Jedro

Mesto Ljubljana za odkup stanovanja ni pasivno legitimirano, ker gre za stanovanje, katerega lastnik je po določbi 114. čl. SZ postala Skupnost invalidskega in pokojninskega zavarovanja Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnlo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da toženka z njo pod pogoji Stanovalskega zakona sklene kupoprodajno pogodbo za stanovanje, na katerem je dne 20.1.1986 z odločbo SISS Mesta Ljubljane pridobila stanovanjsko pravico, in izstavi za vknjižbo sposobno listino, po kateri se bi tožnica lahko vknjižila v zemljiški knjigi kot lastnica tega stanovanja, ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov. Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Obenem predlaga, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks za pritožbo. Navaja, da je imela sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas po prejšnjih stanovanjskih predpisih s toženo stranko. Tožnica je podala vlogo za odkup stanovanja toženi stranki, ki je bila v tistem trenutku še lastnik stanovanja in so še obstajali vsi pogoji, da bi se stanovanje odkupilo pod pogoji Stanovanjskega zakona. Kasnejše dogajanje med toženo stranko in SPIZ Slovenije ne more iti na škodo tožnice. Pogodba, ki sta jo sklenili toženka in SPIZ je zato nezakonito in posega že v pridobljene pravice tretjih. Ni res, da toženka od uveljavitve stanovanjskega zakona ni bila več lastnik stanovanj v stanovanjskem bloku A., saj je v letu 1992 prodala več stanovanj po določbah stanovanjskega zakona in prejela tudi kupnino. Niti SPIZ niti toženka nista izkazala svojih navedb, da naj bi bila ta stanovanja zgrajena s sredstvi upokojencev, pač pa to izhaja zgolj iz pogodbe o predaji, kar ne more biti dovolj prepričljivo. Tožnica je zato predlagala izvedenca ustrezne stroke, ki pa ga sodišče ni postavilo, ter je tako dejansko stanje v delu, ki se nanaša na dejstvo, ali so bila stanovanja res zgrajena za namen in s sredstvi upokojencev, nepopolno ugotovilo. Tožničin predlog za združitev te pravde s pravdo, ki jo vodi proti SPIZ - Stanovanjski sklad je utemeljen, saj je tožeča stranka najprej zahtevala sklenitev prodajne pogodbe s tisto pravno osebo, s katero je imela sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas in ki ji je dodelila stanovanjsko pravico, ko pa je šlo dejansko stanje v smer, ki ga je zatrjevala tožena stranka, pa bi z združitvijo pravd lahko enotno in dokončno rešili nastali pravni problem, pri čemer bi bili izpolnjeni načeli ekonomičnosti postopka in enotnega ter hitrega pravnega varstva. Pritožba ni utemeljena. Pritožbena trditev tožeče stranke, da sta tožena stranka in ZPIZ s sklenitvijo pogodbe o prenosu stanovanj z dne 11.2.1993 posegli v njeno pravico, češ da je tožnica že pridobila pravico do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu s tem, da je podala vlogo za odkup stanovanja toženi stranki, ni utemeljena. Toženka z dnem uveljavitve Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 - 19.10.1991) ni bila več lastnik spornega stanovanja v skladu s 114. čl. Stanovanjskega zakona, pač pa je postala po zakonu lastnica teh stanovanj Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije glede na to, da je to stanovanje zgrajeno namensko za upokojence, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kar izhaja iz priloge k Pogodbi o predaji stanovanj. Sicer pa tožeča stranka glede zatrjevanega lastništva tožene stranke kakšnega zahtevka sploh ni uveljavljala. Njena navedba v pritožbi, da je predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke za ugotovitev, ali so bila res vsa stanovanja zgrajena za namene in s sredstvi upokojencev, ni točna, saj je iz spisa razvidno, da tožnica takega predloga tekom celotnega postopka na prvi stopnji in tudi v pritožbi ni podala. Ker tožena stranka ni lastnica spornega stanovanja (tožeča stranka nasprotnega ni dokazala), ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Dokaz, da je tožena stranka lastnica spornega stanovanja ne more biti zatrjevano dejstvo, da je tožena stranka prodajala stanovanje v isti stanovanjski zgradbi drugim osebam. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo svojo odločitev glede tožničinega predloga za združitev te pravde s pravdo, ki jo vodi proti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sicer pa gre za sklep procesnega vodstva sodišča, proti kateremu ni pritožbe. Pri preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, na kar mora paziti po uradni dolžnosti in je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl. ZPP. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154. čl., 1. odst. 166. čl. ZPP). O pritožničinem predlogu, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks za pritožbo, bo moralo odločiti prvo sodišče.