Jedro

Dodatek št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, ki je v celoti spremenil 10. člen pogodbe o zaposlitvi, ki ureja povečanje osnovne plače direktorja, določa pogoje za sprejem odločitve o povečanju osnovne plače, največji možni odstotek povečanja, pristojni organ, ki odloči o povečanju, in določa, na osnovi katerih finančnih podatkov se sprejme ta odločitev. Omenjeni dodatek nima določil o tem, kdaj oziroma pod katerimi pogoji mora pristojni organ sprejeti odločitev o povečanju osnovne plače ter o tem, do kdaj oziroma pod katerimi pogoji mora obveznost izplačila izpolniti. Pristojnost za sprejem odločitve o povišanju plače daje nadzornemu svetu, kar pomeni, da je ta pristojen sprejeti tako odločitev, ali je tožnik upravičen do povišanja ali ne, kot tudi odločitev, kdaj se tožniku ta del plače izplača. Določilo o tem, katere finančne podatke nadzorni svet upošteva, da odloči o povišanju (ali zmanjšanju) osnovne plače, pa še ne določa hkrati tudi roka oziroma pogoja za sprejem odločitve in izplačilo.

Glede na takšno vsebino dodatka št. 2 k pogodbi o zaposlitvi je nadzorni svet kot pristojni organ za sprejem odločitve o zvišanju osnovne plače tožnika to odločitev zakonito sprejel šele na sporni seji, prav tako pa je zakonito določil tudi pogoje za izpolnitev obveznosti izplačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.660,18 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti za leto 2010 v višini 19.563,38 EUR bruto in za leto 2011 v višini 60.240,91 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2011 oziroma od 1. 5. 2012 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 8.152,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki plača stroške tega postopka v znesku 3.934,47 EUR, v primeru zamude 15-dnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja napačne ugotovitve sodišča prve stopnje glede delovnega razmerja za določen čas, glede razrešitve s funkcije direktorja in glede prenehanja delovnega razmerja. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati, da bi terjatev zapadla v plačilo. Iz pogodbe o zaposlitvi oziroma dodatka št. 2 izhaja, da se o delu plače iz naslova delovne uspešnosti odloči takrat, ko so na voljo podatki za izračun, in da se takrat tudi odredi izplačilo. Takšen zaključek omogoča razlaga pogodbe o zaposlitvi oziroma dodatka, ustni dogovori med strankama in pretekla praksa pri toženi stranki. Zapadlost plače določa zakon. Navaja, da nadzorni svet ni imel podlage, da sam mimo pogodbe o zaposlitvi odloča, kdaj del plače zapade v plačilo. Meni, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, saj po eni strani sledi mnenju izvedenca, po drugi strani pa navaja, da to mnenje za odločitev ni bistveno. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, zakaj ni sledilo ugotovitvam izvedenca A.A. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o denarnih terjatvah tožnika iz naslova variabilnega dela plače za leti 2010 in 2011 in o zahtevani odškodnini zaradi spremenjene dohodninske lestvice v času prepoznega izplačila variabilnega dela plače. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik v letu 2010 in 2011 direktor tožene stranke; - da mu je tožena stranka plačo izplačevala po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 12. 2007; - da mu tožena stranka ni izplačala variabilnega dela plače za leti 2010 in 2011; - da je imel tožnik pravico do variabilnega dela plače opredeljeno v 10. členu pogodbe o zaposlitvi, katerega vsebina se je (deloma) spremenila z dodatkom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi (veljavnem od 1. 1. 2010 dalje), in se je na novo glasil: "Pogodbeni stranki se v skladu z določbami Priporočil, ki opredeljujejo variabilne prejemke, dogovorita, da se direktorju (tožniku) osnovna plača, določena v predhodnem členu (pogodbe o zaposlitvi; op. a.), poveča do 50 %, če družba (tožena stranka) raste oziroma uresničuje svoj poslovni načrt, izplačuje plače nad kolektivno pogodbo in posluje z donosnostjo, višjo od dejavnosti gostinstva in turizma. Če bi tožena stranka poslovala z izgubo ali z občutno manjšo donosnostjo od povprečja v okviru dejavnosti gostinstva in turizma, lahko tožena stranka osnovno plačo tožnika zmanjša do največ 50 %, o čemer odloči nadzorni svet tožene stranke. O odstotku povečanja ali zmanjšanja osnovne plače odloči nadzorni svet na osnovi sprejete metodologije, letnega plana, polletnih poslovnih rezultatov in letnega poročila. Odstotek se določi na podlagi doseženih poslovnih rezultatov na osnovi letnega poročila." V pogodbi o zaposlitvi je bil drugačen zadnji stavek, ki se je glasil: "Odstotek se določi na podlagi sprejetega poslovnega načrta, izplačuje kot akontacija, korigira oziroma poračuna pa se z doseženimi poslovnimi rezultati na osnovi polletnega obračuna in letnega poročila."; - da je nadzorni svet tožene stranke na seji 10. 10. 2012 v zvezi z izplačilom dela plače iz naslova uspešnosti tožnika sprejel sklep, da se potrdi obračun variabilnega dela plače tožnika, določen v skladu z določili vsakokrat veljavne individualne pogodbe in kriteriji uspešnosti za leti 2010 in 2011, in sicer 11 % za leto 2010 in 33 % za leto 2011; in da se izplačilo obračunanega variabilnega dela plače brez kakršnihkoli pripadkov, razen tistih, določenih z zakonom, izvrši, ko tožena stranka na podlagi revidiranih izkazov za tekoče leto izkazuje čisti dobiček in ko nadzorni svet oceni, da ji likvidnostna situacija to omogoča. 7. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi niso sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahtevka za izplačilo variabilnega dela plače za leto 2010 oprlo tudi na stališče izvedenca finančne stroke, da finančna situacija tožene stranke takšne odločitve ni omogočala. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje pa ni bistven za odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločitev sprejelo zlasti iz drugih razlogov. Očitana kršitev ni podana niti zato, ker naj sodišče prve stopnje ne bi pojasnilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju B.B. in ne izvedenskemu mnenju A.A. Sodišče prve stopnje je te razloge navedlo in pojasnilo v sedmem odstavku 12. točke obrazložitve sodbe. Ne drži niti pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve sodbe enkrat zapisalo, da tožniku variabilni del plače za leto 2010 pripada, drugič pa, da ne. Ugotovilo je namreč le, da je nadzorni svet sprejel sklep, da je tožnik upravičen do tega dela plače v 11 %, vendar to še ne daje podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku. Razloge za takšno odločitev je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo in med seboj niso v nobenem nasprotju.

8. Tožnik v pritožbi izpostavlja napačne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, da je bil razrešen s funkcije direktorja in glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, tudi če so napačne, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vplivajo. Bistveno namreč je, da je bil tožnik v letih 2010 in 2011 direktor tožene stranke, da je imel po pogodbi o zaposlitvi oziroma njihovih dodatkih dogovorjen variabilni del plače in da mu ta za to obdobje ni bil izplačan. Pravilnosti teh ugotovitev pa tožnik ne oporeka.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da že sama pogodba o zaposlitvi oziroma dodatek št. 2 k tej pogodbi določa, kdaj mora nadzorni svet odločiti o variabilnem delu plače in kdaj mora izvesti izplačilo tega dela plače. To ne drži. Dodatek št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, ki je v celoti spremenil 10. člen pogodbe o zaposlitvi, ki ureja povečanje osnovne plače direktorja, določa pogoje za sprejem odločitve o povečanju osnovne plače, največji možni odstotek povečanja, pristojni organ, ki odloči o povečanju, in določa, na osnovi katerih finančnih podatkov se sprejme ta odločitev. Omenjeni dodatek nima določil o tem, kdaj oziroma pod katerimi pogoji mora pristojni organ sprejeti odločitev o povečanju osnovne plače ter o tem, do kdaj oziroma pod katerimi pogoji mora obveznost izplačila izpolniti. Pristojnost za sprejem odločitve o povišanju plače daje nadzornemu svetu, kar pomeni, da je ta pristojen sprejeti tako odločitev, ali je tožnik upravičen do povišanja ali ne, kot tudi odločitev, kdaj se tožniku ta del plače izplača. Določilo o tem, katere finančne podatke nadzorni svet upošteva, da odloči o povišanju (ali zmanjšanju) osnovne plače, pa še ne določa hkrati tudi roka oziroma pogoja za sprejem odločitve in izplačilo. Ker pogodba o zaposlitvi oziroma njen dodatek sama zase sploh nimata takšnih določil (ampak zgolj dajeta pristojnost glede povišanja plače nadzornemu svetu), se pritožba neutemeljeno sklicuje na uporabo razlagalnih metod. Prav tako pa se pritožba neutemeljeno sklicuje na preteklo prakso med strankama, ki obveznosti tožene stranke še ne vzpostavlja. Pritožba neutemeljeno opozarja še na določbo 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), saj ta ureja zapadlost mesečne plače in ne letnega variabilnega dela plače, za kar gre v obravnavanem primeru. Poleg tega je tožnik kot poslovodna oseba lahko v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZDR-1 drugače uredil pravice v zvezi s plačilom za delo. V konkretnem primeru je tožnik s tem, ko je vse pristojnosti v zvezi z odločitvijo o variabilnem delu plače prenesel na nadzorni svet tožene stranke, to tudi storil. Pritožbenega sklicevanja na ustne dogovore med strankama pa ni mogoče upoštevati, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje obstoja teh tožnik ni zatrjeval (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Glede na takšno vsebino dodatka št. 2 k pogodbi o zaposlitvi je nadzorni svet kot pristojni organ za sprejem odločitve o zvišanju osnovne plače tožnika to odločitev zakonito sprejel šele na seji 10. 10. 2012 (A12), prav tako pa je zakonito določil tudi pogoje1 za izpolnitev obveznosti izplačila, in sicer:

1. ko tožena stranka na podlagi revidiranih izkazov za tekoče leto izkazuje čisti dobiček in

2. ko nadzorni svet oceni, da ji likvidnostna situacija to omogoča. Takšna pristojnost nadzornega sveta je tudi skladna z vlogo tega organa znotraj delniške družbe (glej 270. in 294. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.), kot utemeljeno navaja že sodišče prve stopnje. Tožnik pa v tem sporu ne trdi, da bi bila pogoja, določena v sklepu nadzornega sveta, nedopustna (prvi odstavek 60. člena OZ)2, ampak le, da sta v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi oziroma dodatkom in da že navedena akta določata, kdaj je treba izplačati variabilni del plače. Slednje pa ne drži, saj dodatek št. 2 sploh nima določil, kdaj mora nadzorni svet odločiti o povišanju plače in kdaj jo mora izpolniti, ampak vse pristojnosti v zvezi s tem daje nadzornemu svetu.

11. Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal, da sta se pogoja, določena v sklepu nadzornega sveta, že izpolnila, njegova vtoževana terjatev še ni nastala. Tožnik je izpolnitev pogojev zatrjeval v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2015 (glej list. št. 182), vendar za ugotovitev navedenih dejstev ni predlagal nobenih dokazov, prav tako v zvezi s tem ni postavil nobenih vprašanj angažiranima izvedencema. Tožnik je sicer predložil listino - pregled poslovanja tožene stranke od leta 2006 do leta 2017 (A33) - ki bi lahko dokazovala izpolnitev pogojev za izplačilo, vendar je bila ta listina predložena prepozno (šele v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2019 po prvem naroku za glavno obravnavo dne 3. 3. 2015) in zgolj v dokaz navedb o dobrem poslovanju tožene stranke v letih 2010 in 2011 ter kot protidokaz uveljavljenemu pobotnemu ugovoru tožene stranke (glej list. št. 763). Ker tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudil nobenih dokazov za dokazovanje svojih trditev o izpolnjenosti pogojev iz sklepa nadzornega sveta, je neutemeljeno zgolj pavšalno pritožbeno sklicevanje na dobro poslovanje tožene stranke v letu 2015. 12. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne njegov tožbeni zahtevek za plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti za leti 2010 in 2011 in posledično tudi odločitev, da se zavrne odškodninski zahtevek zaradi zamude z izpolnitvijo obveznosti.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb v zvezi z ugotovitvami izvedencev finančne stroke, saj te niso pomembne za sprejem pravilne odločitve o neutemeljenosti tožbenih zahtevkov (prvi odstavek 360. člena ZPP). Enako velja glede navedb o veljavnosti dodatka št. 3, ki relevantnega 10. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni spremenil in zato za rešitev te zadeve ni pomemben.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl.)3 priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 1.660,18 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožnik toženi stranki plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Gre za pogoja in ne za rok, saj ne gre za gotovo bodoče dejstvo (prvi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). 2 Nasprotno, tožnik je večkrat izpostavil, da ni razlogov za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta. 3 Ta se uporablja glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.).