Jedro

Iz narave in načina določitve plačila v individualni pogodbi o zaposlitvi direktorja izhaja, da pri "variabilnem delu plače" ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot direktorja toženke.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu (sodba sodišča druge stopnje glede zavrnitve pritožbe zoper točki I/1 in I/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje in sodba sodišča prve stopnje v tem delu ter odločitvi obeh sodišč o stroških postopka) razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti za leto 2010 v višini 19.563,38 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 5. 2011 (točka I/1 izreka), za obračun in plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti za leto 2011 v višini 60.240,91 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 5. 2012 (točka I/2 izreka) ter za plačilo odškodnine zaradi spremembe dohodninske lestvice v višini 8.152,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 (točka I/3 izreka). Tožniku je naložilo, da povrne toženki stroške postopka (točka II izreka).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 127/2020 z dne 24. 9. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika za obračun in plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti za leti 2010 in 2011. 4. Tožnik v pravočasni reviziji uveljavlja zmotno uporabo devete alineje prvega odstavka 29. člena ZDR1, ki določa, da je bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi tudi določilo o drugih sestavinah plače, plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače. Glede na to določbo in ker dodatek št. 2 k pogodbi o zaposlitvi ter individualna pogodba o zaposlitvi nista imela izrecno določene zapadlosti izplačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti, nadzorni svet ni imel pravice, da enostransko določi, kdaj bo del plače zapadel v plačilo. Praznino bi bilo treba zapolniti glede na prakso preteklih let. Običajno se je v preteklosti o delu plače iz naslova delovne uspešnosti za preteklo leto odločalo v aprilu tekočega leta. Nadalje meni, da je sodišče nepravilno uporabilo 72. člen ZDR in drugi odstavek 270. člena ZGD-12. Ker sta se stranki v tem primeru dogovorili, na kakšen način se izračuna del plače iz naslova delovne uspešnosti, nista pa datumsko določili, kdaj točno nadzorni svet odloča o delu plače iz naslova delovne uspešnosti ter kdaj se le-ta obračuna in izplača, tako odprta pogodbena določba ne more dati podlage za zaključek, da lahko toženka oziroma njen nadzorni svet enostransko določi datum zapadlosti terjatve. Glede na določbo 72. člena ZDR bi se o tem stranki lahko dogovorili sporazumno, vendar se nista. Enostranski poseg nadzornega sveta v datum izplačila dela plače pa je v nasprotju z načelom enakopravnosti strank, ki ga vsebuje OZ3 v 4. členu. Te pravice ni imel niti na podlagi drugega odstavka 270. člena ZGD-1, kjer je določeno le, da nadzorni svet lahko zniža prejemke. Analogija v tem primeru ne pride v poštev. V sklepu z dne 10. 10. 2012 nadzorni svet toženke ni navedel, da gre za sklep, ki bi bil sprejet na podlagi drugega odstavka 270. člena ZGD-1. Ni tudi navedel, da se v zapadlost dela plače iz naslova delovne uspešnosti posega iz razloga, ker bi izplačilo ogrozilo njeno gospodarsko stanje in ji povzročilo škodo. Navedena določba se lahko uporabi kvečjemu v zvezi s tem, da nadzorni svet po določitvi prejemkov zaradi poslabšanja poslovanja enostransko zniža le-te, ne pa tudi, da lahko enostransko spreminja zapadlost prejemkov po tem, ko so že določeni. S tem ko je nadzorni svet izplačilo dela tožnikove plače vezal na pogoj, ki se nanaša na njegovo bodočo oceno, je izplačilo vezal na lastno odločitev, ki je negotova ter nedoločljiva. Pogoj, ki je negotov, nedoločljiv ter tudi ni objektivno merljiv, zagotovo ne zagotavlja spoštovanja načela vestnosti in poštenja kot tudi izpolnjevanja obveznosti. Nadzorni svet v osmih letih od sprejetja sklepa 10. 10. 2012 ni sprejel ocene o tem, da likvidnostna situacija omogoča izplačilo dela tožnikove plače. Izpolnjevanje takšnega pogoja – ko bo nadzorni svet ocenil, da likvidnostna situacija to omogoča – tožniku onemogoča dokazovanje izpolnitve takšnega pogoja. Tako določen pogoj namreč daje nadzornemu svetu popolno avtonomijo, da bo izplačilo izvedeno takrat, ko bo to nadzorni svet sam ocenil ter torej ne gre za pogoj, za katerega je moč objektivno ugotoviti, kdaj je izpolnjen.

5. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da je treba za odločitev o tožbenem zahtevku uporabiti gospodarsko statusno pravo, in sicer 270. člen ZGD-1, ki ureja prejemke članov uprave, in 294. člen ZGD-1, ki ureja politiko prejemkov članov organov vodenja ali nadzora, ter temeljna pravila obligacijskega prava glede ničnosti, nastanka in zapadlosti terjatve ter odpusta dolga. Glede tega je tudi uveljavljala nepristojnost delovnega sodišča, vendar sodišče ugovoru ni sledilo. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi. Nadzorni svet po njenem mnenju sploh ne bi smel odločiti o variabilnem delu plače za leto 2010 in 2011, ker so bili kriteriji za določitev tega dela plače neustrezni in je toženka v letih 2010 in 2011 poslovala z negativnim poslovnim izidom. Letna poročila za ti dve leti, na podlagi katerih je nadzorni svet obračunal variabilni del plače tožniku, so bila korigirana v revidiranem letnem poročilu 2013, kar pomeni, da je nadzorni svet odločal o variabilnem delu plače na podlagi podatkov, ki niso odražali dejanskega in realnega finančnega stanja družbe. Toženka se je v posledici poslovodenja tožnika znašla v postopku prisilne poravnave, kar še dodatno dokazuje, da so kriteriji, ki kljub takšnim jasnim dejstvom oziroma rezultatom poslovanja omogočajo zakonitemu zastopniku nagrado za uspešnost poslovanja, najmanj neustrezni in nezakoniti, saj je očitno, da niso v skladu z doseženimi rezultati in finančnim stanjem družbe v letu 2010 in 2011. Navaja še, da je imel nadzorni svet podlago za svojo odločitev v zvezi z variabilnim delom plače tako v pogodbi o zaposlitvi, kot v določilih ZGD-1 (270. in 294. člen ZGD-1). Glede plačila variabilnega dela plače ni pravne praznine, pač pa pogoja za izplačilo nista izpolnjena. Nadzorni svet mora upoštevati, da mora politika prejemkov članov uprave spodbujati dolgoročno vzdržnost družbe in zagotavljati, da so prejemki v skladu z doseženimi rezultati in finančnim stanjem družbe.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP4). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Glede na dopuščeni obseg revizije je vrhovno sodišče presojalo odločitev sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper odločitev o zahtevkih za izplačilo dela plače za leti 2010 in 2011 ter stroške postopka, ne pa tudi glede zavrnitve pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 8.152,33 EUR.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v letih 2010 in 2011 direktor toženke. Toženka mu je plačo izplačevala po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 12. 2007. Nadzorni svet toženke je na seji 10. 10. 2012 sprejel sklep, da se potrdi obračun variabilnega dela plače tožnika, določen v skladu z določili vsakokrat veljavne individualne pogodbe in kriteriji uspešnosti za leti 2010 in 2011, in sicer 11 % za leto 2010 in 33 % za leto 2011, in da se izplačilo obračunanega variabilnega dela plače brez kakršnihkoli pripadkov (kot. npr. obresti), razen tistih, določenih z zakonom, izvrši, ko toženka na podlagi revidiranih izkazov za tekoče leto izkazuje čisti dobiček in ko nadzorni svet oceni, da ji likvidnostna situacija to omogoča. Toženka mu na podlagi tega sklepa variabilnega dela plače za leti 2010 in 2011 ni izplačala.

9. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo variabilnega dela plače za leti 2010 in 2011 zavrnilo na podlagi prvega odstavka 311. člena ZPP, po katerem sme sodišče naložiti toženki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je terjatev nastala s sprejemom sklepa nadzornega sveta (peti odstavek 12. točke obrazložitve), da pa do konca glavne obravnave ni zapadla v plačilo (14. točka obrazložitve). Za nepomembno je štelo ugotovitev izvedenca finančne stroke, da je toženka v letu 2010 poslovala z izgubo in njegovo mnenje, da za leto 2010 tožnik ni upravičen do plačila (šesti odstavek 12. točke obrazložitve) variabilnega dela plače. Zavzelo je stališče, da je nadzorni svet toženke v skladu s svojimi pristojnostmi legitimno določil pogoj oziroma rok zapadlosti plačila iz naslova uspešnosti; slednjega je vezal na pogoj, da družba za tekoče leto izkazuje čisti dobiček in na oceno nadzornega sveta, da likvidnostna situacija to omogoča. 10. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi zahtevka za izplačilo variabilnega dela plače za leto 2010 oprlo tudi na stališče izvedenca finančne stroke, da finančna situacija toženke plačila ni omogočala (kar glede na navedeno v predhodnem odstavku ne drži), strinjalo pa se je, da to ni bistveno, saj odločitev temelji na drugih razlogih. Zavzelo je stališče, da je nadzorni svet zakonito določil dva pogoja za izpolnitev obveznosti plačila: ko toženka na podlagi revidiranih izkazov za tekoče leto izkazuje čisti dobiček in ko nadzorni svet oceni, da ji likvidnostna situacija to omogoča. Zaključilo je, da terjatev tožnika še ni nastala, ker ni dokazal, da sta navedena pogoja izpolnjena.

11. Revizijske navedbe, da je nadzorni svet nezakonito zamaknil zapadlost oziroma datum izplačila variabilnega dela plače, niso utemeljene. Izhajajo namreč iz (zmotne) predpostavke, da je bilo o pravici do izplačila dela plače odločeno, zato se rok za plačilo ne bi smel odlagati s postavljanjem nedoločnih pogojev.

12. Nobeno od sodišč ni zavzelo jasnega stališča, kakšno naravo ima prejemek, ki ga vtožuje tožnik5. Sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sicer citira določbe ZDR o plači kot pravici iz delovnega razmerja, vendar pa se v nadaljevanju sklicuje tudi na določbe ZGD-1 ter pristojnosti nadzornega sveta v zvezi s prejemki članov uprav, t.j. prejemki, ki izhajajo iz statusno pravnega položaja teh oseb. Tudi sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve navaja, da 134. člen ZDR-1 (pravilno ZDR) ne ureja zapadlosti letnega variabilnega dela plače in da je tožnik lahko na podlagi 73. člena ZDR-1 (pravilno 72. člen ZDR) drugače uredil pravice v zvezi s plačilom, kar je storil s tem, da je vse pristojnosti v zvezi s plačilom variabilnega dela plače prenesel na nadzorni svet (?), medtem ko v 10. točki obrazložitve navaja, da je pristojnost nadzornega sveta skladna z vlogo tega organa znotraj delniške družbe.

13. Kot določa njen 3. člen, je individualna pogodba o zaposlitvi tožnika sestavljena na podlagi določil Pogodbe o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev ali delavcev s posebnimi pooblastili6 (kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev7) in Priporočil za kadrovanje in nagrajevanje članov uprav in izvršnih direktorjev Združenja članov nadzornih svetov8 (v nadaljevanju Priporočila). V 9. členu sta se stranki dogovorili, da pripada tožniku za čas opravljanja funkcije direktorja osnovna bruto plača, katere višina se določi tako, da se uporabi povprečna plača v Republiki Sloveniji ob upoštevanju zadnjih znanih podatkov o tromesečnih povprečjih (prvi odstavek). Osnovna plača direktorja se določi tako, da se osnova iz prejšnjega odstavka poveča za mnogokratnik 8 (drugi odstavek). Direktorju v skladu s točko 4.13 Priporočil pripada tudi dodatek na osnovno plačo v skupni višini 25 %, in sicer 15 % za strokovne izkušnje in poznavanje dejavnosti, kar nadomešča dosedanji dodatek na delovno dobo, in 10% za dodatna znanja in znanstveno stopnjo – magisterij (tretji odstavek). Pravica do variabilnih prejemkov v skladu z določbami Priporočil je opredeljena v 10. členu Pogodbe o zaposlitvi, ki v prvem odstavku določa, da se direktorju osnovna plača poveča do 50 %, v kolikor družba raste oziroma uresničuje svoj poslovni načrt, izplačuje plačo nad kolektivno pogodbo, posluje z donosnostjo, višjo od dejavnosti gostinstva in turizma. V drugem odstavku predvideva pod določenimi pogoji znižanje plače za do 50 %. V tretjem odstavku9 določa, da o procentu povečanja ali zmanjšanja osnovne plače odloči nadzorni svet na osnovi sprejete metodologije, letnega plana, polletnih poslovnih rezultatov in letnega poročila. V 11. členu pogodbe o zaposlitvi so natančneje razdelani kriteriji (kriterij rasti, plače v višini nad kolektivno pogodbo, uspešnost glede na panogo).

14. Takšne določbe o „plači“ na prvi pogled res kažejo na to, da predstavlja vtoževani prejemek del plače, kot je bila opredeljena v drugem odstavku 126. člena ZDR10, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa podrobnejša analiza - glede na sedanje ugotovitve - pokaže, da pri „variabilnemu delu plače“11 iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika ne gre za del plače iz naslova poslovne uspešnosti, ki jo opredeljuje citirana določba ZDR. Iz same narave in načina določitve plačila namreč izhaja, da ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za „plačo“), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki izhaja iz statusno pravnega položaja tožnika kot direktorja toženke12. Zato o njem odloča nadzorni svet v skladu s pooblastili iz 270. člena ZGD-1 (ki se nanaša na prejemke članov uprave), nenazadnje pa je treba upoštevati tudi to, da se prvi odstavek 9. člena pogodbe o zaposlitvi izrecno sklicuje na „Priporočila, ki opredeljujejo variabilne prejemke“. Gre za že omenjena Priporočila za kadrovanje in nagrajevanje članov uprav in izvršnih direktorjev, ki v točkah 4.20 do 4.29 opredeljujejo naravo „variabilnih prejemkov“ kot prejemkov, ki naj temeljijo na uspešnosti poslovanja družbe in uspešnosti delovanja posameznega člana uprave ali izvršnega direktorja (točka 4.20).

15. Glede na navedeno ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na razlago devete alineje prvega odstavka 29. člena ZDR glede plačilnega dne oziroma navedbe, ki se nanašajo na očitek nezakonite določitve zapadlosti dela plače. Za vtoževane prejemke tudi ni mogoče uporabiti določbe 134. člena ZDR o plačilnem dnevu (po prvem odstavku 134. člena ZDR se plača izplačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca).

16. Nadzorni svet s sklepom z dne 10. 10. 2012 ni enostransko in v nasprotju z zakonom določil zapadlosti variabilnega dela plače, temveč je odločil o tem, pod kakšnimi pogoji se izplača obračunani del. Potrdil je le obračun variabilnega dela plače za leti 2010 in 2011 po merilih iz 10. in 11. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je izplačilo vezal na dva pogoja: revidirane izkaze tekočega leta (če bodo izkazovali dobiček) in na likvidnostno situacijo, če bo taka, da po oceni nadzornega sveta omogoča izplačilo. Četudi je sklep lahko nekoliko zavajajoč, zgolj določitev odstotka, do katerega privede uporaba metodologije oziroma kriterijev iz individualne pogodbe o zaposlitvi, še ne pomeni odločitve o tem, da se variabilni del plače v ugotovljeni višini tudi izplača. Z njim o tožnikovi pravici do izplačila ni bilo odločeno.

17. Odprto ostaja torej vprašanje narave pogojev, ki jih je za izplačilo določil nadzorni svet. 18. Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja na to, da morajo biti pogoji za izpolnitev obveznosti določni in objektivno preverljivi in se ne morejo odlagati v nedoločen čas, npr. na čas, ko (če sploh) bo o tem na podlagi ocene odločil nadzorni svet. 19. Do tega vprašanja sodišči nista zavzeli (jasnega) stališča. Kljub temu, da sodišče prve stopnje pogoje, ki jih je določil nadzorni svet, povezuje z rokom izpolnitve, je vendarle iz obrazložitve sodb obeh nižjih sodišč mogoče razbrati zaključek, da je nadzorni svet pogojeval izplačilo variabilnega dela plače za leti 2010 in 2011 z nastopom navedenih dveh pogojev. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da tožnikova terjatev še ni nastala (v nasprotju s sodiščem prve stopnje, ki šteje, da je terjatev nastala, hkrati pa v nasprotju s tem zaključuje, da pogoja za izpolnitev (še) nista izpolnjena) in da ni dokazano, da sta navedena pogoja že izpolnjena. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali in na kakšni podlagi se plačilo s postavljanjem pogojev lahko odlaga in na kakšni podlagi bi tožnik eventualno enkrat v prihodnosti vendarle pridobil pravico do variabilnega dela plače za leti 2010 in 2011. 20. Že iz 10. člena individualne pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se uspešnost poslovanja za določeno leto ugotavlja po letnem poročilu – torej v tekočem letu za preteklo leto. Tudi iz Priporočil izhaja, da če iz narave posamezne oblike variabilnega prejemka ne izhaja drugače, naj se variabilni prejemki ugotavljajo in izplačujejo enkrat letno za preteklo leto ob sprejetju revidiranega letnega poročila, ki ga sprejme nadzorni svet ali upravni odbor družbe, razen v primeru, ko družba ni zavezana k revidiranju letnih poročil (točka 4.25). Navedeno pomeni, da bi se morali sodišči opredeliti do vprašanja, ali so bili za izplačilo variabilnega dela plače za leto 2010 in 2011 v letu, ki je sledilo, torej za leto 2010 v letu 2011 in za leto 2011 v letu 2012, oziroma najkasneje takrat, ko so bili znani revidirani izkazi, izpolnjeni pogoji. V to smer je nekatere dokaze že izvedlo13, vendar pa se do njih ni opredelilo.

21. Glede na navedeno vrhovno sodišče ugotavlja, da določba 311. člena ZPP ne predstavlja zakonite podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka, za presojo, da zahtevek ni utemeljen na drugi materialni podlagi, pa dejansko stanje še ni popolno ugotovljeno. Zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu – torej v delu, glede katerega je bila revizija dopuščena (odločitev sodišč glede zahtevkov za plačilo variabilnega dela plače za leti 2010 in 2012 ter o stroških postopka) - razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva zgornja izhodišča in ugotovi, ali sta bila pogoja, ki ju je nadzorni svet zakonito in v skladu s svojimi pristojnostmi14 določil ob obračunu variabilnega dela plače, izpolnjena glede na izkaze poslovanja (izkaz čistega dobička) in likvidnostno situacijo v letu, ko naj bi bil ta del plače za preteklo leto izplačan. Kot izhaja iz opredelitve pogojev v sklepu nadzornega sveta ne gre za pogoja, ki ne bi bila objektivno preverljiva15. 22. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

23. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji. 2 Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS št. 42/2006 in naslednji. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji. 4 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji. 5 Kar je očitno posledica odločitve sodišča druge stopnje v sklepu Pdp 368/2016 z dne 26. 5. 2017 o pristojnosti delovnega sodišča za odločanje o „stimulativnem delu plače“ (več o tem v nadaljevanju). 6 Pogodba o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev ali delavcev s posebnimi pooblastili (podlaga za izvedbo kriterijev za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev, Ur. l. RS št. 64/97. 7 Kriteriji za individualne pogodbe o zaposlitvi managerjev (priporočilo za določitev plače in drugih sestavin pogodb o zaposlitvi managerjev), Ur. l. RS št. 64/97. 8 Združenje članov nadzornih svetov: Priporočila za kadrovanje in nagrajevanje članov uprav in izvršnih direktorjev, Brdo pri Kranju, 2007 (www.zdruzenje-ns.si). 9 Kakor se je glasil po spremembi z dodatkom št. 2 k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009. 10 „Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.“ 11 Stranki in sodišče so pri poimenovanju tega dela plačila nedosledni, saj sodišče prve stopnje uporablja različne izraze, npr. „dodatek za delovno uspešnost“ (10. točka obrazložitve), „del plače iz naslova uspešnosti“ (12. točka obrazložitve), prav tako sodišče druge stopnje npr. „povečanje osnovne plače“ in „letni variabilni del plače“ (9. točka obrazložitve) ter „plača iz naslova delovne uspešnosti“ (12. točka obrazložitve), v sklepu Pdp 368/2016 z dne 26. 5. 2017 pa celo „stimulativni del plače“ (list. št. 256); izraz „del plače iz naslova delovne uspešnosti“ v reviziji dosledno uporablja tožnik, medtem ko toženka pod pojmom „variabilni del plače“ razume plačilo na podlagi „poslovne uspešnosti podjetja“ kot pravico, izhajajočo iz statusno pravnega položaja poslovodne osebe. 12 Prim. sodbo VS RS VIII Ips 9/2020 z dne 12. 5. 2020. 13 Pri čemer je dokazno breme, da revidirani izkazi za leto, v katerem naj bi se izplačal variabilni del plače (torej za leto 2011 in 2012) niso izkazovali čistega dobička in da (kumulativno) likvidnostna situacija tega ni omogočala, na toženki. 14 Nadzorni svet mora v skladu s prvim odstavkom 270. člena ZGD-1 pri določitvi celotnih prejemkov poslovodne osebe poskrbeti za to, da so ti v ustreznem sorazmerju z nalogami poslovodne osebe in finančnim stanjem družbe ter v skladu s politiko prejemkov iz 294. člena tega zakona. 15 Pri tem mora tudi ocena nadzornega sveta, da likvidnostna situacija ne omogoča izplačila, temeljiti na objektivno preverljivih podatkih.