Jedro

S tem, ko je tožnik pripravil individualno pogodbo o zaposlitvi in jo lažno antidatiral z izključnim namenom, da si zagotovi finančne koristi ob zamenjavi vodstva tožene stranke, je kršil pogodbene obveznosti v zvezi s sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi. Kršitev ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin in predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 15.8.2001, nična v 11. in 12. členu.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 281,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.1.2005, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak z dnem odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu obračunati plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1.3.2005 ter mu izplačati neto plačo v skupnem znesku 474.475,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, pri čemer je tožena stranka dolžna od ustreznih bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke. Zavrnilo je tudi zahtevek na obračun bruto razlik v plači, in sicer med plačo, do katere je bil tožnik upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi in plačo, ki jo je dejansko prejemal od 1.3.2005 do odločitve sodišča prve stopnje ter mu izplačati neto razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz 3. točke tožbenega zahtevka, zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.1.2005 v višini 13.000.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, v 8-ih dneh, da ne bo izvršbe. Ugotovilo je, da je pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenila T.H. in B. d.o.o. ..., datirana z dne 15.8.2001, nična v 11. in 12. členu pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, zahtevek iz nasprotne tožbe pa zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se z zaključki sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe ne strinja. V zvezi z zakonitostjo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku omogočila zagovor. Sodišče napačno povzema vsebino listine, s katero se je opravičil in prosil za preložitev zagovora. Razlog je bila bolezen, tožnik je bolniški list na poziv tožene stranke predložil, zagovora pa ni preložila. Sodišče prve stopnje se sicer strinja, da kršitve niso bile konkretizirane. Kljub temu pa jih je obravnavalo, tako tožniku dejansko ni bila omogočena pravica do učinkovitega zagovora, sodišče pa je s tem dokazno breme preložilo na tožnika. Tudi zaključek, da je tožena stranka spoštovala 15-dnevni prekluzivni rok za podajo odpovedi, je napačen. V primeru domnevnih kršitev, ki imajo znake kaznivega dejanja, se 15-dnevni rok šteje od dneva, ko se je zvedelo za kršitev in storilca in ne od seznanitve z razlogi ali od dneva zagovora. Sodišče prve stopnje razloge o odločilnih dejstvih v zvezi z zastaranjem povzema v nasprotju z izpovedmi prič. Tako je iz izpovedi priče B.K. jasno, da je kot zakoniti zastopnik tožene stranke že januarja 2004 razpolagal s tožnikovo pogodbo o zaposlitvi, da je videl, kdaj je datirana in vedel kdaj naj bi bila podpisana. Subjektivni zastaralni rok je začel teči že januarja 2004. Tudi sedanji zastopnik tožene stranke B.K. je izpovedal, da je bil že maja 2003 s strani S.G. seznanjen, da je prišlo do spornih pogodb.

V zvezi z utemeljenostjo očitanih kršitev navaja, da sodišče prve stopnje ne sprejema, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu pomočnik direktorja in da je opravljal naloge pomočnika direktorja, čeprav je bilo to v postopku nesporno ugotovljeno. Nesporno je tudi, da je to delo opravljal že od leta 2001, kar so potrdile priče M.M., I.Č. in B.K. Če je bil torej zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu pomočnik direktorja, je bila očitno med njim in toženo stranko sklenjena ustna pogodba. In če je že od leta 2001 opravljal to delo, je bil za to tudi ustrezno nagrajen. Zato ni jasno, na kakšni podlagi sodišče naredi zaključek, da z J.S. ni urejal razmerja za nazaj. Ni pomembno, ali je pogodba o zaposlitvi vsebovala opis del in nalog. Tožnik tudi ni uveljavljal razlike v plači. J.S. je imel v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi vsa pooblastila kot zakoniti zastopnik tožene stranke. Poudarja, da je bila pogodba o zaposlitvi dejansko dogovorjena v času, kot izhaja iz podpisane pogodbe, v letu 2002 sta pogodbeni stranki samo potrdili oziroma formalizirali ustni dogovor. Ustno dogovorjena pogodba se je ves čas izvajala. Tožnik je prejemal tudi ustrezno plačilo, del v obliki plače, delno pa v drugi obliki, kar ni bilo nič neobičajnega pri toženi stranki. Tožnik si s sklenitvijo pogodbe ni pridobil nikakršne premoženjske koristi. Usten dogovor, kot tudi kasneje zapisan dogovor, je v vsakem primeru veljal le za naprej. Pogodbo s podobno vsebino sta podpisala tudi S.G. in M.M., tožena stranka pogodb ni predložila, čeprav jih je tožnik predlagal kot dokaz. Sodišče tudi ni verjelo, da je bila pogodba podpisana že v letu 2002, če pa je bila predložena v kadrovsko službo šele spomladi 2003, ne pomeni, da je takrat nastala. J.S. je imel tudi vsa pooblastila za podpis pogodbe. Navaja, da zaključek sodišča v zvezi z izkazanim manjkom nima povezave s prejemki, ki jih je tožnik dobil v naravi, tožnik je celo povedal, da so se iznosi blaga beležili. Sodišče pa je sprejelo zaključek le na podlagi izpovedi priče B.T., ki je povedala, da je bil tožnik podpisnik odpisov. V zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi navaja, da zaključek sodišča prve stopnje, da namen pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bil moralen, ni pravilen. Sodišče sklenjene pogodbe ni presojalo upoštevaje delovnopravne predpise. Zmotna je ugotovitev sodišča, da protidajatev tožnika ni določena in da pogodba o zaposlitvi nima dopustne podlage. Sodišče v zvezi z delno ničnostjo individualne pogodbe ne daje nobene obrazložitve, temveč le povzema navedbe členov pogodbe. Z ugotovitvijo ničnosti pa tožniku v celoti odreka pravico do odpravnine, ne glede na razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je zmotno stališče tožnika, da mu ni omogočila zagovora. Tožnik se je sam odločil, da se zagovora ne bo udeležil. Obdolžitve so bile dovolj konkretizirane, da bi se o jih lahko izjasnil. Tudi če je delavec v bolniškem staležu, to ne pomeni utemeljenega razloga, da se ni sposoben udeležiti zagovora. Zmotno je tudi stališče tožnika, da se je v primeru kršitev, ki imajo znake kaznivega dejanja, šteje 15-dnevni rok za odpoved od dneva, ko se je izvedelo za kršitev in storilca in ne v 15-ih dnevih od opravljenega zagovora. Z ničemer tudi ni izkazana navedba tožnika, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi podpisana pred odhodom J.S. Tožnik ni opravljal dela pomočnika direktorja od 1.9.2001 dalje in ta navedba tožnika tudi ni z ničemer izkazana. V postopku pred sodiščem je bilo nedvomno dokazano, da sta J.S. in tožnik podpisala pogodbo o zaposlitvi za tožnika z datumom za nazaj, saj sta to tudi sama izpovedala. V zvezi z navajanjem tožnika glede ničnosti pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka pridružuje navedbam sodišča, ki je popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in opravilo pravilen zaključek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenim očitkom o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podan. Pritožbene navedbe, kot jih podaja tožnik, dejansko pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izdane na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), in sicer iz razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožniku očitani kršitvi, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi, ki jo je datiral z dne 15.8.2001, v času od marca do aprila 2003 in da je odgovoren za manjko blaga v skladišču, ker je s tem kompenziral prenizko izplačane plače, izkazani. Za ostale očitane kršitve je ugotovilo, da niso izkazane, niti ni podana tožnikova odgovornost zanje. Ugotovljeno ravnanje tožnika predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Tožnik v pritožbi ponavlja svoje navedbe med postopkom pred sodiščem prve stopnje, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora in da mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po preteku 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR.

Po drugem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Tožena stranka je storila vse potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila in je s tem izpolnila svojo obveznost iz citiranega zakonskega določila. Če je tožnik nastopil bolniški stalež in se zato ni udeležil zagovora, to še ne pomeni, da mu delodajalec zagovora ni omogočil. Dejstvo bolniškega staleža še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora. Ne zadošča zgolj obvestilo o bolniškem staležu, temveč mora delavec svoj izostanek opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin. Ker le obvestilo delavca o bolniškem staležu še ne dokazuje, da se delavec opravičeno ni odzval na zagovor, ob dejstvu, da je bil v času bolniškega staleža na razgovoru za delo v podjetju S., je neutemeljen očitek tožnika, da mu delodajalec ni omogočil zagovora pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Če delavec svoje pravice ne izkoristi, delodajalec lahko upošteva določbe 2. odstavka 83. člena ZDR in odpove pogodbo o zaposlitvi brez predhodnega zagovora. Tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja, da kršitve niso bile dovolj konkretizirane, da bi lahko podal uspešen zagovor. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da del očitanih kršitev v resnici ni dovolj konkretiziranih, vendar to še ne predstavlja okoliščine, da se tožnik iz utemeljenih razlogov ni udeležil zagovora.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po preteku 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Rok iz 2. odstavka citiranega člena je prekluzivni rok, ki se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti. Vprašanje kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možen čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. ZDR v 2. odstavku 110. člena določa tako objektivni kot subjektivni rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved. Objektivni rok je določen kot čas, ko je možen kazenski pregon. Ugotavljanje dejstva, kdaj je delodajalec dejansko zvedel za razlog, ki utemeljuje izredno odpoved, je bistveno za ugotovitev, ali je bila izredna odpoved podana v prekluzivnem roku. Zagovor je le zadnji čas, ko se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožena stranka seznanjena s kršitvijo v zvezi s podpisom pogodbe o zaposlitvi tožnika že konec leta 2003 oziroma v začetku leta 2004. Navedeno ne izhaja niti iz izpovedi priče B.K., niti izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke B.K. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo do postopkovnih kršitev pravilna.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti v zvezi s sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi in v zvezi s prevzemom blaga iz skladišča. Za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR morajo biti podani vsi znaki kaznivega dejanja, ni pa v individualnem delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno posebej ugotavljati elementov kaznivega dejanja. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS št. 63/94 in nadaljnji). Znake tega kaznivega dejanja izpolni, kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom potrdi kakšno knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pripravil pogodbo o zaposlitvi, jo lažno datiral za nazaj, izključni namen pa je bil zagotovitev položaja in finančnih koristi ob zamenjavi vodstva tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je prišlo do nastanka in antidatiranja pogodbe o zaposlitvi le zato, ker se je vedelo, da bo prišlo do zamenjave vodstva. Pravilno ni sledilo izpovedi tožnika, da sta s takratnim direktorjem tožene stranke J.S. hotela le potrditi ustni dogovor in da je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnik direktorja dejansko dogovorjena v času, kot je zapisano na pogodbi o zaposlitvi (leta 2001). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu pomočnik direktorja in tudi opravljal naloge pomočnika direktorja. Iz izvedenega dokaznega postopka je možno ugotoviti le, da je bil tožnik prokurist in da ni prejemal plače v višini, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 15.8.2001 (za delovno mesto pomočnik direktorja). Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo tožniku, da je za delo, ki ga je opravljal, prejemal plačo v celoti (del v denarju, del pa v blagu). Da je na tak način prejemal del plače, ni potrdil niti priča bivši direktor J.S. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik na podlagi pogodbe antidatirane ni ničesar uveljavljal ter da je v vsakem primeru veljal dogovor (pogodba) le za naprej. Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je tožnik od maja 2003 (ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi) prejemal plačo po količniku 7,60 (do takrat pa po količniku 4,77). Zakaj bi tožnik karkoli zahteval za nazaj, če je po njegovih navedbah že od ustnega dogovora v letu 2001 prejemal plačo za delovno mesto pomočnik direktorja (v takšni ali drugačni obliki). Dejstvo je, da je od maja 2003, ko je podpisal antidatirano pogodbo, prejemal plačo po tej pogodbi. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik odgovoren za manjko in brezplačen iznos blaga iz skladišča. Sodišče prve stopnje je zaključek o odgovornosti tožnika za kršitev oprlo na izpoved samega tožnika in priče B.T. Po oceni pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje o odgovornosti tožnika za navedeno kršitev pravilen.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za zadevo niso relevantne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajajo razlogi, ki so določeni z zakonom, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Utemeljena pa je pritožba tožnika v zvezi z odločitvijo po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 15.8.2001 v 11. in 12. členu ugodilo, iz razloga, da namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe ni bil moralen. Sklicevalo se je na določbo 39. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji), ki določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Če ni podlage, ali je ta nedopustna, je pogodba nična.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje odločitve o ničnosti ni z ničemer obrazložilo, pač pa je le navedlo vsebini spornih členov pogodbe (11. in 12. člen). Sodišče prve stopnje je na podlagi postopka, ki ga je vodilo, sklepalo, da je vsebina 11. in 12. člena pogodbe o zaposlitvi škodljiva s stališča interesov tožene stranke. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni presojalo ob upoštevanju delovnopravnih predpisov. Za vsako pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno po določbah ZDR, velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Noben prisilni predpis ne prepoveduje, da se v pogodbo o zaposlitvi določi odpravnina tako, kot je bila določena v konkretnem primeru.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe (2. točka izreka) spremenilo tako, da je zahtevek na ugotovitev ničnosti zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Ker je tožnik delno uspel s pritožbo, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče mu je priznalo za sestavo pritožbe ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 500 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR), 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 281,00 EUR.