Jedro

Ker pogodba o zaposlitvi ni poslovna listina, tožniku očitana kršitev ne vsebuje že prvega znaka, ki je naveden v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin. Izpodbijana sodba zato zmotno ugotavlja, da je bila tožniku pogodba utemeljeno odpovedana na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi njegovo ravnanje imelo vse znake kaznivega dejanja iz 240. člena KZ.

Za odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ne zadošča, da ima delavčevo ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Ravnanje mora obenem predstavljati kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je v pisni obdolžitvi tožniku očitala, da je malomarno opravljal inventure v maloprodaji s tem, ko je priznal neopravičene odpise blaga, ter da je omogočal brezplačne iznose blaga. Takšna opredelitev očitkov ni dovolj določna, da bi lahko predstavljala podlago za uspešno pripravo tožnika na zagovor. Kršitvi namreč časovno nista opredeljeni, ustrezno pa nista opredeljeni niti po vsebini, saj ni navedena vrsta oziroma količina blaga, ki naj bi jo tožnik neupravičeno odpisal in omogočil brezplačni iznos.

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Razveljavi se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2005 kot nezakonita“.

Glede preostalega dela izpodbijane odločitve (1/2, 1/3 in 1/4 točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in glede odločitve o stroških postopka se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne (pravilno: izredne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2005, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z izredno odpovedjo, ampak z dnem odločitve sodišča prve stopnje, da mu je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu obračunati plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1. 3. 2005, odvesti davke in prispevke in izplačati neto plačo v skupnem znesku 1.979,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna obračunati od dne 1. 3. 2005 do odločitve sodišča prve stopnje bruto razliko med plačo, do katere je bil tožnik upravičen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in dejansko prejeto plačo, odvesti davke in prispevke in mu izplačati posamične mesečne neto zneske, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da mu je dolžna izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite izredne odpovedi v višini 54.248,04 EUR. Ugodilo je zahtevku iz nasprotne tožbe in ugotovilo ničnost 11. in 12. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili dne 15. 8. 2001. 2. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožniku zagovor omogočen. Izredna odpoved zaradi kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja je bila dana pravočasno, t. j. v roku 15 dni od dneva, ki je bil določen za zagovor. Presodilo je, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi utemeljeno izredno odpovedana iz razloga po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo. Glede odločitve o izredni odpovedi se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Tožnik je vložil revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ugotovitev o pravočasnosti odpovedi predstavlja odločilno dejstvo, vendar o tem ni razlogov. Nižji sodišči nista ugotovili, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom. Ugotovitev, da z antidatiranjem pogodbe ni bila seznanjena že konec leta 2003 oziroma v začetku leta 2004, je v nasprotju z zapisniki o izpovedbah prič in strank. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka (215. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker sta nižji sodišči dokazno breme glede seznanitve s kršitvijo prevalili na tožnika. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj ZDR ne daje podlage za to, da bi se 15-dnevni rok za odpoved štel od dneva, ki je bil določen za zagovor. Tožnik ni storil očitanih kršitev. Državno tožilstvo je kazensko ovadbo zavrglo, zato antidatiranje pogodbe nima znakov kaznivega dejanja. Poleg tega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta 11. in 12. člen pogodbe veljavna, zato tožniku ni mogoče očitati nedopustne pridobitve materialne koristi, zgolj antidatiranje pa ni kršitev delovnih obveznosti. Brezplačni iznosi blaga v pisni obdolžitvi in v odpovedi niso z ničemer opredeljeni (kdaj je bila kršitev storjena, s kakšnim ravnanjem, obstoj vzročne zveze, ...), zato te kršitve sodišče ne bi smelo obravnavati. V zvezi s to kršitvijo se sodbe ne da preizkusiti, ker nima jasnih razlogov niti o kršitvi niti o odgovornosti tožnika. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) in zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR).

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je tožnik maja 2003 pripravil besedilo svoje pogodbe o zaposlitvi, jo lažno datiral za nazaj (na datum 15. 8. 2001), izključni namen pa je bil zagotovitev položaja in finančnih koristi ob zamenjavi vodstva tožene stranke. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je s takšnim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji) in zato štelo odpovedni razlog iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR za dokazan. Revizija utemeljeno izpodbija drugostopenjsko ugotovitev o obstoju znakov navedenega kaznivega dejanja. Ponareditev poslovne listine je v skladu s citiranim določilom KZ podana takrat, kadar nekdo v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali s svojim podpisom potrdi takšno knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino (prvi odstavek), oziroma kadar nekdo lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično (drugi odstavek). Ob upoštevanju citiranega določila KZ je predmet tega kaznivega dejanja lahko le poslovna listina, ki se vodi na podlagi zakona ali podzakonskega predpisa (npr. računi, bilance, računovodski izkazi, ...). Pogodba o zaposlitvi je dvostranski akt, s katerim stranki skleneta delovno razmerje (prvi odstavek 1. člena in prvi odstavek 9. člena ZDR) in ga uredita v skladu z načelom pogodbene svobode strank (ob upoštevanju kogentnih določil ZDR). V delovnopravni ureditvi (zakonih in podzakonskih predpisih) ni določeno, da ima pogodba o zaposlitvi naravo poslovne listine oziroma da bi delodajalec moral „voditi“ pogodbe o zaposlitvi kot poslovne listine (obstoj delovnega razmerja je nenazadnje mogoč celo, če delodajalec z delavcem sploh ne sklene pogodbe v pisni obliki; četrti odstavek 15. člena ZDR). Ker pogodba o zaposlitvi ni poslovna listina, tožniku očitana kršitev ne vsebuje že prvega znaka, ki je naveden v opisu kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin. Izpodbijana sodba zato zmotno ugotavlja, da je bila tožniku pogodba utemeljeno odpovedana na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi njegovo ravnanje imelo vse znake kaznivega dejanja iz 240. člena KZ.

10. Tudi sicer za odpoved po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR ne zadošča, da ima delavčevo ravnanje vse znake kaznivega dejanja. Ravnanje mora obenem predstavljati kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar v obravnavani zadevi ni bilo dokazano. Podajo odpovedi po citiranem določilu ZDR je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi utemeljila z navedbo, da si je tožnik „s podpisom pogodbe o zaposlitvi s S. J., ki ni imel več nikakršnih pristojnosti, za kar je tožnik vedel, ter antidatiranjem pogodbe, pridobil protipravno premoženjsko korist, za kar bo zoper tožnika podana kazenska ovadba“. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bil S. J. v trenutku sklepanja antidatirane pogodbe o zaposlitvi še vedno zakoniti zastopnik tožene stranke, torej je bil pristojen za sklenitev pogodbe s tožnikom. Dokazni zaključki tudi ne potrjujejo, da je tožnik s sklenitvijo te pogodbe pridobil protipravno premoženjsko korist. Sodišče prve stopnje je zgolj hipotetično navedlo, da bi tožnik pravice, pridobljene s to pogodbo, lahko uveljavljal za nazaj in da bi v primeru prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi lahko uveljavljal odpravnino (1) in to za prenehanje delovnega razmerja za vsak primer. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da je bil izključni namen sklenitve antidatirane pogodbe zagotovitev položaja in finančnih koristi ob zamenjavi vodstva tožene stranke. Takšni ugotovitvi nižjih sodišč ne predstavljata dejanske podlage, na kateri bi bilo mogoče utemeljiti očitek o pridobitvi protipravne premoženjske koristi. Sicer pa tudi v odpovedi ni pojasnjeno, v čem naj bi bila protipravna premoženjska korist, ki naj bi jo z antidatirano pogodbo pridobil tožnik. Glede na navedbo v odpovedi o tem, da je tožnik od aprila 2003 dalje (takrat naj bi po navedbi tožene stranke tožnik sklenil antidatirano pogodbo), prejemal višjo plačo, kot pred tem, je mogoče sklepati kvečjemu na to, da naj bi po oceni tožene stranke protipravno premoženjsko korist predstavljala v antidatirani pogodbi dogovorjena višja plača, vendar v tem ni elementov protipravnosti. Tožnik je spomladi 2003 sklenil pogodbo o zaposlitvi z zakonitim zastopnikom tožene stranke, višina plače pa je stvar pogodbene svobode strank. Čeprav je bila pogodba antidatirana na 15. 8. 2001 iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik na njeni podlagi zahteval priznanje pravic za obdobje od 15. 8. 2001 do spomladi 2003 (npr. plačilo razliko med višjo plačo, ki izhaja iz antidatirane pogodbe in plačo, ki je bila dogovorjena v pred tem sklenjeni pogodbi o zaposlitvi), od spomladi 2003 dalje pa je imel veljavni pravni temelj za izplačilo plače v višini, kot jo je pač dogovoril s toženo stranko.

11. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik odgovoren za manjko in brezplačni iznos blaga, zato mu je bila pogodba utemeljeno odpovedana tudi iz razloga po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Revizija navaja, „da te kršitve, glede na opredelitev v pisni obdolžitvi in v izredni odpovedi, sodišče ne bi smelo obravnavati.“ Vrhovno sodišče je v zvezi s presojo navedenega revizijskega očitka ugotovilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR ni bila zakonito odpovedana zaradi nepravilnosti v postopku pred odpovedjo s strani tožene stranke. Delodajalec mora pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR). V skladu s prvim odstavkom 177. člena ZDR mora delodajalec delavcu vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer lahko poda svoj zagovor. V zvezi s presojo citiranih določil je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da mora biti delavcu jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Delavec mora biti seznanjen z „obtožbo“ - t. j. z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo (2). Čeprav je sodišče prve stopnje navedlo, da so bile nekatere obdolžitve nedoločno navedene in sodišče druge stopnje soglašalo, da del očitanih kršitev ni bil dovolj konkretiziran, sta pisno obdolžitev v zvezi s kršitvijo iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR očitno šteli za ustrezno. Takšna presoja je materialnopravnozmotna. Tožena stranka je v pisni obdolžitvi tožniku očitala, da je malomarno opravljal inventure v maloprodaji s tem, ko je priznal neopravičene odpise blaga, ter da je omogočal brezplačne iznose blaga. Takšna opredelitev očitkov ni dovolj določna, da bi lahko predstavljala podlago za uspešno pripravo tožnika na zagovor. Kršitvi namreč časovno nista opredeljeni, ustrezno pa nista opredeljeni niti po vsebini, saj ni navedena vrsta oziroma količina blaga, ki naj bi jo tožnik neupravičeno odpisal in omogočil brezplačni iznos.

12. Tudi glede vsebine same odpovedi tožena stranka ni zadostila zahtevam ZDR. Ta v drugem odstavku 86. člena zahteva od delodajalca, da mora odpovedni razlog v odpovedi pisno obrazložiti. Odpovedni razlog iz naslova manjka je tožena stranka obrazložila s tem, da je navedla: „Tožnik je ob ugotovljenih manjkih v trgovinah delodajalca odredil, da se blago, ki manjka, knjiži pod kalo in odpiše, pri čemer pa kalo ni bil zapisniško uničen, iz preprostega razloga, ker kala ni bilo, pač pa manjko“. Takšen očitek je povsem pavšalen in ga ni mogoče šteti za obrazložen odpovedni razlog. Kršitev ni opredeljena niti časovno (3) niti ni navedena višina manjka in konkretizirana ravnanja tožnika, na podlagi katerih bi bilo mogoče odgovornost za nastali manjko (neznane višine?) pripisati prav tožniku (4). Glede očitanih brezplačnih iznosov blaga pa je tožena stranka obrazložila: “Tožnik je omogočil brezplačne iznose blaga iz trgovin družbe B. d. o. o. in sicer najmanj v višini 10 MIO SIT, kar je izkazano kot manjko“. Tudi ta odpovedni razlog ni ustrezno pisno obrazložen, saj kršitev ni opredeljena časovno. Določilo drugega odstavka 86. člena ZDR je treba razlagati v smislu načela varstva zaposlitve delavca ter načela, da je izguba zaposlitve skrajno sredstvo. Navedeno pomeni, da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR odpovedni razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, kot je to storila tožena stranka, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga.

13. Glede na obrazloženo je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, saj tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, v zvezi z odpovedjo po 2. alineji citiranega določila pa je kršila določila ZDR o postopku pred odpovedjo in o vsebini odpovedi. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval, da se odpoved kot nezakonita razveljavi. V preostalem je glede izpodbijanega dela odločitve (zahtevkih, uveljavljanih po 118. členu ZDR) v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP razveljavilo sodbi nižjih sodišč, vključno z odločitvijo o stroških postopka, in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

14. Ker je izredna odpoved nezakonita že iz razlogov, navedenih v 9. - 12. točki te odločbe, presoja, ali je bila odpoved podana v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, za odločitev niti ni pomembna. Do teh in ostalih revizijskih navedb, ki niso bile bistvenega pomena za odločitev, se Vrhovno sodišče zato ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP).

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): S sodbo Pdp 1433/2006-2 z dne 23. 8. 2007 je bilo pravnomočno odločeno, da določili 11. in 12. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašata na odpravnino, nista nični.

Op. št. (2): VIII Ips 267/2004 z dne 7. 12. 2004, VIII Ips 84/2007 z dne 11. 3. 2008, VIII Ips 179/2007 z dne 20. 10. 2008 Op. št. (3): V odločbi VIII Ips 353/2007 z dne 12. 1. 2009 je Vrhovno sodišče obrazložilo pomen časovne opredelitve kršitve. Med drugim je navedlo: „...zadošča že ugotovitev sodišča druge stopnje, da očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici niso niti vsebinsko niti časovno opredeljene, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede subjektivnega ali objektivnega roka“.

Op. št. (4): V sodbi VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da dejstvo inventurnega manjka (ta je bil v odpovedi opredeljen tako datumsko kot zneskovno) samo po sebi ne pomeni kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Posebno zato, ker do inventurnega manjka lahko pride iz različnih razlogov, in ker gola ugotovitev, da je do manjka prišlo, ne predpostavlja že neke posebne kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je storil delavec.