Jedro

Toženčeva revizijska teza je, da je z izpodbijano sodbo neutemeljeno prikrajšan v svoji pravici do stikov s hčerkama. Ta teza drži, a le deloma: ni v celoti prikrajšan za pisne stike (da je obseg pisnih stikov premajhen, ne uveljavlja), je pa prikrajšan za osebne stike (osebna srečanja in druženja). Ali je to prikrajšanje, ki sicer pomeni hud poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja oziroma v roditeljsko pravico, utemeljeno, pa je odvisno od presoje, ali stiki hčerkama res niso v korist, kot (smiselno) izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj. Presoja o tem mora temeljiti na konkretnih okoliščinah primera in sicer na tistih, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave, saj so samo te okoliščine zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 361,08 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in vse tri skupne mladoletne otroke zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici. Odločilo je, da ima toženec s hčerkama pisne stike, in sicer tako, da jima za praznike, rojstne dneve in ob zaključku šolanja pošlje voščilo v obliki SMS sporočil, elektronskih sporočil, Vibra ali voščilnic. Stike toženca s sinom pa je uredilo tako, da se ti prve tri mesece izvajajo vsak petek in vsako drugo nedeljo, po poteku trimesečnega obdobja pa vsak petek, vsak drugi vikend in tudi del šolskih počitnic. Tožencu je naložilo tudi plačilo preživnine za vsakega otroka po 130,00 EUR mesečno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Potek postopka in dejanske ugotovitve v zvezi z ureditvijo stikov**

3. Iz spisa in iz obrazložitve prvostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša na ureditev stikov med tožencem in mladoletnima hčerkama, izhaja neuspešnost prizadevanja sodišča prve stopnje, da bi bil o stikih dosežen sporazum, in razlogi, ki so vplivali na izpodbijano odločitev o ureditvi stikov: - Tožnica se je z otroki odselila septembra 2016, pri izvajanju stikov med tožencem in otroki so bile od tedaj dalje ves čas težave, celo glede kraja predaje otrok. Toženec je poleti 2017 stike prekinil: ni jih prišel prevzeti, ko jih je tožnica pripeljala pred njegov blok, za tem se ni več odzival, če so mu telefonirali ali če so prišli na njegov dom (po navedbi sina, so ga »iskali stokrat«), kar je otroke razočaralo.

- Z začasno odredbo, izdano na naroku za glavno obravnavo dne 12. 1. 2018, so bili stiki urejeni tako, da bi se izvajali ob sredah od 16.00 do 18.00 ure in vsak drugi vikend, pri čemer bi toženec sina prevzemal v vrtcu, predaja hčera pa bi se opravljala na pred vhodom v točno določen blok; sodišče ni ugodilo toženčevi zahtevi, naj se predaje opravljajo pred Policijsko postajo Grosuplje, saj je na naroku navzoča izvedenka psihološke stroke tak predlog ocenila za absolutno neprimeren, ker bi otrokom prinašal negativno sporočilo. Toženec se ni strinjal z možnostima, ki jih je tožnica sprejemala, da bi predaje otrok potekale pred vhodom v njegov blok in da bi jih po končanem stiku domov lahko pripeljala toženčeva partnerka. Zavrnil je tudi ponudbo, da bi otroke na stik pred njegov blok vozila in jih po končanih stiku prevzemala babica, tožničina mati. Navedeno po mnenju izvedenke kaže, da toženec svoje potrebe postavlja pred potrebe otrok in da zaradi svojega strahu hipotetično predvidi, da bo prišlo do konflikta, čeprav konfliktov že dalj časa ni več.

- Na naroku za glavno obravnavo 24. 5. 2018 sta se starša dogovorila, da bosta predaje otrok opravljala izključno sama osebno, brez navzočnosti njunih partnerjev, nista pa se uspela dogovoriti glede stikov med poletnimi počitnicami: toženec je bil pripravljen imeti stike od 20. do 29. julija, v avgustu 2018 pa ne (zaradi brezposelnosti od 30. 6. 2018 dalje), glede poletja 2019 pa je vztrajal, da morajo otroci z njim preživeti prvi teden v juliju, čeprav ima tožnica zaradi prilagajanja počitnic službenim obveznostim možnost koristiti dopust z otroci redno zadnji teden v juniju in prvi teden v juliju.

- Za tem narokom, konec maja 2018, je toženec stike znova opustil, tokrat za več kot leto dni. Medtem, ko se niso izvajali, je izvedenka na naroku 7. 6. 2019 predlagala, da bi se s ciljem ponovne vzpostavitve stikov ti določeno obdobje vršili nadzorovano na centru za socialno delo, ki bi tožencu nudil strokovno oporo. Oba starša sta se s tem strinjala in sodišče je izdalo novo začasno odredbo, s katero je odločilo, da bodo od 19. 6. 2019 do 30. 9. 2019, razen v času odsotnosti otrok zaradi kolonije in dopusta z mamo, stiki pod nadzorom strokovnega delavca potekali na Centru za socialno delo Ljubljana, Enota Grosuplje, vsako sredo eno uro.

- Izvedenka, ki je v postopku sodelovala že prej, je spremljala tudi potek nadzorovanih stikov, opravila je ponovne razgovore s staršema in otroki in na naroku 24. 10. 2019 soglašala z mnenjem centra za socialno delo, da so stiki mogoči le med očetom in sinom, dekleti pa jih kljub vzpodbudam zavračata. Zato je za dekleti namesto osebnih stikov predlagala pisne stike. Iz poročil Centra za socialno delo Ljubljana, Enota Grosuplje, izhaja, da sta deklici v času, ko naj bi se izvajali nadzorovani stiki, na center za socialno delo sicer redno prihajali, vendar sta stike z očetom vseskozi zavračali; zelo ju obremenjuje preteklo dogajanje (konflikti med staršema, konflikti ob predaji otrok na stike, ob čemer so doživljali strah in nelagodje), razočarani in prizadeti sta zaradi očetove opustitve stikov. Izvedenka je bila mnenja, da do očeta gojita zamero, ker so otroci po prenehanju stikov poskušali le-te vzpostaviti na njegovem domu, a tožnik njihovi želji ni ugodil. Zato sta center in izvedenka svetovala terapevtsko obravnavo, brez katere osebnih stikov ne bo mogoče znova vzpostaviti.

- Osebni stiki so bili urejeni le med tožencem in sinom pravdnih strank, s hčerkama pa ima toženec po odločitvi sodišča pisne stike.

**Dopustitev revizije**

4. Na predlog toženca je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 476/2020 z dne 20. 11. 2020 dopustilo revizijo glede pravilnosti (stvarne utemeljenosti) odločitve o omejitvi stikov med očetom in mladoletnima hčerkama.

**Povzetek revizijskih navedb**

5. V dopuščeni reviziji toženec trdi, da so mu bili stiki s hčerkama dejansko odvzeti. Odvzem osebnih stikov, do katerih ima toženec pravico, je nedopusten. Sodišče prve stopnje je brez pomislekov sledilo mnenju sodne izvedenke D. D., ki naj bi bilo skladno z mnenjem pristojnega centra za socialno delo, češ da hčerki stike s tožencem zavračata, a za to ni realne osnove. Izvedenka je menila, da je stike za vnaprej težko določiti, saj ni evalvacije o tem, kako bodo sploh stekli. Strinjala se je, naj se hčerki vključita v terapevtsko obravnavo, poteka in trajanja le-te pa ni mogoče predvideti. Toženka tožnika kljub dogovoru pred sodiščem prve stopnje o ničemer ne obvešča. Zavezala se je hčerki vključiti v terapevtsko obravnavo, kar bi morala storiti pred že več kot letom dni, a ne naredi ničesar v smeri priprave otrok na stik in je toženec o tem obvestil Center za socialno delo Grosuplje in Center za socialno delo Ljubljana.

6. Toženec opozarja na daljnosežnost koristi stikov ne le do polnoletnosti, pač pa tudi v odrasli dobi, ter da otrokova želja in otrokova korist nista sopomenki. Če otrok pred stiki joče, še ne pomeni, da jih zavrača. Sklicevaje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi IV Cp 2893/2017 meni, da je logično, da na napetosti in konflikte, ki jih ustvarjata bivša zakonca, otrok reagira z jokom in nejevoljo. Toženka je dolžna opustiti vse, kar tožniku stike otežuje. Dolžna je aktivno ravnati, morebitni psihični odpor pred stiki odpraviti in vzpostaviti pri otroku pozitiven odnos do stikov. Tako je isto višje sodišče pojasnilo v zadevi IV Cp 291/2017. Sodišče, center za socialno delo in izvedenka sploh niso ugotavljali, ali toženka ravna na tak način. Morda je hčerki k stikom verbalno spodbujala, vendar ne gre sklepati, da je z neverbalno komunikacijo vplivala na odklonilen odnos hčerk. Trdi, da je toženkino odtujevanje hčerk od očeta bistveno okrnilo njihov medsebojni odnos.

7. S sinom toženec ima stike, a tožnica otroka ne pripelje na dogovorjeno mesto, temveč ga pušča, da k tožencu prihaja sam in sicer v neprimernih oblačilih, zaradi česar je toženec podal predlog za pregon tožnice.

8. Do prekinitve stikov s hčerkama je prišlo zaradi nasilja in provokacij ob predajah otrok, posebej, ko je bil navzoč tožničin novi partner, kar je bilo prav tako večkrat prijavljeno. Toženec je računal, da bo stike uredilo sodišče. Očitno pa je, da tožnica hčerkama ni povedala razloga za prekinitev stikov, zaradi tega je izvedenka zmotno zapisala, da so otroci zaradi prekinitve stikov doživljali razočaranje, začudenje, jezo in žalost. Na stike, določene z začasno odredbo pod nadzorom strokovnega delavca Centra za socialno delo Ljubljana, Enota Grosuplje, so sicer prišli vsi trije otroci, a je bil stik mogoč samo s sinom, hčerki pa sta ga odklanjali in sta med uro, ko naj bi bili na stiku z očetom, zgolj čakali v prostorih centra; očitno ju mati na stik ni pripravila. Toženec je to med postopkom večkrat poudaril, dokazal in apeliral na sodišče, naj primopredajo otrok uredi tako, da ne bo prihajalo do konfliktov med njim in tožničinim partnerjem, a mu sodišče ni sledilo; otrokom je škodovalo. Povzema vsebino sodbe II Ips 706/2009, po kateri odločitev o stikih ne sme temeljiti na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, še posebej, če je to vsaj delno posledica ravnanja drugega od staršev.

9. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse, na primer v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 44/2008 in IV Cp 2749/2017. Pravica do stikov je pravica staršev in otrok, po 106. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) pa se z njimi zagotavlja predvsem koristi otrok. Izrecno zavezuje osebo, pri kateri otrok živi, da opusti vse, kar otežuje oziroma onemogoča stike, in da si mora prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov. Prvostopenjsko sodišče je očitno spregledalo, da je do prekinitve stikov prišlo iz razlogov na strani tožnice, ki otrokom razloga za prekinitev ni znala pojasniti. Pred tem so brez problemov potekali tako, da so otroci preživeli pri vsakem od staršev en teden, za tem pa tako, kot je bilo določeno z začasno odredbo. V bodoče bi stiki lahko potekali tako, da se starša sploh ne bi srečevala: hčerki sta dovolj veliki, da lahko sami prideta k očetu, saj živijo blizu. Sodišči prve in druge stopnje sta potrdili, da je toženec kot primeren starš sposoben izvajati redne osebne stike s sinom in da je sposoben prepoznati koristi in potrebe otroka, zato je toliko bolj nevzdržno, da so mu bili stiki s hčerkama odvzeti.

10. Sodišči nižjih stopenj nista upoštevali določbe sedmega odstavka 106. člena ZZZDR, saj iz mnenj centra za socialno delo ne izhaja, da sta bili hčerki sposobni razumeti pomen in posledice zavračanja stikov. Sodišče prve stopnje je kršilo veljavno zakonodajo s tem, ko je o zadevi odločalo dolga štiri leta, nato pa odločilo materialnopravno zmotno in v škodo otrok. Kdaj bodo stiki mogoči, sploh ni odgovorilo, strokovne službe centra za socialno delo pa si niso prizadevale, da bi prišlo do stikov pod nadzorom, temveč so zgolj vzele na znanje, da hčerki stike z očetom zavračata. In najverjetneje jih zavračata zaradi materine napačne vzgoje (indoktrinacije, PASS sindroma).

11. Vrhovnemu sodišču toženec predlaga primarno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, podredno pa, naj v izpodbijanem delu razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ter še podredno temu, naj sodbo pritožbenega sodišča razveljavi, sodbo sodišča prve stopnje v delu omejitve stikov s hčerkama pa spremeni in uredi stike tako, da bodo potekali vsak drugi vikend od sobote od 10 ure do nedelje do 18 ure, med šolskimi počitnicami en teden v juliju in en teden v avgustu, ter med jesenskimi, božično-novoletnimi, zimskimi in prvomajskimi počitnicami izmenjaje z materjo otrok. V vsakem primeru uveljavlja povrnitev stroškov revizijskega postopka.

**Povzetek odgovora na revizijo**

12. Tožnica je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Uvodoma poudarja, da toženec vztrajno in brez kančka samorefleksije znova in znova kritizira vse vpletene v postopek, ni pa sposoben prepoznati in spremeniti predvsem svojih ravnanj in vedenja, zaradi katerih so otroci doživljali razočaranja, žalost, jezo in ki so nazadnje privedli do tega, da 13 in 14 let stari dekleti stike z njim odklanjata. Toženec povsem prezre, da si tožnica izdatno prizadeva za njegove stike s sinom, da jih podpira in vzpodbuja in sicer tudi takrat, ko sin zaradi očetovega vedenja in ravnanj doživlja globoko žalost, na primer ko si želi stika z očetom, pa ga ta kljub posredovanju in pozivanju tožnice ni pripravljen sprejeti na neposreden stik niti z njim kakorkoli komunicirati. Opisuje konkreten primer toženčeve zavrnitve stika s sinom: ob pričetku šolskega leta je sin srečal očeta in želel k njemu, a mu ta tega ni dovolil in ga je enostavno zavrnil, sin pa je imel zaradi zavrnitve težave, zaradi katerih so tožnico v šoli prosili, naj zanj poišče takojšnjo psihološko pomoč. Sin s stikov z očetom pogosto prihaja žalosten in pove konkretne razloge za svojo žalost. Tožničina bojazen je, da bo toženčevo vedenje, ki je v preteklosti privedlo do tega, da hčerki zavračata stike z njim, privedlo do identičnih posledic pri sinu. Tožnica trdi, da je vsak dogovor s tožencem nemogoč, kar da je razvidno iz primera SMS sporočil, ki sta si jih pravdni stranki izmenjali v zvezi s stiki med božično-novoletnimi prazniki 2020/2021. 13. Tožnica je na pobudo izvedenke takoj po zadnjem zaslišanju le-te pričela iskati pomoč za otroke. Sin A. in hči B. sta od novembra 2020 vključena v terapijo v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike, kar jima je zagotovila strokovna delavka šole, ki je pri A. prepoznala hujšo obliko razočaranja nad očetovim vedenjem in občutke zapuščenosti. Tožnica ju na psihološko obravnavo vozi redno enkrat tedensko, o čemer priloži kartona udeležbe. Navedeno toženčeve trditve o njenem neprimernem ravnanju ovrže. Tožnica stike vseh treh otrok z očetom ves čas podpira, dekleti jih žal zavračata. Želeli jih nista niti takrat, ko je toženec prihajal na stike pod nadzorom. Siliti ju ne želi, očitno ju niso želele siliti strokovne delavke, ju pa na stike niso uspele pripraviti.

14. Za toženca, čigar ravnanja so bila v preteklosti pogosto nasilna in je bil zaradi njih pravnomočno obsojen, je nasilno in avtoritarno vedenje sprejemljivo. Oče naj torej odgovornost za omejene stike prevzame sam. Sodišče je stike določilo v obsegu, ki ga oče zmore, prilagojeni so njegovim kapacitetam za izvajanje stikov in njegovim sposobnostim prepoznavanja koristi otrok. Stiki s hčerkama tožencu niso odvzeti, določeni so na način, ki je za dekleti še sprejemljiv in jima je v korist. Toženec tožnice ni že zelo dolgo videl, pa kljub temu vehementno zatrjuje, da je njena neverbalna komunikacija neprimerna.

15. Da toženec ne zmore in ne želi komunikacije s tožnico izkazuje reviziji priložena prijava policiji z dne 4. 12. 2020: ko je A. prinesel darilo, namenjeno sošolcu, prinesel do domačega vhoda, ker sošolca ni bilo doma, in se nato vrnil v smeri proti šoli ter srečal toženca, toženec ni poklical tožnice, pač pa policijo. Bliže so mu prijave na policijo in center za socialno delo – v preteklosti jih je bilo nešteto in vse so se izkazale za neutemeljene.

**Presoja utemeljenosti revizije**

16. Revizija ni utemeljena.

**Obseg preizkusa izpodbijane sodbe**

17. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 370. člena določa, da se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V drugem odstavku istega člena izključuje pravico vložiti revizijo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

18. ZPP ne določa, da bi smelo revizijsko sodišče na katerega od dovoljenih revizijskih razlogov paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijano sodbo torej lahko preizkusi samo glede obstoja procesnih in materialnopravnih kršitev, ki jih stranka izrecno in konkretizirano uveljavlja. Pri tem pa je obseg njegovega preizkusa še dodatno omejen z določbo 371. člena ZPP, po kateri na podlagi dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

19. V obravnavanem primeru v prejšnjih točkah navedeno pomeni dvoje. Prvič, da so zaradi vezanosti na dejansko ugotovitev, temelječo na mnenju izvedenke psihološke stroke, da ima mama ustrezen vzgojni stil in spodbuja otroke za stike z očetom,1 nedovoljene tem ugotovitvam nasprotne revizijske trditve, kot so: da so bili stiki prekinjeni iz razlogov na tožničini strani; da tožnica in strokovne službe otrok niso pripravili na stike; da tožnica otroke indoktrinira oziroma da so pod njenim vplivom razvili odtujitveni sindrom in podobno, ter da niti ob oceni o pomanjkljivosti dejanskih ugotovitev v pravnomočno sodbo ne more poseči, če ta upoštevaje dejstva, ki so podlaga odločitve, ni materialnopravno zmotna. In drugič, da procesnih kršitev revizijsko sodišče pri odločanju ne more vzeti v ozir, ker te niso bile uveljavljane, in sme preizkusiti le materialnopravno pravilnost izpodbijane pravnomočne odločitve.

**Normativna podlaga**

20. Ustava Republike Slovenije v drugem in tretjem odstavku 53. člena določa, da zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon ter da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. V prvem odstavku 54. člena določa, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke in da se ta pravica in dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. V prvem odstavku 56. člena pa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb.

21. V obravnavanem primeru, v katerem se je postopek pričel v letu 2016, je treba kot zakon, na katerega napotuje Ustava v drugem odstavku 53. člena, uporabiti Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Zdaj veljaven Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ), ki se uporablja od 15. 4. 2017, namreč v 290. členu določa, da se postopki na podlagi ZZZDR, ki so bili pred začetkom uporabe DZ uvedeni pred pristojnimi sodišči, dokončajo po določbah ZZZDR, in da se nadaljuje po določbah DZ, če se odločba prve stopnje razveljavi.

22. ZZZDR v prvem odstavku 106. člena določa, da ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša imata pravico do stikov z otrokom ter da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. V šestem odstavku istega člena pa določa, da sodišče lahko pravico do stikov odvzame ali omeji samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi; da stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj; in da sodišče lahko odloči, da se stiki izvršujejo pod nadzorom tretje osebe ali da se ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak na drug način, če sicer ne bi bila zagotovljena otrokova korist. 23. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da je pravica do spoštovanja družinskega življenja osebnostna pravica, ki zajema tudi pravico do družinskih stikov, med katerimi so v prvi vrsti stiki med starši in otroki ter vzpostavljanje in razvijanje razmerij med njimi;2 da ima otrok pravico do stika z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otrokom;3 da je za odločitev o otrokovih stikih bistvena ocena, ali so otroku v korist, pri čemer je opozorilo, da ocena, da stiki otroku niso v korist, ne sme temeljiti le na ugotovitvi, da otrok stike zavrača, če za zavračanje nima realne podlage ali če je zavračanje stikov posledica ravnanja drugega od staršev.4

24. Toženčeva revizijska teza je, da je z izpodbijano sodbo neutemeljeno prikrajšan v svoji pravici do stikov s hčerkama. Ta teza drži, a le deloma: ni v celoti prikrajšan za pisne stike (da je obseg pisnih stikov premajhen, ne uveljavlja), je pa prikrajšan za osebne stike (osebna srečanja in druženja). Ali je to prikrajšanje, ki sicer pomeni hud poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja oziroma v roditeljsko pravico, utemeljeno, pa je odvisno od presoje, ali stiki hčerkama res niso v korist, kot (smiselno) izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj. Presoja o tem mora temeljiti na konkretnih okoliščinah primera in sicer na tistih, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave, saj so samo te okoliščine zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti. O pomenu in upoštevnosti pravno pomembnih dejstev, ki nastanejo po tem trenutku, več v nadaljevanju.

25. Podlago za zaključek, da zavračanje stikov (ob zaključku glavne obravnave) ni (bilo) brez realnega razloga oziroma neutemeljeno in da osebni stiki hčera pravdnih strank s tožencem niso (bili) v njuno korist, tvorijo ugotovitve o travmatiziranosti deklic, ki so ji kumulativno botrovali pretekli konflikti med staršema, konflikti ob predaji otrok na stike, zaradi katerih so otroci doživljali strah in nelagodje, poleg tega pa še razočaranje, prizadetost in zamera zaradi očetove večkratne samovoljne in daljše (v seštevku, kot je razbrati iz spisa, večletne) opustitve stikov (z dekleti nazadnje od konca maja 2018, saj na stikih pod nadzorom, ki naj bi potekali od junija do konca septembra 2019 deklici z očetom nista komunicirali in nista želeli biti z njim v istem prostoru), kar so doživljali kot zapustitev, ter strokovna ocena o nujnosti terapevtske obravnave kot pogoja za ponovno vzpostavitev osebnih stikov.

26. Presoje, da intenzivnejši (osebni in pogostejši pisni) stiki deklicama (ob zaključku glavne obravnave) niso (bili) v korist, toženec v reviziji ne graja, pač pa zgolj na splošni ravni opozarja na daljnosežnost koristi stikov otrok s starši. Navedeno seveda drži; ne nazadnje je bila terapevtska obravnava deklic priporočena prav zato, da bi stiki brez sedanjih omejitev ali z manjšimi omejitvami lahko na novo zaživeli. Izpodbijana odločitev je glede na zgoraj povzete razmere (ob zaključku glavne obravnave) in ob oceni, da so stiki z že opisanimi omejitvami deklicama v korist, pravno sprejemljiva. Poleg tega pa bo z njo deklicama omogočen miren terapevtski proces, ki je nujno potreben prav zaradi zagotovitve pogojev za ponovno uresničevanje sedaj prizadete pravice do družinskega življenja tako toženca kot njegovih hčera.

27. V koliziji med upravičenjem nerezidenčnega starša do stikov z otrokom na eni strani in upravičenjem otroka, da se iz utemeljenih razlogov stikom upre na drugi strani, je treba dati prednost koristi otroka. To sta sodišči prve in druge stopnje tudi storili. Pri tem nista odstopili od v nadaljevanju navedene sodne prakse, kot neutemeljeno meni revident. Odločbe Vrhovnega sodišča (sodba v zadevi II Ips 706/2009) in Višjega sodišča v Ljubljani (IV Cp 44/2008 in IV Cp 2749/2017) se ne nanašajo na primerljive zadeve: v prvi je Vrhovno sodišče presojalo, ali so otroku v korist stiki, ki jih je oče dosegel v izvršilnem postopku, v drugem primeru je šlo za popolni odvzem stikov, ki jih je otrok brez »globljih razlogov« zavračal pod vplivom matere, v tretjem pa za popolni odvzem stikov brez ugotovitve, da so vsakršni stiki v škodo otroka.

28. Tožničine trditve v odgovoru na revizijo o (novi) problematiki v zvezi s stiki toženca s sinom A. in o vključenosti A. in hčere B. v terapevtsko obravnavo pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše od novembra 2020 in toženčeve revizijske trditve, da bi tožnica morala že pred več kot letom dni poskrbeti za vključitev otrok v terapevtsko obravnavo, pa tega ni storila, se nanašajo na okoliščine iz obdobja po zaključku glavne obravnave, zato ne morejo biti del dejanske podlage te odločitve. Lahko pa bodo del podlage za urejanje spornih razmerij v bodoče. Natančneje: ne vključitev v terapevtsko obravnavo sama po sebi, pač pa predvsem v njej dosežen napredek, ki bi ob upoštevanju koristi deklic omogočil stike manj omejevalne oblike in obsega od občasnih pisnih. Ob doseženem takem napredku, za katerega si morata prizadevati oba starša ter zato opustiti vse, kar bi ga ogrozilo in storiti vse, kar bi olajšalo njegovo dosego, lahko starša sama dosežeta dogovor o spremembi načina in obsega stikov. Upoštevati morata, da se morajo novi življenjski situaciji, ki je nastala po razpadu družine, prilagoditi vsi njeni člani, tudi otroci, ter da je prilagajanje oziroma sprejemanje novega načina življenja proces, katerega najbolj občutljivi in ranljivi udeleženci so prav otroci. Zato je dolžnost obeh staršev, da njihove koristi postavita na prvo mesto ter jim z vzajemnim spoštovanjem, upoštevanjem nasvetov strokovnih služb, doseganjem in spoštovanjem medsebojnih dogovorov in spoštovanjem odločitev sodišča omogočita prebroditi stiske (ki jih poleg neugodne dinamike medsebojnih razmerij nedvomno pomeni tudi izpostavljanje otrok sodnim postopkom in večkratnim pregledom pri izvedencih) in nadaljnji zdrav razvoj.

29. Vrhovno sodišče v povezavi s predhodno navedenim odgovarja še na toženčevo opozorilo, da sodišči nižjih stopenj nista podali pojasnila o trajanju terapevtske obravnave hčera. To drži, a na odločitev sodišč nižje stopnje in na odločitev o reviziji ni vplivalo. Sicer pa je iz spisa razvidno, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo 24. 10. 2019 dodatno zaslišana izvedenka psihološke stroke izpovedala, da sta dekleti naročeni na terapije, da bo trajanje terapij odvisno od napredka, da proces v katerem otrok lahko predela stvari, lahko traja tudi eno leto, in da ni predvidljivo, kdaj bo končan. Pri izvajalkah terapevtske obravnave, ki jih je tožnica v odgovoru na revizijo poimensko navedla za starejšo hčer in sina, ki sta v proces že vključena, se bo sam imel pravico in možnost seznaniti o napredku terapij.

30. V skrajnem primeru, če sporazuma ne bo mogoče doseči, bo tožencu vendarle odprta tudi sodna pot. DZ namreč v osmem odstavku 141. člena določa, da sodišče izda novo odločbo o stikih otroka s starši, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Navedeno zakonsko določbo je treba razlagati restriktivno: pogoj za poseg v pravnomočno odločbo o stikih je sprememba bistvenih pravno pomembnih okoliščin, na katere je oprta prvotna odločitev.5 **Odločitev o reviziji**

31. Po povedanem revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

32. Toženec z revizijo ni uspel, zato je dolžan tožnici povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Predstavlja jih nagrada za zastopanje, in sicer 200 točk za sestanek s stranko (druga alineja 1. točke tarifne št. 39 Odvetniške tarife) in 390 točk za sestavo odgovora na revizijo (3. točka tarifne št. 21 v zvezi z deveto alinejo 2. točke tarifne št. 18 Odvetniške tarife), skupaj 590 točk oziroma 354 EUR, povečano za 2 % iz naslova materialnih stroškov, kar znaša 361,08 EUR.

1 Listovna št. 161 spisa. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 195/2012 z dne 19. 6. 2014, točki 13 in 14. 3 Glej K. Zupančič, Družinsko pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1999, stran 135. 4 Tako na primer sklep II Ips 706/2009 z dne 3. 12. 2009, točka 18 in sodba II Ips 171/2018 z dne 14. 11. 2019, v zadnjem delu točke 31. 5 Glej N. Weber, v: B. Novak (red.) in soavtorji, Komentar Družinskega zakonika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, stran 441 in naslednja.