Jedro

Z neizvajanjem stikov je bila največja škoda povzročena otrokom, katerih se ne sme obremenjevati s konflikti med staršema. Toženčevo valjenje krivde za neizvrševanje stikov na prvo sodišče je neutemeljeno in zgolj potrjuje ugotovitev izvedenke, da je toženec v ospredje postavljal svoje želje, ne pa potrebe otrok.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Mladoletne otroke je zaupalo tožnici v varstvo in vzgojo. Določilo je, da ima toženec pisne stike s hčerkama na način, kot je to razvidno iz prvega odstavka III. točke izreka sodbe. V III. točki sodbe je prvo sodišče uredilo tudi stike med tožencem in sinom, kot je to razvidno iz izreka. Tožencu je naložilo plačevanje preživnine v mesečnem znesku 130,00 EUR za vsakega otroka od 24. 10. 2019 dalje, poleg tega pa je tožencu naložilo tudi plačilo neplačane preživnine za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 10. 2017 v znesku 130,00 EUR mesečno za vsakega otroka (IV. točka izreka). Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo ter odločilo, da stranki nosita svoje stroške postopka (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica izpodbija odločitev o ureditvi stikov med tožencem in sinom. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da se tožencu odvzame pravica do stikov s sinom. S pritožbo uveljavlja novo dejstvo, da je toženec po 30. 9. 2019 stike ponovno prekinil in se od takrat dalje ne izvajajo več. Na zadnjem naroku toženec ni podal nobenega predloga za nadaljevanje stikov. Od 30. 9. 2019 dalje toženec ni izrazil želje po stikih s sinom na noben možen način. Tako ni mogoče zaključiti nič drugega kot to, da toženec ne želi stika s sinom. Od dneva izdaje sodbe dalje je toženec ponovno prekinil stike. Tako se zastavlja vprašanje, ali je določitev stika med sinom in tožencem res še v otrokovo korist. Toženec nima empatičnega uvida do potreb otrok.

3. Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, pri čemer izpodbija sodbo v obsegu od II. do VI. točke izreka sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavi sodbo prvega sodišča in mu vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa, da spremeni odločitev o zaupanju otrok tako, da se otroci zaupajo v varstvo in vzgojo obema staršema, nadalje podrejeno pa, da se sin pravdnih strank zaupa očetu v varstvo in vzgojo, hčerki pravdnih strank pa naj se zaupata v varstvo in vzgojo materi. V bistvenem navaja, da je prvo sodišče previsoko ocenilo mesečne stroške preživljanja vsakega otroka. Vztraja pri svoji oceni stroškov preživljanja otrok, ki jo je podal v postopku pred prvim sodiščem. Stroški izvenšolskih dejavnosti otrok so napačno ocenjeni. Stroški šole in vrtca niso enaki za vse otroke. Previsoko so ocenjeni stroški za oblačila in obutev. Enako velja za stroške prehrane doma, za stroške bivanja, pripomočke za higieno, stroške šolskih potrebščin, stroške zdravil, vstopnine, daril za rojstne dneve, stroške počitnic in rojstnodnevne stroške. Otroci ne prejemajo žepnine. Toženec ni podal soglasja za udeleževanje otrok v plačljivih izvenšolskih dejavnostih. Glede predaje otrok na stike po začasnih odredbah je toženec ves čas opozarjal prvo sodišče, da prihaja do zapletov. Sodišče bi moralo določiti kot kraj predaje otrok prostor pred Policijsko postajo ..., vendar pa tega ni storilo. V izogib konfliktom pri predaji otrok so se stiki prekinili. Mnenje sodne izvedenke je bilo nestrokovno. Pisni stiki ne morejo nadomestiti osebnih stikov. S tem se bo odtujenost toženca do hčerk še poglobila. Toženec je večkrat predlagal, da je potrebno angažirati novega izvedenca, čemur prvo sodišče neutemeljeno ni sledilo. Prvo sodišče je onemogočilo tožencu, da bi na podajanje izvedenskega mnenja in dopolnitev na narokih dal na zapisnik pripombe nanje. Stiki med tožencem in sinom so odmerjeni v preozkem obsegu. Prvo sodišče se ni opredelilo do toženčevega zahtevka, da se sin dodeli njemu v varstvo in vzgojo. Za prekinitev stikov med tožencem in otroki ni kriv toženec, ampak tožnica. Prvo sodišče je kršilo postopek tudi s tem, ko izvedenki ni naložilo izdelave pisnega mnenja oziroma dopolnitev. Tožnica je nad otroki izvajala tudi indoktrinacijo, s čimer je povzročila konflikte med strankama in odtujenost otrok od toženca.

4. Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo toženca.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Toženčevi očitki o bistvenih kršitvah določb postopka niso utemeljeni. Zaslišanje prič, ki jih je predlagal toženec, ni bilo potrebno, saj bi priče izpovedovale le o zatrjevani toženčevi skrbi za otroke v času skupnega življenja pravdnih strank (do septembra 2016), kar pa za odločitev v zadevi ni bilo relevantno. Izvedenka je podala pisno izvedensko mnenje, nato pa ga je glede na podane pripombe še dopolnjevala, in sicer ustno na narokih, o čemer je prvo sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 253. člena ZPP. Izvedenka je odgovorila na vsa vprašanja, ki so bila pomembna za to zadevo, zato ni bilo razloga, da bi prvo sodišče angažiralo novega izvedenca. Toženec je imel možnost podajati pripombe na izvedensko mnenje in njegove dopolnitve, kar je tudi storil. Toženčeve trditve o nestrokovnosti izvedenkinega dela so pavšalne in ostajajo na ravni nezadovoljstva z izvedenskim mnenjem, kar pa ni razlog za določitev drugega izvedenca. Prvo sodišče je pojasnilo, da zaupanje sina v varstvo in vzgojo tožencu ne bi bilo v otrokovo korist, zato je protispisna toženčeva trditev, da se prvo sodišče ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi s tem delom njegovega zahtevka.

7. Odločitev prvega sodišča o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo tožnici je pravilna. Temelji na prepričljivih ugotovitvah sodne izvedenke N. H., ki je argumentirano pojasnila, zakaj skupno starševstvo ni prišlo v poštev. Izvedenka je opravila razgovore in psihološke preglede s strankama in otroki, kar je bila podlaga za njene ugotovitve. Odnos med pravdnima strankama je še vedno konflikten, poleg tega pa je toženec v daljšem obdobju opustil izvajanje stikov z otroki, kar je na odnos med tožencem in hčerkama vplivalo izrazito negativno. Za skupno starševstvo sta poleg sporazuma med staršema potrebna tudi usklajenost staršev ter njuno dobro sodelovanje pri vseh vprašanjih, ki zadevajo uspešen razvoj otrok. Takšna situacija v obravnavani zadevi ni podana. Prvo sodišče je pravilno obrazložilo tudi, da ločitev mld. A. od sester B. in C. ter njegova dodelitev tožencu v varstvo in vzgojo ne bi bila v korist otrok. V tem primeru bi bil nedvomno močno prizadet tudi njihov sorojenski odnos. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da so otroci pravdnih strank medsebojno povezani, pri tožnici je zanje dobro poskrbljeno in so na mater bolj navezani. Izvedenka ni ugotovila, da bi tožnica odtujevala otroke od toženca, o pravilnosti te ugotovitve pa tudi pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Če tožnica zaradi narave svojega dela pride pozneje domov, to še ne pomeni, da ne zmore uspešno izvrševati svojih starševskih obveznosti. V danih razmerah je bilo v največjo korist otrok, da so bili zaupani tožnici v varstvo in vzgojo.

8. Tudi za izpodbijano odločitev o ureditvi stikov je prvo sodišče imelo trdno podlago v ugotovitvah izvedenke. Po tožničini odselitvi z otroki v septembru 2016 so bile pri izvajanju stikov med tožencem in otroki na podlagi izdanih začasnih odredb ves čas težave. Zapletalo se je že pri mestu predaje otrok na stik in njihove vrnitve. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvega sodišča, da bi predaja otrok pred Policijsko postajo ... oziroma v njeni bližini neugodno vplivala na počutje otrok. Mnenje CSD X, na katerega se sklicuje toženec, nima nobenega pomena za to zadevo. Izvajanje stikov je bilo večkrat prekinjeno po toženčevi odločitvi (najdlje od maja 2018 do junija 2019), za kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo sprejemljivih razlogov (nerazrešen oziroma konflikten odnos med pravdnima strankama ne opravičuje toženčeve opustitve izvrševanja stikov, prav tako ne toženčevo nestrinjanje z mestom predaje otrok). Z neizvajanjem stikov je bila največja škoda povzročena otrokom, katerih se ne sme obremenjevati s konflikti med staršema. Toženčevo valjenje krivde za neizvrševanje stikov na prvo sodišče je neutemeljeno in zgolj potrjuje ugotovitev izvedenke, da je toženec v ospredje postavljal svoje želje, ne pa potrebe otrok.

9. Izvedenka je že na naroku 12. 1. 2018 pojasnila, da so otroci negativno doživljali prekinitev stikov z očetom (v letu 2017) ter da so bili razočarani in začudeni nad toženčevim ravnanjem. Še bolj so bili otroci prizadeti zaradi dolge prekinitve stikov vse od maja 2018 do junija 2019. Po ponovni vzpostavitvi stikov v juniju 2019 (nadzorovani stiki na centru za socialno delo) so se jasno pokazale posledice dolgotrajne prekinitve stikov. Hčerki sta v času nadzorovanih stikov (od 19. 6. do 30. 9. 2019) sicer prihajali na center za socialno delo, vendar pa sta ves čas odklanjali stike z očetom. Izvedenka je pri deklicah ugotovila njuno zamero do očeta, v posledici njegovega neizvajanja stikov in neodzivanja na pobude otrok, ki so tudi sami poskušali vzpostaviti stik z očetom na njegovem domu, pa se toženec na te želje otrok ni odzival. Tudi iz poročil CSD Y, Enota ..., o poteku nadzorovanih stikov je razvidno, da sta hčerki zelo obremenjeni zaradi preteklega dogajanja, saj sta razočarani in prizadeti zaradi toženčevega neizvajanja stikov. Tako izvedenka kot delavci centra za socialno delo ugotavljajo, da hčerki potrebujeta terapevtsko obravnavo, saj brez nje ne bo mogoče ponovno vzpostaviti osebnih stikov med deklicama in očetom. V teh okoliščinah je razumljivo, da zaenkrat prihajajo v poštev le pisni stiki med hčerkama in tožencem, kot je to na podlagi mnenj sodne izvedenke in centra za socialno delo določilo prvo sodišče. 10. Glede odnosa med sinom in tožencem je iz poročil centra za socialno delo o nadzorovanih stikih razvidno, da se je stik med njima kljub daljši prekinitvi ponovno vzpostavil ter da se je postopoma izboljševal oziroma krepil. Čeprav je toženčeva prekinitev stikov neugodno vplivala tudi na sina, si je deček stike z očetom želel in jih je bil vesel. Glede na neizvajanje stikov v preteklem obdobju je jasno, da je treba stike med tožencem in sinom postopoma vzpostavljati tudi po obdobju nadzorovanih stikov na centru za socialno delo. Prvo sodišče je tudi v tem delu utemeljeno sledilo mnenju izvedenke in določilo ustrezen obseg stikov, ki se bo postopoma povečeval. 11. Tožnica v pritožbi izpostavlja novo dejstvo, da naj bi toženec po 30. 9. 2019 stike s sinom ponovno prekinil. Ne drži njena trditev, da toženec na zadnjem naroku ni podal nobenega predloga za nadaljevanje stikov, saj je na vprašanje sodnice izrazil željo, da bi med tednom imel stike s sinom ob petkih, čemur je prvo sodišče sledilo. Med 30. 9. 2019 in zadnjim narokom 24. 10. 2019 je izvedenka opravila ponovne razgovore in preglede s strankama in otroki, kar pomeni, da je šlo za krajše prehodno obdobje do zaključka glavne obravnave, za katerega ni bilo določeno, kako bi se stiki med tožencem in sinom izvajali. Navedeno zato ne vpliva na pravilnost odločitve prvega sodišča o ureditvi stikov med tožencem in sinom. Dogajanje po 24. 10. 2019, ko je bila glavna obravnava končana, ni relevantno za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve, saj sodišče za svojo odločitev lahko upošteva le dejansko stanje, ki je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Tožničina pritožba zato ne more biti utemeljena. Morebitne spremenjene okoliščine so lahko le podlaga za spremembo pravnomočne odločitve o ureditvi stikov, kar je stvar novega sodnega postopka.

12. Toženec izpodbija tudi odločitev o preživnini. Drži, da je prvo sodišče previsoko ocenilo preživninske potrebe otrok, kar pa na pravilnost odločitve prvega sodišča o višini preživnine, ki jo je toženec dolžan plačevati, ne vpliva (o tem več v nadaljevanju). Izdatki za obleko in obutev v znesku 70,00 EUR so previsoki, saj je tožnica izpovedala, da ti stroški za vsakega otroka znašajo približno 50,00 EUR mesečno, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča primeren strošek. Previsoko so ocenjeni tudi stroški prehrane otrok doma. Otroci nimajo zdravstvenih težav, zato za vsakega zadošča okoli 90,00 EUR mesečno iz tega naslova. Dokler je A. hodil v vrtec, je tožnica zanj plačevala približno 170,00 EUR mesečno, hčerki pa sta imeli že v tistem času razne izvenšolske dejavnosti, kar je preračunano na mesečno raven tedaj znašalo okoli 40,00 EUR, kar je tožnica izkazala in ji je prvo sodišče ta izdatek utemeljeno priznalo. Že tedaj so za B. in C. nastajali tudi stroški s šolsko prehrano okoli 45,00 EUR mesečno ter izdatki na račun šolskih obveznosti (šolske potrebščine, ekskurzije, izleti, šole v naravi itd). Slednji znašajo po oceni pritožbenega sodišča nekaj manj, kot je priznalo prvo sodišče, in sicer okoli 30,00 EUR mesečno. Otroci imajo izvenšolske dejavnosti tudi potem, ko je A. začel obiskovati osnovno šolo. Ti stroški so nastajali za B. in C. že tedaj, ko je bil A. še v vrtcu, pri čemer pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da se višina mesečnih stroškov preživljanja otrok med njimi v celotnem obravnavanem obdobju bistveno ni razlikovala (za A. so bili nekoliko višji stroški v obdobju, ko je še obiskoval vrtec, kar pa na odločitev o višini preživnin ni vplivalo). Za B. in C. izdatki za izvenšolske dejavnosti po presoji pritožbenega sodišča sedaj znašajo v povprečju nekaj manj, kot je upoštevalo prvo sodišče, in sicer okoli 30,00 EUR mesečno, nekaj manj pa znašajo tudi za A., in sicer približno 20,00 EUR mesečno. Toženčeva trditev, da so skavti brezplačni, ni resnična, saj je tožnica izkazala ta strošek. Za upoštevanje teh stroškov ni pomembno, če toženec ni dal soglasja za udeležbo otrok v plačljivih izvenšolskih dejavnostih. Za zdravila in kozmetiko znaša po presoji pritožbenega sodišča primeren strošek 10,00 EUR mesečno, namesto 15,00 EUR. Žepnina ne predstavlja preživninskih potreb otrok, zato mesečnega zneska 15,00 EUR iz tega naslova ni mogoče upoštevati, glede na to, da je prvo sodišče za vsakega otroka priznalo ustrezne stroške tudi za darila in rojstne dneve (15,00 EUR) ter vstopnino 5,00 EUR za predstave. Za stroške bivanja je prvo sodišče utemeljeno priznalo strošek 40,00 EUR mesečno, prav tako strošek za frizerja 5,00 EUR mesečno. Za stroške počitnic je priznani strošek 25,00 EUR nekoliko previsok in je ta izdatek utemeljen v višini 20,00 EUR mesečno. Mesečni stroški preživljanja vsakega otroka tako znašajo približno 340,00 EUR, ne pa 420,00 EUR, kot je ocenilo prvo sodišče. 13. V okviru porazdelitve preživninskega bremena je toženec ob mesečni preživnini 130,00 EUR dolžan kriti približno 38 % preživninskih potreb otrok, tožnica pa 62 %, pri čemer pa sta tožnici zaupana tudi varstvo in vzgoja otrok. Ob tem toženec nima osebnih stikov s hčerkama, stiki s sinom pa so določeni v manjšem obsegu, kot je to običajno. Toženec bo glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, zato zmogel plačevati prisojeno preživnino brez škode za lastno preživljanje.

14. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbi nista utemeljeni. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zato zavrnilo pritožbi ter v izpodbijanih delih potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki nista uspeli s pritožbama, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).