Jedro

Tožnica se neutemeljeno zavzema za višje denarno povračilo od dosojenega. Denarno povračilo ni odškodnina za morebitno škodo, ki je delavcu nastala v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali zaradi protipravnega ravnanja delodajalca, temveč gre za povračilo, ki se delavcu izplača namesto reintegracije.

Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi za kršitve, ki naj bi jih tožnica storila z aktivnim ravnanjem, teče od dneva storitve, za kršitve, ki naj bi nastale zaradi opustitve pa od dneva, ko bi morala obveznost izpolniti, pa je ni. Vzdrževanje stanja, ki je posledica kršitev, ne pomeni, da je ta nadaljevana. Za nadaljevano kršitev gre le takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela), ne pa, ko gre za enkratno kršitev, ki v nadaljevanju ni odpravljena (neopravljena naloga).

Izrek

Reviziji tožeče in tožene stranke se zavrneta.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2012 in toženi stranki naložilo, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 6. 4. 2012 do 1. 9. 2014, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 7. 4. 2012 do 20. 11. 2012, vključno z nadomestilom za neizrabljen letni dopust za leta 2011 do 2014. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved podana po poteku šestmesečnega objektivnega roka. Ker se je tožnica z 2. 9. 2014 upokojila, je odločilo o prenehanju delovnega razmerja s 1. 9. 2014 in ji prisodilo denarno povračilo v višini desetih plač.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo s presojo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Zavrnilo je očitke o neupravičenosti do nadomestila za neizrabljen letni dopust, prisojeno denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) pa je znižalo na štiri plače. 3. Zoper pravnomočno sodbo sta revizijo vložili obe stranki.

4. Tožeča stranka se ne strinja z višino prisojenega denarnega povračila in navaja, da se je zaradi nezakonite odpovedi znašla v hudi stiski in se je morala zadolžiti, zato bi bila upravičena do višjega zneska. Zaradi odpovedi se je tudi predčasno upokojila. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

5. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in „odločitve o stroških postopka“. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Meni, da je zmotno ugotovljen tek objektivnega roka za podajo odpovedi, ki ne more biti absoluten in neodvisen od tega, ali je delodajalec sploh imel možnost zvedeti za razlog pred njegovim potekom. Sklicuje se na sodno prakso, po kateri delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi ves čas trajanja (nadaljevane) kršitve. Ne strinja se s stališčem, da je tožnica lahko kršila pogodbene obveznosti le do 12. 7. 2011, ko je nastopila bolniški stalež. Ne strinja se tudi s tem, da je tožnici dolžna plačati regres za letni dopust za leti 2012 in 2013 in nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012. Nasprotuje plačilu denarnega povračila in pri tem graja odločitev sodišča prve stopnje. Sodišču očita bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8., 213. 214. in 215. členom ZPP.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

O reviziji tožeče stranke:

8. Tožnica se neutemeljeno zavzema za višje denarno povračilo od dosojenega. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, denarno povračilo ni odškodnina za morebitno škodo, ki je delavcu nastala v času nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali zaradi protipravnega ravnanja delodajalca, temveč gre za povračilo, ki se delavcu izplača namesto reintegracije. Pri tem je pravilno izhajalo iz kriterijev, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in poudarilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena skoraj 10 let, da je bila ob odpovedi stara 54 let, da od 2. 9. 2014 prejema pokojnino (zaradi česar kriteriju zaposlitvenih možnosti ni dalo posebne teže), da je v okviru reparacije za več kot dve leti uspešno uveljavila plačilo vseh prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s plačilom premij za dodatno pokojninsko zavarovanje v zaprt sklad za javne uslužbence in da je bila nezakonitost odpovedi ugotovljena zaradi formalnih razlogov. Glede na te kriterije in zlasti to, da tožnica ni brez zaposlitve, saj je sodišče določilo trajanje delovnega razmerja do njene (sicer predčasne) upokojitve, je sodišče druge stopnje utemeljeno znižalo prisojeni znesek denarnega povračila z desetih na štiri plače. Izpad dohodka, ki je bil posledica odpovedi, je sodišče nadomestilo s priznanjem zapadlih zneskov plač in drugih prejemkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O reviziji tožene stranke:

9. Očitek bistvenih kršitev ni utemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in ji ni mogoče očitati protispisnosti. Dokazna ocena je jasna, izvedeni pa so bili vsi dokazi, ki so bili potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (in ne iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, kot bi bilo mogoče razumeti izvajanje v tretjem odstavku na predzadnji strani revizije). Očitano ji je bilo, da je storila številne kršitve, ki izhajajo iz revizorjevega poročila z dne 6. 3. 2012 in tako iz hude malomarnosti kršila 31., 34. in 35. člen ZDR, ker svojega dela ni opravljala vestno, strokovno in pravočasno, z opustitvijo dolžnosti obveščati delodajalca o dejstvih, ki vplivajo na izpolnjevanje njenih obveznosti, pa naj bi le-temu povzročila materialno in moralno škodo.

12. Bistvena za presojo, ali je bila odpoved podana v šestmesečnem objektivnem roku (drugi odstavek 110. člena ZDR), je ugotovitev, da je bila tožnica od 12. 7. 2011 dalje odsotna zaradi bolezni, kar pomeni, da pogodbenih in drugih delovnih obveznosti v tem času ni smela in jih ni izpolnjevala, zato jih tudi kršiti ni mogla. Kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je lahko storjena z aktivnim ravnanjem ali z opustitvijo. Tožnici so se očitale posamezne kršitve in opustitve, ki naj bi izhajale iz revizorjevega poročila. Kot je pri aktivnem ravnanju za tek objektivnega roka za podajo odpovedi pomembno, kdaj je bila obveznost kršena, je pri opustitvi pomembno, kdaj bi morala biti izpolnjena. Tožnica je kršitev lahko storila le, dokler je bila na delu, enako pa ji je opustitev mogoče očitati le v času, ko je obveznost (še) lahko izpolnila. Ker v izredni odpovedi tožničine domnevne kršitve oziroma opustitve niti niso časovno opredeljene, je sodišče druge stopnje utemeljeno pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je lahko do kršitev in opustitev pogodbenih in drugih obveznosti prišlo najkasneje 12. 7. 2011, ker od tega dne dalje tožnice ni bilo več na delu. Vztrajanje, da gre v konkretnem primeru za nadaljevano kršitev, ni utemeljeno. Rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi za kršitve, ki naj bi jih tožnica storila z aktivnim ravnanjem, teče od dneva storitve, za kršitve, ki naj bi nastale zaradi opustitve pa od dneva, ko bi morala obveznost izpolniti, pa je ni. Vzdrževanje stanja, ki je posledica kršitev, ne pomeni, da je ta nadaljevana. Za nadaljevano kršitev gre le takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela), ne pa, ko gre za enkratno kršitev, ki v nadaljevanju ni odpravljena (neopravljena naloga).

13. Izredna odpoved, ki je bila podana 4. 4. 2012, to je več kot šest mesecev po tem, ko bi kršitev objektivno še lahko bila storjena, je zato prepozna. Objektivni rok za podajo izredne odpovedi že po svoji naravi ne more biti odvisen od tega, kdaj je za kršitev (lahko) izvedel delodajalec (zato tudi je imenovan „objektivni“, za razliko od „subjektivnega“), ampak je vezan na storitev kršitve. Vse revizijske navedbe, ki temu nasprotujejo, so neutemeljene.

14. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2012 (del leta je bila zaposlena pri drugem delodajalcu), ter regres za leti 2013 in 2014. Z revizijo tožena stranka izpodbija odločitev za leti 2012 in 2013, vendar pa ne navede, zakaj naj bi bila napačna, saj izpostavlja le vprašanje izrabe letnega dopusta (1) in upravičenosti do nadomestila za neizrabljen letni dopust. 15. Z revizijo izpodbija tudi odločitev o nadomestilu za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012 (sodišče ga je sicer prisodilo tudi za leti 2013 in 2014). Neutemeljeno se zavzema za to, da bi moralo sodišče upoštevati, po čigavi krivdi ni izrabila dopusta pred nastopom bolniškega staleža. Tožnica je bila odsotna z dela zaradi bolezni od 12. 7. 2011, delovno razmerje pa ji je na podlagi izredne odpovedi prenehalo 4. 4. 2012, torej pred potekom časa, v katerem bi po tretjem odstavku 163. člena ZDR dopust za leto 2011 lahko še izrabila. V tem letu tožnica ni izrabila letnega dopusta zaradi vzroka (bolezni), ki ga vnaprej ni mogla predvideti. Preden je dopust mogla izrabiti (v obdobju za prenos v letu 2012), pa ji je delovno razmerje prenehalo. Kot povzema tožena stranka v reviziji že sama, je delavec, ki je na bolniškem dopustu del referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, v enakem položaju, kot delavec, ki je na bolniškem dopustu celotno referenčno obdobje in obdobje za prenos, ker je bolezen vzrok, ki ga ni mogoče vnaprej predvideti (2). Zato vprašanje, zakaj dopusta (celotnega ali vsaj dela) za leto 2011 ni izrabila pred 12. 7. 2011, ko je nastopila bolniški stalež, ni pomembno. V letu 2012 je bila odsotna zaradi bolezni ves čas do prenehanja delovnega razmerja; torej dopusta tudi v tem letu ni imela možnosti izrabiti zaradi okoliščin, ki jih ni mogla predvideti. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno prisodilo tožnici nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2011 in sorazmerni del leta 2012. 16. Revizije v delu, ki se nanaša na denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR, ni mogoče upoštevati. Gre namreč za dobeseden prepis pritožbe in se tudi razlogi, ki jih tožena stranka sama navaja kot pritožbene, nanašajo na odločitev sodišča prve stopnje, ki pa je bila s sodbo sodišča druge stopnje prav v tem delu spremenjena. Odločitve sodišča druge stopnje pa revizija ne omenja.

17. Ker niso podani z revizijama uveljavljeni razlogi, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Pravica do regresa za letni dopust ni odvisna od izrabe, pač pa od pravice do letnega dopusta.

Op. št. (2): V zadevi Gerhard Schultz-Hoff (C-350/06) je bil tožnik na bolniškem dopustu celo šele od začetka septembra 2004 do konca leta.