Jedro

Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po preteku šestmesečnega objektivnega roka, določenega v 2. odstavku 110. člena ZDR, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Ko delavec celotno obdobje, v katerem bi lahko izrabil letni dopust, tega ne more izrabiti zaradi bolniške odsotnosti, mu pripada denarno nadomestilo za neizrabljen dopust. Enako velja za delavca, ki je sicer na začetku referenčnega obdobja na delu in bi lahko letni dopust izrabil, pa ga ni, nato pa je odsoten z dela zaradi bolezni do konca referenčnega obdobja in obdobja za prenos. Tožnica je bila od 11. 7. 2011 do vročitve odpovedi z dne 4. 4. 2012 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. V obeh primerih, ko je celotno ali večji del referenčnega obdobja oz. obdobja za prenos na bolniškem dopustu, tožnica ni imela možnosti za izrabo letnega dopusta. Ker ne more več izrabiti letnega dopusta, ji skladno s sodno prakso Sodišča EU pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v VIII. točki izreka, tako da se znesek 17.516,00 EUR zniža na znesek 7.006,40 EUR, višji zahtevek pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 14. 10. 2003, ter aneksov k tej pogodbi, nezakonita (I. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi z dne 4. 4. 2012 ni prenehalo z dnem 6. 4. 2012 pač pa z vsemi pravicami, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in aneksov k tej pogodbi, traja do vključno 1. 9. 2014, razen za čas od 7. 4. 2012 do 20. 11. 2012, ko je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna: - tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (7. 4. 2012) do vključno 1. 9. 2014, razen za čas od 7. 4. 2012 do 20. 11. 2012 (III. točka izreka); - tožnici za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 21. 11. 2012 do vključno 1. 9. 2014 obračunati razlike v nadomestilih plač, in sicer med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki ter denarnim nadomestilom med brezposelnostjo, v mesečnih bruto zneskih, kakor je navedeno v izreku, nato pa po odvedbi davka in prispevkov tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila, medtem ko je višji zahtevek (za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska plače za september 2014 za čas od 7. 9. 2014 do 6. 10. 2014) zavrnilo (IV. točka izreka); - tožnici obračunati in odvesti premije za dodatno pokojninsko zavarovanje v zaprti sklad za javne uslužbence za obdobje od 21. 11. 2012 do septembra 2014 v zneskih, kakor je navedeno v izreku, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (V. točka izreka); - tožnici obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2011 v bruto višini 2.979,73 EUR, za leto 2012 v bruto višini 1.207,99 EUR, za leto 2013 v bruto višini 2.818,65 EUR in za leto 2014 v bruto višini 1.852,25 EUR, od navedenih zneskov odvesti davek in prispevke, nato pa tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor je navedeno v izreku, medtem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo za 1.771,74 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012 ter obrestni zahtevek pred 3. 9. 2013, zahtevek za plačilo 161,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2013 in obrestni zahtevek za čas od 6. 4. 2012 do 9. 10. 2013 ter za 161,08 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2014 (VI. točka izreka); - tožnici obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v višini 206,18 EUR bruto, za leto 2013 v višini 346,00 EUR bruto in za leto 2014 v višini 230,67 EUR bruto, od navedenih zneskov obračunati in odvesti akontacijo dohodnine, tožnici pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tekočega leta do plačila, medtem ko je zavrnilo za 403,65 EUR višji zahtevek iz naslova regresa za leto 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka); - tožnici obračunati denarno povračilo v višini 17.516,00 EUR bruto, od katerega je dolžna odvesti davek in prispevke, nato pa tožnici izplačati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je zavrnilo za 14.012,80 EUR višji zahtevek (VIII. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati stroške postopka v višini 2.332,03 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IX. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je objektivni rok za podajo izredne odpovedi pričel teči z dnem 12. 7. 2011, ko je tožnica nastopila bolniški stalež. Tožena stranka v trenutku, ko je bila obveščena, da je tožnica zbolela, ni mogla biti seznanjena s kršitvijo, očitana kršitev pa se z nastopom bolniškega staleža ni končala. Tožnica ni obvestila ne direktorice ne drugega sodelavca o neizvršenih nalogah. Pri toženi stranki je bila tožnica edina strokovno usposobljena za računovodska dela. Opustitev dolžnega ravnanja tožnice je trajala vsaj do konca poslovnega/koledarskega leta 2011. Sodišče prve stopnje pa nepravilno enači kršitev z zmožnostjo za delo, kot edino zakonsko sankcionirano kršitev pa opredeljuje le kršitev z aktivnim ravnanjem. Tožnica bi morala toženo stranko opozoriti, kaj mora do zaključka poslovnega leta zaključiti oz. storiti. Pričetek teka 6-mesečnega objektivnega roka se lahko prične s 1. 1. 2012, saj kršitev ni bila zaključena 11. 7. 2011, temveč 31. 12. 2011. Računovodske napake bi tožnica lahko odpravila vse do zaključka poslovnega leta 2011 oziroma do zadnjega dne za oddajo letnega poročila in bilance za leto 2011 (28. 2. 2012). Nadalje tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča glede regresa za leti 2012 in 2013 ter nadomestila za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012. Bistvo pravice do letnega dopusta je počitek. Tožnica ni delala več kot eno leto, kar pomeni, da sta ji bila okrevanje in počitek zagotovljena preko socialnega zavarovanja za primer bolezni, zato tožnica zlorablja institut nadomestila za neizrabljen letni dopust. Tožnica bi lahko do 11. 7. 2011 izrabila del dopusta, a ga ni. Nedokazan je zaključek sodišča, da so bili razlogi za neizrabo letnega dopusta v prvi polovici 2011 objektivne narave. Tožnica ne zatrjuje, katere obveznosti so ji izrabo dopusta preprečevale do 11. 7. 2011 in tudi ne, da je za izrabo dopusta zaprosila in da ji ta ni bila omogočena. Tožena stranka se podredno pritožuje tudi zoper prisojeni znesek odškodnine iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki je previsok. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe zakonite zastopnice glede očitkov o šikaniranju in o tem, da je tožena stranka ves čas bila pripravljena na sporazumno rešitev spora. Tožena stranka je tožnici ponudila drugo delovno mesto, a ga je tožnica odklonila. Sodišče je preveč pozornosti posvetilo tožničini domnevni težji zaposljivosti, pri čemer je spregledalo, da se je tožnica uspela ponovno zaposliti. Tožnica ima možnost pridobivanja prihodkov preko samozaposlitve in je visoko strokovno usposobljena, zato je dejansko stanje pomanjkljivo oziroma napačno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da so navedbe tožene stranke neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Očitek bistvenih kršitev ni utemeljen. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V povezavi s tem očitkom so nerazumljive navedbe tožene stranke, da sodišče ni navedlo, kdaj se je tožena stranka seznanila s kršitvami, ki imajo znake kaznivega dejanja. Tožena stranka namreč v izredni odpovedi ni očitala kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni niti med seboj v nasprotju, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Za protispisnost oziroma za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre v primeru napačnega povzemanja določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Če se zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo nanaša na sodnikovo sklepanje, ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene.

7. Z enakimi razlogi tožena stranka v pritožbi omenja tudi 8. člen ZPP, vendar prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP; navedlo je logično prepričljive argumente dokazne vrednosti za vsak posamezen dokaz, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Kršitve te postopkovne določbe pa tožena stranka ne more utemeljiti z očitanjem vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene. Očitek tožene stranke o kršitvi določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznih predlogov je ostal nekonkretiziran in zato nanj niti ni bilo mogoče odgovoriti. Prav tako je nekonkretiziran očitek v zvezi z uveljavljanimi kršitvami ustavnih pravic, zato ga ni mogoče preizkusiti.

8. Na podlagi drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve odpovednega razloga, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 4. 2012 podana prepozno. Tožnica je bila od 12. 7. 2011 do vročitve odpovedi v bolniškem staležu zaradi bolezni. Ker je bila v tem času tožnica začasno nezmožna za delo, svojega dela ni mogla niti ni smela opravljati. V času po 12. 7. 2011 tožnica torej ni mogla kršiti delovne obveznosti opravljanja dela po 31. členu ZDR, ki jo je tožena stranka tožnici očitala v pisni obdolžitvi in kasnejši odpovedi z navedbami o nevestnem, nestrokovnem in nepravočasnem opravljanju dela računovodje. Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je šlo v resnici za neopravljanje dela računovodje. Četudi bi šlo za trajajočo opustitev, je ta lahko trajala le do začetka (začasne) nezmožnosti za delo, tj. do 12. 7. 2011, po tem datumu pa ne več. Zato je pravilna ugotovitev sodišča, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po preteku šestmesečnega objektivnega roka, ki se je iztekel 11. 1. 2012. 9. Na podlagi drugega odstavka 86. člena ZDR mora delodajalec odpovedni razlog v odpovedi pisno obrazložiti. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR mora biti odpovedni razlog konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Sodišče namreč presoja le, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel in obrazložil delodajalec. V sodnem postopku delodajalec ne more več uveljavljati drugih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati dodatnih razlogov za odpoved pogodbe; če jih, jih sodišče ne upošteva. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na obrazložitev odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Obrazložitev odpovednega razloga zato mora vsebovati opis delavčevega ravnanja, ki ga delodajalec šteje za odpovedni razlog. V izredni odpovedi se je tožena stranka pavšalno sklicevala na kršitev delovnih obveznosti iz 34. in 35. člena ZDR, vendar kršitev teh določb ni vsebinsko konkretizirala. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni nikjer navedeno, da bi morala tožnica sporočiti toženi stranki, katere naloge niso bilo opravljene. Ker dejanskih odpovednih razlogov v sodnem sporu ni dopustno širiti, ni mogoče upoštevati očitka tožene stranke v pripravljalni vlogi, da bi morala tožnica obvestiti toženo stranko, katere naloge niso bile opravljene.

10. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo utemeljeno presodilo, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ter na podlagi prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) pogodbo o zaposlitvi razvezalo s 1. 9. 2014 in ji do tega datuma priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z regresom za letni dopust za leti 2012 in 2013. Po 131. členu ZDR (enako določa sedaj veljavni ZDR-1) je pravica do regresa vezana na pravico do letnega dopusta in ne na njegovo izrabo, zato je tožnica upravičena do celotnega regresa za navedeni leti. Namen pravice do letnega dopusta je delavcu omogočiti, da se spočije in da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo. V tem se razlikuje namen letnega dopusta od namena bolniškega dopusta. Slednji se delavcu odobri, da bi ta lahko ozdravel. To izhaja iz sodbe Sodišča EU Schultz-Hoff in Stringer - združeni zadevi C-350/06 in C-520/06 z dne 20. januarja 2009. Citirana sodba se nanaša na primer, ko delavec celotno obdobje, v katerem bi lahko izrabil letni dopust, tega ne more izrabiti zaradi bolniške odsotnosti. Enako velja za delavca, ki je sicer na začetku referenčnega obdobja na delu in bi lahko letni dopust izrabil, pa ga ni, nato pa je odsoten z dela zaradi bolezni do konca referenčnega obdobja in obdobja za prenos, v obravnavanem primeru torej tudi za leto 2011, saj je bila tožnica od 11. 7. 2011 do vročitve odpovedi z dne 4. 4. 2012 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. V obeh primerih, ko je celotno ali večji del referenčnega obdobja oz. obdobja za prenos na bolniškem dopustu, tožnica ni imela možnosti za izrabo letnega dopusta. Ker ne more več izrabiti letnega dopusta, ji skladno s sodno prakso Sodišča EU pripada denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leti 2011 in 2012. 11. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je prisojena odškodnina previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini povračila sicer pravilno upoštevalo, da je tožnica pred odpovedjo skoraj deset let delala pri toženi stranki in da je bila odpoved nezakonita iz formalnih razlogov zaradi prekoračitve šestmesečnega roka za odpoved. V času odločanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je že veljala določba drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki trajanje delavčeve zaposlitve pri delodajalcu in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, izrecno navajajo kot kriterija za določitev denarne odmene iz tega naslova (po novem denarnega povračila). Glede na to, da pri denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 ne gre za odškodnino za izgubo zaslužka in drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, niti odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi morebitnih protipravnih ravnanj delodajalca ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč za nadomestilo za bodoče ocenjeno škodo (namesto reintegracije), tožnica pa od 2. 9. 2014 dalje prejema starostno pokojnino v znesku 777,46 EUR, kriterij zaposlitvenih možnosti pri določanju višine ne more imeti posebne teže. Predmet denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 so namreč morebitna prikrajšanja po datumu sodne razveze. Poleg tega ni zanemarljivo dejstvo, da je tožnica, ki je bila v času odpovedi stara 54 let, v okviru reparacije za čas od nezakonitega prenehanja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (več kot dve leti) uspešno uveljavila vse denarne pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom premij za dodatno pokojninsko zavarovanje v zaprti sklad za javne uslužbence. Pri odmeri denarnega povračila je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru primerljivi pokazatelj tudi višina primerljive odpravnine. Tožnica bi bila zaradi prenehanja delovnega razmerja upravičena do odpravnine ob upokojitvi v znesku 3.431,00 EUR (dve tožničini mesečni plači). Glede na vse ugotovljene okoliščine konkretnega primera pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno denarno povračilo v višini štirih plač, upoštevajoč tožničine povprečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih (7.006,40 EUR).

12. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, delno podani (glede višine prisojenega denarnega povračila v VIII. točki izreka), je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter prisojeno denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi znižalo na štiri tožničine bruto plače, na znesek 7.006,40 EUR, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke v preostalem delu in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar je odločitev o višini ustreznega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 zgolj posledica temeljnega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Za takšne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh. Tožena stranka zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (155. člen ZPP).