Jedro

Ker 112. člen ZDR-1 ne ureja, kako je s posebnim varstvom pred odpovedjo v primeru, ko je delavcu, ki mu je varstvena določba namenjena, ob odpovedi ponujena druga ustrezna zaposlitev (in takšno ponudbo sprejme), je Vrhovno sodišče že v zadevi VIII Ips 277/2017 namen zakonodajalca v zvezi z vprašanjem posebnega varstva v takšnih primerih poiskalo v razlogih, zaradi katerih je prišlo do oblikovanja besedila te določbe.

Pri oblikovanju tega člena (ki ima praktično enako vsebino kot prej veljavni 113. člen ZDR) je bilo upoštevano varstvo člana sveta delavcev (tudi v delu, ki se je nanašal na njegovo razporeditev), ki ga je predstavniku delavcev zagotavljal prvi odstavek 67. člen ZSDU. Novela ZSDU te določbe ni več vsebovala, z obrazložitvijo predlagatelja, da je to varstvo že urejeno v ZDR (113. člen ZDR).

Delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi in sprejme novo ponujeno pogodbo za drugo delovno mesto, je v podobnem položaju kot pri razporeditvi (instituta razporeditve sedaj veljavna delovnopravna zakonodaja ne pozna več). Če je bil namen zakonodajalca ob sprejemu 113. člena ZDR (sedaj 112. člena ZDR-1) zaščititi predstavnika delavcev pred vsakim postopkom, ki bi spremenil njegov delovnopravni položaj (pred razporeditvijo, pred znižanjem plače, pred disciplinskim oziroma odškodninskim postopkom...) ali ga omejeval oziroma oviral v njegovih aktivnostih, je treba nejasno določbo 112. člena ZDR-1 razlagati tako, da se nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo delavec sprejme.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje: - delno spremenita v delu zavrnitve tožbenega zahtevka drugega tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 6. 1. 2017 tako, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka podala drugemu tožniku 6. 1. 2017, nezakonita; - delno razveljavita v preostalem delu zavrnitve tožbenega zahtevka drugega tožnika, vključno z odločitvijo o njegovih pravdnih stroških in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka obeh tožnikov za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 6. 1. 2017, za ugotovitev neveljavnosti novih pogodb o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu voznik reševalec II, za ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med toženo stranko in prvim tožnikom z dne 17. 5. 2004 oziroma med toženo stranko in drugim tožnikom dne 30. 4. 2003, za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi za oba tožnika, vključno z izplačilom razlike v plači od 6. 1. 2017 do ponovnega nastopa dela po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

3. Drugi tožnik (v nadaljevanju tožnik) je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, zatrjuje pa tudi kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da je imel posebno varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 112. člena ZDR-1, saj je bil predstavnik zaposlenih v svetu zavoda tožene stranke. Ker tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pridobila soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so tožnika izvolili, ali sindikata, je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 147/2014 z dne 27. 10. 2014. Navaja, da ni ravnal v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma pogodbo o zaposlitvi. Novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi je podpisal, zato bi morala tožena stranka pridobiti soglasje. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP), saj je sodišče nepravilno uporabilo določbe ZPP o trditveni podlagi. Tožena stranka namreč ni navedla, na katera delovna mesta naj bi razporedila dela tožnikovega ukinjenega delovnega mesta, pri ugotavljanju tega dejstva pa je upoštevalo le izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka ni izkazala, da je naloge ukinjenega delovnega mesta s spremembo sistemizacije dejansko prenesla na druga delovna mesta. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, da tožnik s spremembo Pravilnika o sistemizaciji ni bil seznanjen. Meni, da je v nasprotju z dokazi tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila tožniku omogočena seznanitev s spremembami Pravilnika. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ne more biti aktivno legitimiran za ugotovitev nezakonitosti Pravilnika, saj se to lahko ugotavlja kot predhodno vprašanje v individualnem delovnem sporu.

4. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljena je revizijska navedba o bistveni kršitvi določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z nepravilno uporabo določb o trditveni podlagi. Tožena stranka je že v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, na katera delovna mesta so bile prenesene naloge, ki so se prej opravljale v okviru delovnega mesta voznik - reševalec, ki je bilo s spremembo sistemizacije ukinjeno, o teh dejstvih pa je nato v postopku izpovedoval tudi zakoniti zastopnik tožene stranke.

8. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o seznanitvi tožnika s Pravilnikom o spremembi sistemizacije, saj se je sodišče prve stopnje do postopka seznanjanja delavcev s tem Pravilnikom opredelilo v 9. točki obrazložitve sodbe, s temi ugotovitvami pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje v 10. točki obrazložitve svoje sodbe.

9. Ker tožnik v reviziji zatrjevane kršitve 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.; Ustava RS) ni obrazložil, se revizijsko sodišče do tega revizijskega očitka ni moglo opredeliti.

10. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje med drugim izhaja: - da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik reševalnega vozila in da je tožena stranka to delovno mesto ukinila, - da je bil tožnik predstavnik delavcev v svetu tožene stranke, - da je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto voznika - reševalca II in da je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal, - da tožena stranka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pridobila soglasja delavcev, ki so tožnika izvolili kot svojega predstavnika v svet tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku, obstajal organizacijski in ekonomski razlog in da ta odpoved ni bila posledica diskriminacije tožnika. Zaključilo je tudi, da je bila nova pogodba o zaposlitvi sklenjena za ustrezno zaposlitev glede na peti odstavek 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1). S takšno pravno presojo je soglašalo tudi sodišče druge stopnje.

13. Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje zaključili, da tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna pridobiti soglasja iz prvega odstavka 112. člena ZDR-1, ker je bila tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga istočasno ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, in ker je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi.

14. Iz prvega odstavka 112. člena ZDR-1 izhaja, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi med drugim tudi predstavniku delavcev v svetu zavoda brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, če delavec ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanju delodajalca.

15. Glede na prvi odstavek 112. člena ZDR-1 delavec, ki je predstavnik delavcev v svetu zavoda in ki ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, nima posebnega pravnega varstva pred odpovedjo (to varstvo se odraža v dolžnosti delodajalca, da pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pridobi soglasje delavcev, ki so delavca izvolili v svet zavoda) le v dveh primerih, in sicer če pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če mu je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca.

16. ZDR-1 v členih od 112. do 117. zagotavlja posebno pravno varstvo pred odpovedjo štirim kategorijam delavcev, in sicer predstavnikom delavcev (112. člen ZDR-1), delavcem pred upokojitvijo (114. člen ZDR-1), staršem (115. člen ZDR-1) in invalidom ter odsotnim z dela zaradi bolezni (116. člen ZDR-1). To pravno varstvo je za posamezno kategorijo delavcev ZDR-1 uredil na različne načine oziroma v različnem obsegu, pri čemer je določil tudi primere, ko ti delavci posebnega pravnega varstva pred odpovedjo zaradi sklenitve nove, ponujene pogodbe o zaposlitvi ne morejo biti deležni. Tako na primer pravno varstvo pred odpovedjo ne velja za tistega delavca pred upokojitvijo, kateremu je ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZDR-1 oziroma v skladu z 92. členom ZDR-1 (druga alineja drugega odstavka 114. člena ZDR-1). Invalid nima pravnega varstva pred odpovedjo, če mu delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, ki izhajajo iz predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Na podlagi 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) lahko delodajalec poda delavcu invalidu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove šele v primeru, če zanj ni ustreznega dela, pri čemer mora predhodno pridobiti tudi mnenje Komisije, ki jo opredeljuje 103. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99). V teh primerih je torej ZDR-1 izključil varstvo pred odpovedjo, če je tem delavcem ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo.

17. Ker določba 112. člena ZDR-1 ne ureja, kako je z posebnim varstvom pred odpovedjo v primeru, ko je delavcu, ki mu je ta varstvena določba namenjena, ob odpovedi ponujena druga ustrezna zaposlitev (in takšno ponudbo sprejme), je Vrhovno sodišče že v zadevi VIII Ips 277/2017 namen zakonodajalca v zvezi z vprašanjem posebnega varstva v takšnih primerih poiskalo v razlogih, zaradi katerih je prišlo do oblikovanja besedila te določbe.

18. Ugotovilo je, da je praktično enako besedilo, kot ga vsebuje 112. člen ZDR-1, vseboval tudi prej veljavni 113. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.; ZDR). Iz Predloga ZDR (Poročevalec Državnega zbora št. 90 z dne 19. 11. 2001, str. 94) izhaja, da je je bilo pri oblikovanju tega člena upoštevano varstvo člana sveta delavcev, ki ga je predstavniku delavcev zagotavljal 67. člen Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Ur. l. RS, št. 42/1993 in nadalj.; ZSDU). Po prvem odstavku citiranega člena, ki je bil v veljavi v času sprejemanja ZDR, člana sveta delavcev v času, ko je opravljal funkcijo, brez soglasja sveta delavcev ni bilo mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto ali k drugemu delodajalcu oziroma ga uvrstiti med presežke delavcev, če je ravnal v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami in dogovorom po tem zakonu. Novela ZSDU (Ur. l. RS, št. 26/2007) te določbe ni več vsebovala z obrazložitvijo predlagatelja, da je varstvo članov sveta delavcev (enako kot varstvo sindikalnih zaupnikov) že urejeno v ZDR (113. člen ZDR, 210. člen ZDR). V veljavi je tako ostal le še drugi odstavek 67. člena ZSDU, na podlagi katerega članu sveta delavcev ni mogoče znižati plače, proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi.

19. Vrhovno sodišče je že v zgoraj omenjeni zadevi VIII Ips 277/2017 zavzelo stališče, da je delavec, ki se mu odpove pogodba o zaposlitvi in sprejme novo ponujeno pogodbo za drugo delovno mesto, v podobnem položaju kot pri razporeditvi (instituta razporeditve sedaj veljavna delovnopravna zakonodaja ne pozna več). Če je bil namen zakonodajalca ob sprejemu 113. člena ZDR (sedaj 112. člena ZDR-1) zaščititi predstavnika delavcev pred vsakim postopkom, ki bi spremenil njegov delovnopravni položaj (pred prerazporeditvijo, pred znižanjem plače, pred disciplinskim oziroma odškodninskim postopkom,...) ali ga omejeval oziroma oviral v njegovih aktivnostih, je treba nejasno določbo 112. člena ZDR-1 razlagati tako, da se nanaša tudi na primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo delavec sprejme.

20. Ker tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, podana predstavniku delavcev (ki jo ta sprejme), spreminja njegov delovnopravni status, te spremembe pa 112. člen ZDR-1 izrecno ne dopušča brez pridobljenega soglasja delavcev, ki so ga izvolili, je treba zaključiti, da je tudi v takšnih primerih redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe nezakonita, če je podana brez soglasja, ki ga določa prvi odstavek 112. člena ZDR-1. Delovnopravni status predstavnika delavcev se namreč spremeni že s tem, da sklene novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, kar bi lahko negativno vplivalo na njegove aktivnosti kot predstavnika delavcev. Glede na to za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi ni bistveno, če je predstavnik delavcev podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, oziroma če ima sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za posledico tudi poslabšanje njegovega delovnopravnega položaja (npr. nižjo plačo). To pa pomeni, da sta odločitvi sodišč nižje stopnje o tem, da izpodbijana redna odpoved ni nezakonita zaradi opustitve pridobitve soglasja iz prvega odstavka 112. člena ZDR-1, zato ker je tožnik podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, materialnopravno zmotni.

21. Ker je bila sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožena stranka ni upoštevala določbe 112. člena ZDR-1 o posebnem varstvu tožnika kot predstavnika delavcev, se Vrhovno sodišče do preostalih revizijskih navedb, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga, na seznanitev tožnika s Pravilnikom o spremembi sistemizacije in na možnost tožnika, da uveljavlja nezakonitost omenjenega Pravilnika v postopku tega individualnega delovnega spora, ne opredeljuje, saj to ne bi vplivalo na drugačno presojo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

22. Ker sta sodišči druge in prve stopnje v zvezi z zakonitostjo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabili določbo prvega odstavka 112. člena ZDR-1, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožnika ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 6. 1. 2017. Ker je zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje v zvezi s preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno, je v preostalem sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o reintegracijskem in reparacijskem zahtevku tožnika oziroma o razvezi nove sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

23. Vrhovno sodišče je odločitev o revizijskih stroških v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.