Jedro

V 1. odstavku 112. člena ZDR-1 je določeno, da delodajalec članu sveta delavcev ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi brez soglasja sveta delavcev. Obveznost delodajalca za pridobitev takega soglasja je določena tudi v primeru odpovedi iz poslovnega razloga, razen če član sveta delavcev odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu. Navedeno pomeni, da bi toženka soglasje potrebovala, če bi tožnik odklonil ponujeno ustrezno zaposlitev. Glede na to, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bila odpoved podana iz poslovnega razloga, da je toženka istočasno ponudila tožniku v podpis drugo zaposlitev za ustrezno delovno mesto in da je tožnik ponujeno zaposlitev sprejel, je pravilen zaključek, da soglasje sveta delavcev ni bilo potrebno.

Zaradi prenosa del na druga delovna mesta je bilo delovno mesto tožnikov ukinjeno, ker je prenehala potreba po delu tožnikov pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Toženka je spremenila pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ukinila delovno mesto voznik reševalec, na novo pa (med drugim) sistemizirala delovno mesto voznik reševalec II. Pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto je ponudila tudi tožnikoma. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnikoma zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potrebe po delu tožnikov pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskih, organizacijskih, strukturnih in tem podobnih razlogov, skladno s 1. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrneta tožbena zahtevka obeh tožnikov, glaseča se na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe z dne 6. 1. 2017, na ugotovitev neveljavnosti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu voznik reševalec II, na ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med toženko in prvim tožnikom z dne 17. 5. 2004, na ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi med toženko in drugim tožnikom z dne 30. 4. 2003, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi in izplačilo razlike v plači od 6. 1. 2017 do ponovnega nastopa dela po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenima zahtevkoma ugodi, podrejeno da jo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje je glede tožnika A.A. zmotno ugotovilo dejansko stanje ter nanj zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da na podlagi 112. člena ZDR-1 nima posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožnik je predstavnik zaposlenih v svetu toženke, ta pa pred odpovedjo pogodbe ni pridobila soglasja sveta delavcev in je odpoved zato nezakonita. Delodajalec pri odpovedi pogodbe članu sveta delavcev ni vezan na soglasje sveta le, če član sveta ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, ali če delavec v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca (sodba VSRS, opr. št. VIII Ips 147/14). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zagrešilo še absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Po eni strani sodišče citira določbo 1. odstavka 112. člena ZDR-1, po kateri soglasje ni potrebno, če delavec v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev, po drugi strani pa navaja, da je nova pogodba, ki jo je tožnik podpisal, ustrezna. Ker je torej nova pogodba ustrezna in jo je tožnik podpisal, bi toženka morala pridobiti soglasje. Sodišče prve stopnje je na podlagi ekonomske analize zaključilo, da je bila ukinitev delovnega mesta, na katerem sta delala tožnika, utemeljen organizacijski in ekonomski razlog. Pri tem je sledilo izpovedi direktorja toženke, da so bila opravila prejšnjega delovnega mesta prenesena na delovno mesto diplomirane medicinske sestre v reševalnem vozilu, srednje medicinske sestre v reševalnem vozilu, srednje medicinske sestre v urgentnem vozilu in zdravstvenega reševalca, kar vse naj bi potrjevali predloženi opisi del in nalog na teh delovnih mestih. Toženka pa v svojih vlogah ni navedla, na katera delovna mesta naj bi se prerazporedila dela ukinjenega delovnega mesta. Zato je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj izpoved stranke ne more nadomestiti trditvene podlage. V kolikor sodišče ne bi upoštevalo takšne izpovedi, bi moralo zaključiti, da toženka odpovednega razloga ni dokazovala. Podana pa je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, katera opravila iz ukinjenega delovnega mesta so bila prenesena na nova delovna mesta. Gre za odločilno dejstvo. Toženka ni izkazala, da je s spremembo sistemizacije te naloge dejansko prenesla na druga delovna mesta. Dejstvo je, da se pri toženki vse naloge iz opisa delovnega mesta voznik reševalec opravljajo enako še naprej. Toženka navaja, da naj bi sistemizirala nova delovna mesta, v okviru katerih naj bi bilo organizirano izvajanje delovnega procesa s polivalentnim kadrom z zdravstveno izobrazbo, pri tem pa ne navede, katera so ta delovna mesta. Nepravilna je ugotovitev sodišča, povzeta iz ekonomske analize, da so sanitetni prevozi v upadanju, saj ravno obratno izhaja iz izpovedi B.B.. Poleg tega toženka veliko prevozov opravlja z zunanjimi izvajalci (C. d. o. o., D. d. o. o.), namesto da bi jih opravila sama. Pri tem se vožnja z D. d. o. o., s katero toženka nima sklenjene nobene pogodbe, opravi tako, da delavci toženke neposredno pokličejo to družbo, da opravi prevoz in plačilo s strani ZZZS prejme kar ta družba, ne pa toženka. Zaradi navedenega sta tožnika predlagala, da sodišče opravi poizvedbe pri ZZZS o številu opravljenih prevozov te družbe in plačilih, ki jih je prejela s strani ZZZS, ker sta želela dokazovati, da ni bilo potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi voznikom reševalcem. Sodišče pa tega dokaza brez razlogov ni izvedlo in je podana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi voznikom reševalcem sedaj sanitetne prevoze opravljajo delavci z zdravstveno izobrazbo, ki bi lahko opravljali nujne in nenujne prevoze. Pacienti za takšne prevoze morajo sedaj velikokrat čakati, ker toženka nima dovolj zmogljivosti, poleg tega pa se določeni prevozi oddajajo zunanjim izvajalcem. Zdravstveni tehniki morajo opravljati nadure, ker opravljajo tudi sanitetne prevoze, kar bi sicer lahko opravljali vozniki reševalci. Iz izpovedi drugega tožnika izhaja, da se pred 1. 1. 2017 in po tem datumu vsebina njegovega dela ni spremenila in opravlja enako delo kot pred odpovedjo in v enakem obsegu opravlja tudi sanitetne prevoze. Toženka je Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest sprejela 6. 1. 2017 z veljavnostjo od 1. 1. 2017, torej za nazaj. Tožnika s spremembami pravilnika nista bila seznanjena pred pričetkom veljavnosti. Drugega tožnika takrat sploh ni bilo na delu, ker je bil z 21. 12. 2016 napoten na čakanje in je na poziv toženke prišel 6. 1. 2017, ko je prejel odpoved. V zvezi s tem prvostopno sodišče dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo in sodba o tem nima nobenega razloga. Pravilnik tudi ni bil ustrezno objavljen. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z dolžnostjo toženke, da toženkama omogoči izobraževanje, do katerega imata pravico po 170. členu ZDR-1. Če bi toženka oba tožnika pravočasno napotila na izobraževanje za pridobitev zdravstvene izobrazbe, sistemizacije sploh ne bi bilo potrebno spreminjati ter bi se izognila odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi glede zatrjevane diskriminacije. Toženka je tožnikom odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker nimata ustrezne zdravstvene izobrazbe, ni pa je odpovedala zdravstvenim tehnikom, ki nimajo nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK). Takih zdravstvenih tehnikov je 29, ki bi po pravilniku morali imeti NPK za delo v reševalnem vozilu, pa kljub temu opravljajo vožnje z reševalnim vozilom in zoper njih toženka ni ukrepala ter jim odpovedi ni podala. To pomeni, da je toženka zoper tožnika ravnala diskriminatorno in ju obravnavala neenako v primerjavi z drugimi delavci, v nasprotju s 6. členom ZDR-1. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje jasna, pregledna in materialno pravno povsem pravilna. Zato naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo prvostopnega sodišča, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo, ki jih priglaša. Glede tožnika A.A. in njegovega varstva po 112. členu ZDR-1 toženka navaja, da ni sporno, da ima tožnik status člana sveta zavoda in da od sveta ni bilo pridobljeno soglasje za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar je v celoti pravilno in s sodno prakso podprto stališče prvostopnega sodišča, da soglasje sveta ni bilo potrebno, ker je bila tožniku hkrati z odpovedjo ponujena druga ustrezna zaposlitev. Odločba VSRS, na katero se sklicuje tožnik, ni uporabljiva, ker je bilo v tisti zadevi ugotovljeno, da delavcu ni bila ponujena druga ustrezna zaposlitev. Tožnika si določbo 112. člena ZDR-1 napačno razlagata. Namen obravnavane zakonske določbe ni absolutno varstvo delavskih predstavnikov, kar izhaja tudi iz 1. člena Konvencije MOD št. 35, ki izrecno poudarja, da gre za varstvo zaradi opravljanja funkcije oz. izvrševanje nalog delavskih in sindikalnih predstavnikov. Neresnična je trditev tožnikov, da toženka ni navedla, na katera delovna mesta je razporedila dela iz ukinjenega delovnega mesta „voznik reševalec“. To je bilo izrecno navedeno za oba tožnika v vlogi toženke z dne 3. 4. 2017, navedena so vsa novo sistemizirana delovna mesta. Nekorektna je navedba tožnikov v pritožbi, da vsa dela opravljata enako kot prej, saj sta na naroku sama izpovedala drugače in sodišče je njuno izpovedbo povzelo v 8. točki na strani 7. Izpovedala sta, da sedaj delo, ki sta ga prej opravljala onadva, opravljajo njuni sodelavci - zdravstveni tehniki (narok z dne 24. 5. 2017). V zvezi z ekonomskimi razlogi za reorganizacijo toženka poudarja, da so pritožbene navedbe nepojasnjene in neutemeljene. Bistveno je, da zaposleni z zdravstveno izobrazbo lahko izvajajo kombinirane prevoze (nenujne in sanitetne hkrati), dispečerska dela in po potrebi druga dela, za katera je zahtevana zdravstvena izobrazba. Pri tem je pomembno, da je nenujni prevoz bistveno bolje plačan (0,74 EUR/km za vse kilometre, ki jih vozilo opravi) kot sanitetni (0,34 EUR/km le za kilometre, ko je bolnik v vozilu). Vozniki reševalci II (ker nimajo zdravstvene izobrazbe) pa lahko opravljajo le „čiste“ sanitetne prevoze, ki poleg tega vztrajno upadajo in jih količinsko ni za tri zaposlene. Tako npr. kolega tožnikov E.E. sanitetnih prevozov sploh ne opravlja, ampak skrbi za vozni park pri toženki, sanitetne prevoze pa opravljata le tožnika. Neresnične so tudi trditve tožnikov v zvezi s sprejetjem pravilnika o sistemizaciji in seznanjenostjo z njim. Pravilnik je bil sprejet 5. 2. 2012 z veljavnostjo od 1. 1. 2012 dalje. Z okrožnico z dne 10. 12. 2016 je bilo vsem zaposlenim po elektronski pošti sporočeno, da se pripravlja sprememba in da se nameravana sprememba nahaja na vpogled v ZD F. in na G. do 6. 1. 2017, kar pomeni, da so bile nameravane spremembe vsem dostopne. Zaradi negativnega mnenja sindikata so se določeni segmenti obravnavali in podani so bili odgovori nanje na skupnem posvetovanju 4. 1. 2017, kamor so bili povabljeni tudi vsi zainteresirani delavci. Spremembe so bile dokončno potrjene s sklepom z dne 6. 1. 2017. Toženka je v prvih pripravljalnih vlogah obširno pojasnila postopek sprejemanja sprememb sistemizacije in seznanjanja zaposlenih, tožnika pa teh dejstev nista prerekala. Zato (izostanek trditvene podlage) dejansko stanje v tem delu med strankama ni bilo sporno. Obrazložitev sodišča pravno pomembnih dejstev v 9. točki zadošča in ni podana nikakršna kršitev določb postopka. Sicer pa iz izpovedbe obeh tožnikov na naroku 24. 5. 2017 izhaja, da se z vsebino sprememb pravilnika nista seznanila po lastni volji, možnost pa sta vsekakor imela. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, temelječa na listinskih dokazih in izpovedbah strank, saj je bilo tožnikoma izobraževanje pravočasno ponujeno, vendar se zanj sama nista odločila. Zato izvedba nadaljnjih dokazov o tem ni bila potrebna in jih je sodišče ustrezno zavrnilo. Glede zatrjevane diskriminacije toženka navaja, da tožnikoma pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala iz razloga nesposobnosti, ampak zaradi ukinitve njunih delovnih mest, medtem ko delovnega mesta zdravstvenih tehnikov ni ukinila. Zakaj je ravnala tako, je obširno obrazložila v dogovorih na tožbo in prvih pripravljalnih vlogah. Sodišče se je o vsem tudi pravilno opredelilo. Ker izpodbijana sodba nima nikakršnih napak, pritožbi tožnikov pa sta v večini prepis njunih dosedanjih navedb in brez argumentirane graje sodbe, sta toženki povzročila nadaljnje stroške. Pravično bi bilo, da bi ji tožnika te stroške povrnila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zmotno uporabo 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v primeru tožnika A.A.. Glede tega tožnika ni bilo sporno, da je bil v času podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavnik zaposlenih v svetu zavoda (toženke) in kot tak bi lahko užival posebno pravno varstvo pred odpovedjo. V 1. odstavku 112. člena ZDR-1 je določeno, da delodajalec članu sveta delavcev ne sme odpovedati pogodbe brez soglasja sveta delavcev. Obveznost delodajalca za pridobitev takega soglasja je določena tudi v primeru odpovedi iz poslovnega razloga, razen če član sveta delavcev odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu. Navedeno pomeni, da bi toženka soglasje potrebovala, če bi tožnik odklonil ponujeno ustrezno zaposlitev. Glede na to, da je prvostopno sodišče ugotovilo, da je bila odpoved podana iz poslovnega razloga, da je toženka istočasno ponudila tožniku v podpis drugo zaposlitev za ustrezno delovno mesto in da je tožnik ponujeno zaposlitev sprejel, je pravilen zaključek, da soglasje sveta delavcev ni bilo potrebno. Takšno stališče je bilo na pritožbenem sodišču že večkrat zavzeto (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 36/2017). Toženka se neutemeljeno sklicuje na odločbo VSRS opr. št. VIII Ips 147/2014, ker je v tej zadevi šlo za primer, ko je delavec kot član sveta delavcev sprejel novo podobo o zaposlitvi, vendar za neustrezno delovno mesto. Toženka si tudi napačno tolmači namen določbe 112. člena ZDR-1. Ta je ravno v tem, da se delavcu, ki je član sveta delavcev, še naprej omogoči opravljanje funkcije predstavnika delavcev. To pa je mogoče takrat, ko ta delavec ohrani delovno razmerje na ustreznem delovnem mestu.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo prvostopnega sodišča o obstoju odpovednega razloga. Zlasti ni res, da je sodišče sledilo izpovedbi direktorja mimo trditvene podlage toženke o tem, na katera delovna mesta so bila prenesena dela ukinjenega delovnega mesta tožnikov, s čimer naj bi sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je navedeno odločilno dejstvo za zaključek o dokazanosti obstoja odpovednega razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana, saj sodba nima pomanjkljivosti in se da preizkusiti. V sodbi so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zaključke o obstoju odpovednega razloga sprejelo skladno z 8. členom ZPP, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo direktorjevi izpovedi, skladni s trditveno podlago, podano zlasti v vlogah z dne 3. 4. 2017 in podprto z izvedenimi dokazi. Tako je ugotovilo, da so bile bistvene naloge ukinjenega delovnega mesta voznik reševalec prevoz bolnikov, poškodovancev in drugih pacientov z reševalnim vozilom, pomoč pri oskrbi in reševanju ponesrečencev, dajanje prve pomoči in pomoč pri osnovnih postopkih oživljanja, prenašanja in nameščanje obolelih ter ponesrečencev v reševalno vozilo in iz vozila ter prevoz zdravnika na nujnih obiskih na bolnikovem domu ali na kraj nesreče. Našteta dela so bila prenesena na delovno mesto diplomirane medicinske sestre v reševalnem vozilu, srednje medicinske sestre v reševalnem vozilu, srednje medicinske sestre v urgentnem vozilu in zdravstvenega reševalca. Zaradi navedenega prenosa del na druga delovna mesta je bilo delovno mesto tožnikov ukinjeno, ker je prenehala potreba po delu tožnikov pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Do teh ukrepov je toženka prišla na podlagi analize ekonomske upravičenosti obstoječe kadrovske zasedbe G., katere namen je bila ugotovitev ekonomike upravičenosti obstoječe kadrovske zasedbe voznikov glede na pričakovano uveljavitev 9. člena Pravilnika o prevozih pacientov (Ur. l. RS, št. 107/2009 in nasl.), ki določa kadrovske zahteve za izvajalce prevozov. Prevozi se delijo na nujne, nenujne in sanitetne. Pravilnik določa, da nujne prevoze opravlja ekipa v sestavi zdravstveni reševalec - voznik, diplomirani zdravstvenik in po potrebi zdravnik. Nenujne prevoze opravlja ekipa v sestavi zdravstveni reševalec - spremljevalec in zdravstveni reševalec - voznik. Sanitetne prevoze opravlja voznik z izpitom iz vsebin nujne medicinske pomoči. Pravilnik tudi določa, da pri sanitetnem prevozu (za razliko od nujnega in nenujnega) pacient med prevozom ne potrebuje spremstva ali zdravstvene oskrbe zdravstvenega delavca, prevoz z javnim prevozom ali osebnim vozilom pa bi bil lahko škodljiv za njegovo zdravje. Na podlagi prehodnih določb pravilnika v 28. členu sta tožnika delo voznika nenujnih prevozov lahko opravljala le do 1. 1. 2017, po tem datumu pa le še sanitetne prevoze, ker sta bila brez zdravstvene izobrazbe. Glede na nadaljnje analize (vrednost nenujnega in sanitetnega prevoza ter trend upadanja sanitetnih prevozov) je toženka spremenila pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ukinila delovno mesto voznik reševalec, na novo pa (med drugim) sistemizirala delovno mesto voznik reševalec II, v okvir katerega kot bistvene delovne obveznosti spadajo naloge prevoza bolnikov, poškodovancev in drugih pacientov s sanitetnim vozilom in opravljanje sanitetnih prevozov. Pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto je ponudila tudi tožnikoma. Na podlagi navedenega je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnikoma zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi prenehanja potrebe po delu tožnikov pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi iz ekonomskih, organizacijskih, strukturnih in tem podobnih razlogov, skladno s 1. alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1. 8. Nerelevantne so pritožbene navedbe o tem, da toženka občasno določene prevoze opravlja z zunanjimi izvajalci in koliko kilometrov je bilo prevoženih za sanitetne prevoze, s čimer pritožba želi izpodbijati ekonomsko upravičenost za izvedeno reorganizacijo toženke. Sodna praksa je pri tem enotna, da delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti za izvedbo drugačne organizacije dela. Zato se tudi sodišče prve stopnje s temi vprašanji utemeljeno ni ukvarjalo.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da se delo tožnikov pred 1. 1. 2017 in po tem datumu ni spremenilo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je takšna trditev neutemeljena, kar izhaja iz njunih izpovedb na zaslišanju. Tako je tožnik H.H. izrecno povedal, da je prej delal vsa urgentna stanja in vse prevoze, sedaj pa le sanitetne prevoze. Tožnik A.A. pa je povedal, da opravlja sanitetne prevoze, ne izvaja pa opravil, ki sodijo v nujne in nenujne prevoze.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z nepravilnostmi pri sprejemu pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Pri tem pritožbeno sodišče najprej poudarja, da tožnika za ugotovitev nezakonitosti pravilnika sploh ne moreta biti aktivno legitimirana, saj bi za kaj takega bilo potrebno sprožiti kolektivni delovni spor. Sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listinskih dokazov in izpovedbe direktorja toženke ugotovilo ravno nasprotno in pritožbeno sodišče se s temi ugotovitvami v celoti strinja, da je toženka izpolnila pogoje za veljavnost pravilnika po 10. členu ZDR-1. Nerelevantno pri tem tudi je, da tožnika do prejema odpovedi s spremembami pravilnika nista bila seznanjena. Bistveno je, da jima je bila seznanitev omogočena (6. odstavek 10. člena ZDR-1).

11. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na to, da toženka tožnika ni pravočasno napotila na izobraževanje in s tem kršila določila 170. člena ZDR-1. V navedenem določilu ni določeno, da delodajalec delavca lahko prisili k izobraževanju. Določeno je le, da ima delavec pravico in dolžnost do izobraževanja, delodajalec pa je dolžan izobraževanje zagotoviti in ima pravico delavca napotiti na izobraževanje. V primeru potreb delovnega procesa po izobraževanju delodajalec nosi tudi stroške izobraževanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka že 9. 4. 2010 (B4) vse zaposlene v reševalni službi, posebej tudi voznike (torej tudi oba tožnika), obvestila, da se bo potrebno ustrezno izobraziti glede na nov pravilnik. Izrecno je tudi navedeno prav za voznike, da je zagotovljeno tudi financiranje. Opozorilo na možnost izobraževanja je toženka ponovila tudi 20. 2. 2013. Oba tožnika sta na zaslišanju smiselno potrdila, da sta bila seznanjena o potrebi po izobraževanju, da pa se zanj nista odločila. V nasprotju z obvestili toženke je, da se za izobraževanje nista odločila, ker bi ga morala sama financirati.

12. V zvezi z očitano diskriminacijo tožnika v pritožbi vztrajata, da je toženka ravnala diskriminatorno oz. da je neenako obravnavala zdravstvene tehnike, ki nimajo NPK, čeprav se taka izobrazba oz. kvalifikacija zahteva. Zato bi toženka tudi njim morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi in jim ponuditi novo, ne pa, da je to storila samo njima. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da nacionalna poklicna kvalifikacija (NPK) pomeni delovno poklicno oz. strokovno usposobljenost, ki je potrebna za opravljanje poklica ali posameznih sklopov zadolžitev v okviru poklica. Z NPK se pridobi le potrdilo o poklicni usposobljenosti, ne pa izobrazba. Dejstvo je, da zdravstveni tehniki vendarle imajo določeno zdravstveno izobrazbo, zato kljub pomanjkanju NPK ni v nasprotju s Pravilnikom o prevozih pacientov, da opravljajo nujne in nenujne prevoze. Opravljanje teh (nujnih in nenujnih) prevozov pa bi bilo v nasprotju s pravilnikom pri obeh tožnikih, ki sta po poklicu oblikovalec kovin oz. vzdrževalec kovin in strojev. Zato je sklicevanje tožnikov na diskriminatorno ravnanje toženke povsem neutemeljeno.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. lena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, toženka pa na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) sama krije svoje stroške ne glede na izid postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).