Jedro

Izvedenčeva ugotovitev, da gre 60 % škodnih posledic pripisati obravnavanem škodnem dogodku, 40 % pa bolezenskemu stanju, je ugotovitev dejanske narave.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o popravi se z a v r n e in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe zoper sklep o popravi.

II. r a z s o d i l o : Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje glede odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja (z 1,000.000,00 SIT se zniža na 800.000,00 SIT) in v izreku o pravdnih stroških s p r e m e n i tako, da spremenjena v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1,765.884,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov

I. 62.554,00 SIT od 12.10.1996 dalje do plačila,

II. 3.330,00 SIT od 04.12.1996 dalje do plačila in od 1 1,700.000,00 SIT od 05.07.2001 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 390.622,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od zneskov 1 110.800,00 SIT od 10.03.200 dalje do plačila, 2 70.700,00 SIT od 24.10.2000 dalje do plačila in od 3 209.122,40 SIT od 05.07.2001 dalje do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 1,600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.03.1997 dalje do plačila in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1,700.000,00 SIT od 01.03.1997 do 05.07.2001 zavrne." V preostalem delu se pritožba tožene stranke z a v r n e , v celoti pa se z a v r n e tudi pritožba tožeče stranke zoper sodbo in se v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 8.712,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo z dne 05.07.2001 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1,965.884,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 62.554,00 SIT od 12.10.1996 dalje do plačila, od zneska 3.330,00 SIT od od 04.12.1996 dalje do plačila in od zneska 1,900.000,00 SIT od 05.07.2001 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v višini 415.731,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 110.800,00 SIT od 10.03.2000 dalje do plačila, od zneska 70.700,00 SIT od 24.10.2000 dalje do plačila in od zneska 234.231,00 SIT od 05.07.2001 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 1,400.000,00 SIT in zahtevane zakonske zamudne obresti od 1.03.1997 do 05.07.2001 pa je zavrnilo.

S sklepom z dne 08.01.2003 pa je zavrnilni del izreka izpodbijane sodbe popravilo tako, da je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za 1,900.000,00 SIT, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti od 01.03.1997 do 05.07.2001 in za 1,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.30.1997 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi in sklepu o popravi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) izpodbijala zavrnilni del sodbe, odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od odškodnine za nepremoženjsko škodo in izrek o pravdnih stroških. V pritožbi je navedla, da je prvostopno sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja prenizko ovrednotilo intenzivnost in trajanje prestanih, kot tudi bodočih bolečin. Bolečine v vratu in v prsnici se namreč pri tožniku pojavljajo zlasti pri hitrih in nenadnih gibih, kar pa je pri njegovem delu učitelja telovadbe pogosto. Premalo je vrednotilo tudi, da tožnik od škodnega dogodka dalje trpi za pogostimi glavoboli, ki jih lajša z analgetiki, takšno stanje pa bo glede na njegovo starost ob nesreči trajalo še vrsto let. Tudi neugodnosti v času zdravljenja niso bile pravilno upoštevane. Glede odškodnine za strah iz pritožbe izhaja, da je bilo porušeno duševno ravnovesje vrednoteno prenizko, ker strah še traja, sodišče pa ni dalo ustrezne teže mnenjem obeh izvedencev. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je tožeča stranka navedla, da bi moralo prvostopno sodišče dosoditi višjo denarno odškodnino glede na to, da mora tožnik v svoje poklicno delo vlagati več časa, napora in energije, da trpi njegovo družinsko in družabno življenje ter glede na zmanjšano možnost rekreativnega udejstvovanja. Zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo tudi v zaključku, da je 60% težav pripisati posledicam nesreče, 40% pa degenerativnemu stanju vratne hrbtenice. V medicinskem smislu je takšna razmejitev morda ustrezna, v pravnem smislu pa ne, saj je po teoriji o adekvatni vzročnosti izključni vzrok, da so se pri tožniku začele manifestirati težave z vratno hrbtenico, ravno v omenjeni nesreči, saj prej tožnik takih problemov ni imel. Navedeno pomeni, da je obravnavani škodni dogodek v 100% doprinesel k nastali nepremoženjski škodi. Skupna odškodnina pa bi morala biti višja tudi na račun dolgo časa trajajočega škodnega stanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer navedlo, da je višina odškodnine odmerjena tudi glede na ta dejavnik, vendar pa iz odločitve ni razvidno, za koliko so zaradi poteka časa zvišane posamezne odškodninske postavke. Tožeča stranka se je obširno pritožila tudi zoper izrek o zakonskih zamudnih obrestih od odškodnine za nepremoženjsko škodo, glede pravdnih stroškov pa ji prvostopno sodišče napačno ni priznalo stroškov enega pripravljalnega spisa, ki ga je očitno spregledalo, ter dveh prošenj za razpis glavne obravnave, ki sta bili glede na potek časa potrebni. Zaradi navedenega je predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa ustrezno spremeni.

V pritožbi zoper sklep o popravi pa je ponovila in dopolnila pritožbene navedbe v zvezi z zavrnjenim zahtevkom za zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožena stranka pa se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena ZPP) pritožila zoper obsodilni del sodbe. V pritožbi je izpodbijala višino odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja in višino odškodnine za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki sta za 300.000,00 SIT previsoki. Trajanje in intenziteta bolečin po prepričanju pritožnice namreč ne opravičujejo tako visoko prisojene odškodnine, niti minimalno zmanjšane življenjske aktivnosti. Glede na tožnikovo objektivno zdravstveno stanje, ugotovljeno po izvedencu medicinske stroke, pa drugačna zatrjevanja o močnejši omejenosti pri opravljanju službenih in prostočasnih dejavnosti tudi nimajo dejanske opore. Napačno pa so bili odmerjeni tudi stroški pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč tožeči stranki neupravičeno priznalo stroške pripravljalnega spisa z dne 27.01.1998, ki je bil nepotreben, saj temelj odgovornosti ni bil sporen, spregledalo pa je s tožene stranke priglašen strošek sodne takse za odgovor na tožbo. Glede na navedeno je zato tožena stranka predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa ustrezno spremeni.

Pravdni stranki nista vložili odgovorov na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o popravi in zoper sodbo sta neutemeljeni, pritožba tožene stranke zoper sodbo pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o popravi: Tožeča stranka sklep o popravi izpodbija iz vsebinskih razlogov (zaradi napačne uporabe materialnega prava pri dosojanju zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo). Sklep o popravi sodbe pa je sklep procesne narave. Ker je bil izdan v skladu s 328. členom ZPP, ki določa, da lahko predsednik senata kadarkoli popravi očitne pisne in računske pomote v sodbi (za takšno situacijo je šlo tudi v konkretnem primeru) in ker tožeča stranka uporabe tega predpisa izrecno ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je bila izdaja sklepa o popravi pravilna, pritožba tožeče stranke zoper ta sklep pa je neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbene navedbe tožeče stranke, ki jih je navedla tudi v pritožbi zoper obrestni izrek sodbe sodišča prve stopnje, pa bo sodišče druge stopnje presojalo, ko bo obravnavalo pritožbi obeh pravdnih strank zoper izpodbijano sodbo.

O pritožbah zoper sodbo: Pritožbeno sporna je bila odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja, za strah in za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo ter glede izreka o pravdnih stroških.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je določena v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče na podlagi teh določb prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče pa prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Tožnik je za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja zahteval odškodnino v znesku 1,500.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo znesek 1,000.000,00 SIT, kar po presoji drugostopnega sodišča ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Pritožba tožene stranke ima namreč prav, da telesne bolečine po trajanju in intenziteti ne opravičujejo tako visoke odškodnine. Tožnik je prestal le krajše obdobje telesnih bolečin (dva meseca), bolečine so bile pretežno lažje intenzitete, neugodnosti tekom zdravljenja pa tudi niso bile številne in niso odstopale od neugodnosti, ki običajno spremljajo tovrstne poškodbe. Tako kljub dejstvu, da bo tožnik zaradi svoje mladosti še razmeroma dolgo trpel občasne popoškodbene glavobole in bolečine v prsnici in vratu, pravična denarna odškodnina za utrpelo škodo znaša 800.000,00 SIT in ne milijon. Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo, kakšne odškodnine se v sodni praksi dosojajo oškodovancem, ki so utrpeli zvin vratnega dela hrbtenice (s tem je bilo spoštovano načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), v zadostni meri pa je bilo spoštovano tudi načelo njene individualizacije, po katerem se upošteva oškodovančevo specifično doživljanje posegov v njegovo telesno integriteto. Tako je bilo delno pritrditi pritožbi tožene stranke, ki je zahtevala znižanje s strani sodišča prve stopnje dosojene odškodnine, iz zgoraj navedenih razlogov pa ni bilo mogoče upoštevati nasprotnih pritožbenih navedb tožnika po njenem zvišanju.

Glede odškodnine za strah se je pritožil le tožnik. V pritožbi je predlagal, da sodišče druge stopnje dosojenih 200.000,00 SIT iz tega naslova zviša na vseh zahtevanih 600.000,00 SIT, vendar neutemeljeno. Dejstva, ugotovljena po sodišču prve stopnje, namreč ne dajejo podlage za njeno zvišanje, saj je tožnik utrpel le kratkotrajen močan primarni strah, sekundarni strah pa je bil le zmerne do lažje intenzitete in je v taki obliki trajal 21 dni. Pri zapolnitvi tega pravnega standarda pa je treba upoštevati še to, da tožnik ni utrpel katastrofalne škode in da se v sodni praksi za tovrstne škodne primere oziroma za podobne načine nastanka škode iz tega naslova dosojajo tudi odškodnine v nižjih zneskih.

Za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje tožniku od zahtevanih 1,200.000,00 SIT prisodilo znesek 700.000,00 SIT. Tožnik je pritožbeno s tem v zvezi izpodbijal pravilnost uporabe materialnega prava iz razloga, da bi pri razmejitvi % posledic, ki odpadejo na škodni dogodek in na prejšnje bolezensko stanje, sodišče prve stopnje moralo upoštevati teorijo adekvatne vzročnosti. Po tej teoriji je škodni dogodek izključni razlog za zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, saj je sprožil manifestacijo prej klinično nemega degenerativnega stanja. Takšen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa ni podan. Vzročna zveza je res pravno vprašanje, vendar pa je podlaga za oceno, ali je določena škoda, ki jo trpi oškodovanec, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe, vselej dejanska. Brez naravne vzročnosti namreč tudi pravna vzročnost praviloma ne obstaja (razen v tistih primerih opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Če torej določeno ravnanje s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti. Vprašanje, ali obstaja naravna vzročnost, pa je dejansko vprašanje, kar pomeni, da je izvedenčeva ugotovitev, da gre 60% škodnih posledic pripisati škodnemu dogodku, 40% pa bolezenskemu stanju, ugotovitev dejanske narave. Ta ugotovitev pa je po presoji sodišča druge stopnje pravilna, saj je na strokovno vprašanje (za odgovor nanj sodišče z zadostnim znanjem ne razpolaga) odgovoril za to usposobljen strokovnjak, tožeča stranka pa kljub navedbam v pripravljalnem spisu z dne 13.09.2000 (v katerem je glede razmejitve % škodnih posledic navajala isto kakor v pritožbi) njegovega neposrednega zaslišanja ni predlagala, niti izdelave dodatnega izvedenskega mnenja ali postavitve novega izvedenca medicinske stroke. Zaradi navedenega se sodišču druge stopnje dvom v pravilnost te dejanske ugotovitve ni porajal, tožeča stranka pa s takšnimi pritožbenimi navedbami njene pravilnosti tudi ne more več uspešno izpodbiti. Kar se pa tiče same višine dosojene odškodnine, je ta po presoji sodišča druge stopnje v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse, ki sicer ni formalni pravni vir, a jo je v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine treba upoštevati zaradi zagotavljanja dveh ustavnih pravic oškodovancev: enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tožnikovo 6% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki v 60% odpade na račun obravnavane poškodbe, in ostale omejitve, jasno navedene v sodbi sodišča prve stopnje, namreč ne morejo biti podlaga za dosojo vseh zahtevanih 1,200.000,00 SIT, kot je škodne posledice ovrednotil tožnik, po drugi strani pa vendarle ne gre za tako majhne omejitve, ki bi opravičevale za 300.000,00 SIT nižjo odškodnino, kot to izhaja iz pritožbe tožene stranke. Zaradi navedenega je bilo treba v tem delu obe pritožbi zavrniti, saj nista utemeljeni.

Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 1,700.000,00 SIT in je pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Tožnik pa s tem v zvezi nadalje neutemeljeno zatrjuje, da bi morala biti odškodnina višja tudi na račun časa, ki je potekel od škodnega dogodka oziroma da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, za koliko je na račun trajanja škodnega stanja povečana vsaka odškodninska postavka. Sodišče prve stopnje je namreč o višini dosojene odškodnine pravilno odločalo po cenah na dan sojenja (II. odstavek 189. člena ZOR), kar pomeni, da bi bila dosojena odškodnina nižja, če bi bil spor končan pred (na primer) tremi leti. Pomembno je zgolj to, da je prvostopno sodišče na dan izdaje sodbe pravilno ugotovilo in ovrednotilo količino nastalih škodnih posledic. Res je, da lahko sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero, vendar pa mora imeti odmera odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka podlago v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali morda celo v zlorabi procesnih pravic. V konkretnem primeru pa taka situacija ni podana, saj je postopek tekel korektno, zadeva pa je bila zaključena v manj kot štirih letih od vložitve tožbe, kar je povprečen čas reševanja odškodninskih zadev (zlasti takih s postavitvijo dveh različnih izvedencev).

Sodišče druge stopnje pa sprejema tudi odločitev prvostopnega sodišča glede zamudnih obresti, ki od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik je te obresti na podlagi 919. člena ZOR zahteval od 01.03.1997, to je od 15. dne po tem, ko je tožena stranka prejela njegov odškodninski zahtevek. Uporaba citiranega zakonskega določila pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Predmet spora je namreč odškodninska (in ne pogodbena) odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189. člena ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo tožniku tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče to določbo uporabi vedno, kadar tožnik odškodnino zahteva neposredno od odgovorne osebe. Uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu le in v enakem okviru kakor sama odgovorna oseba. Obveznost zavarovalnice sicer temelji na pogodbi, vendar pa je njena vsebina enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Slednji pa ne nosi dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Zato zamudne obresti od prisojene odškodnine tečejo od dneva izdaje sodba sodišča prve stopnje, takšna sodna praksa pa v času izdaje izpodbijane sodbe zaradi enakosti oškodovancev pred zakonom in enakega varstva njihovih pravic še ni bila spremenjena, kar je sodišče druge stopnje pooblaščencem tožeče stranke že večkrat pojasnilo.

Glede na navedeno tako tožnik neutemeljeno zatrjuje, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj šteje, da tožena stranka v štirinajstdnevnem roku ni mogla ugotoviti obsega in višine škode. Ob pravilni uporabi materialnega prava (ki ni 919. člen ZOR, kot je obrazloženo že zgoraj) to ni bilo pravno relevantno oziroma za obrestno odločitev odločilno dejstvo, zatrjevana kršitev pa je podana le, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ravno tako pa ni bilo prekršeno načelo dispozitivnosti v postopku, ker sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika ne bi smelo drugače odločiti o obrestih, kot pa so bile zahtevane, saj tožena stranka le-teh ni prerekala. Vprašanje utemeljenosti obrestnega dela zahtevka je namreč materialnopravno vprašanje, na pravilno uporabo materialnega prava pa sodišče pazi po uradni dolžnosti (sploh pa je tožena stranka ugovarjala celotnemu zahtevku po višini, čeprav izrecnih razlogov nasprotovanja tako postavljenemu zahtevku res ni navajala). Pritožba tožnika glede zavrnitve obrestnega dela zahtevka tako ni utemeljena.

Glede izreka o pravdnih stroških pa sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka neutemeljeno, saj pripravljalne vloge z dne 12.06.2001, ki je prvostopno sodišče ni priznalo, v spisu ni, dve od treh prošenj za razpis glavne obravnave pa sta bili nepotrebni, saj sodišča sodijo po Sodnem redu (v nadaljevanju SR), ki določa vrstni red obravnavanja zadev, v konkretnem primeru pa tudi ni šlo za prednostno zadevo. Delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke glede izreka o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je bil v odgovoru na tožbo priglašen strošek sodne takse za odgovor na tožbo, zato je bilo treba v tem delu njeni pritožbi ugoditi. Nima pa tožena stranka prav, da je bila tožniku po nepotrebnem priznana vloga z dne 27.01.1998, ker med pravdnima strankama temelj sploh ni bil sporen. Tožeča stranka namreč ob vložitvi te vloge za nesporen temelj še ni vedela, ker takrat tožena stranka na tožbo še ni odgovorila, njena vloga pa je bila potrebna, saj je v njej navedla dejstvo o zaključku kazenskega postopka zoper zavarovanca tožene stranke, ki ji ob vložitvi tožbe še ni bilo znano, bi pa lahko v veliki meri (zaradi vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca iz 14. člena ZPP) pripomoglo k razjasnitvi sporne odškodninske zadeve.

Ker je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožene stranke, je moralo zaradi spremenjenega uspeha te stranke v pravdi in zaradi novo priznanega stroška sodne takse za odgovor na tožbo ponovno odločiti o vseh stroških postopka (II. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je po spremembi izpodbijane sodbe uspela z 52 % svojega zahtevka (zahtevala je 3,365.884,00 SIT, dobila je 1,765.884,00 SIT), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 52% po sodišču prve stopnje priznanih pravdnih stroškov (4528 odvetniških točk in 6.020,00 SIT materialnih stroškov, neodvisno od uspeha v pravdi pa stroške izvedencev 110.800,00 SIT in 70.700,00 SIT), kar znese 396.540,80 SIT. Tožena stranka pa je uspela z 48%, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 48% sodne takse za odgovor na tožbo (12.330,00 SIT), kar znese 5.918,40 SIT. Po pobotanju pravdnih stroškov obeh pravdnih strank je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 390.622,40 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede na vse navedeno je tako delno utemeljena le pritožba tožene stranke glede višine odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja in pa glede izreka o pravdnih stroških. V tem delu ji je zato sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka pod II. točko te sodbe (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke, v celoti pa tudi pritožbo tožeče stranke, ki je neutemeljena, zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka z nobeno od pritožb ni uspela, sama trpi svoje pritožbene stroške (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v sorazmerju z uspehom, ki ga je ta imela s pritožbo (II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena istega zakona). Za toženo stranko je bilo pritožbeno sporno plačilo 600.000,00 SIT (300.000,00 SIT preveč za odškodnino za telesne bolečine, 300.000,00 SIT pa za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti), uspela pa je glede 200.000,00 SIT, zato je njen uspeh s pritožbo 33%. Kot strošek pritožbenega postopka je priglasila sodno takso za pritožbo 26.400,00 SIT, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 33% od tega zneska, kar je 8.712,00 SIT.