Jedro

V odškodninskem pravu je sicer splošno sprejeto načelo, da mora povzročitelj škode sprejeti oškodovanca takšnega, kakršen je, ter da se predvidljivost (kot pomemben element adekvatne vzročnosti) nanaša na predvidljivost škodnega dogodka in iz njega izvirajočih posledic (ne pa na nekakšen povprečen in popolnoma zdrav tip oškodovanca). Vendar trajne posledice (šele 9 dni po nesreči ugotovljenega) zvina vratne hrbtenice, tudi če jih v celoti pripišemo škodnemu dogodku, tožnika ne opravičujejo do zadoščenja, ki bi presegalo 700.000 SIT.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.965.884 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 62.554 SIT od 12.10.1996, od zneska 3.330 SIT od 4.12.1996 in do zneska 1.900.000 SIT od 5.7.2001. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj 3.300.000 SIT zadoščenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1997) je zavrnilo, toženo stranko pa zavezalo, da mora tožniku povrniti 415.731 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo, delno pa ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo prve stopnje v odločbi o zadoščenju za telesne bolečine spremenilo tako, da je tožniku iz tega naslova priznalo le 800.000 SIT. Odločilo je, da mora tožena stranka tožniku povrniti 390.622 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov stroškovne terjatve), tožnik pa toženi stranki 8.712 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjena njegova pritožba, ugodeno pa pritožbi tožene stranke. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču očita, da je (tako kot sodišče prve stopnje) prenizko ovrednotilo ugotovljen obseg in intenzivnost nepremoženjske škode. Meni, da je pri njem podano trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti v višini 6 %, kar se kaže predvsem pri poklicnem delu. Težje spremlja športne aktivnosti svojih učencev, jim težje demonstrira posamezne športne prvine in težje prenaša hrup otrok (zato občasno zaprosi za pomoč in nadomeščanje, da se lahko sam nekoliko sprehodi in pomiri). Zaradi trajnih posledic poškodbe je prizadeto tudi njegovo družinsko življenje, saj se mora zaradi glavobolov večkrat umakniti k počitku, zaradi česar trpi, saj se z ženo in otroci ne more tako pogosto in kvalitetno družiti, kot bi se sicer. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo stališče, da je treba le 60 % zmanjšanja življenjske aktivnosti pripisati telesni poškodbi. Iz zdravstvene dokumentacije dr. M. S. namreč izhaja, da poprejšnje začetno degenerativno okvarjena vratna hrbtenica ni bila manifestna. Tožnik pred škodnim dogodkom ni imel zdravstvenih težav, zaradi česar je celotno zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti izključna posledica telesne poškodbe.

Razen tega bi bilo treba upoštevati tudi trajanje sodnega postopka ter dejstvo, da tožena stranka tožniku še ni plačala odškodnine (čeprav bi to morala v 14. dneh - prim. 919. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). V nadaljevanju tožnik oporeka sodni praksi, po kateri se zamudne obresti od zadoščenja priznavajo le od dneva izdaje sodbe, kar je zaradi stabiliziranih ekonomskih razmer po njegovem anahronizem ter v nasprotju z 12. členom, prvim odstavkom 17. člena, 277. členom in 919. členom ZOR.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju o potrebi občasne pomoči sodelavcev pri nadomeščanju, da se tožnik lahko nekoliko sprehodi in pomiri, da ni sposoben igrati odbojke, tenisa in košarke ipd. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Temeljni načeli pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pritožbeno sodišče ju je pravilno upoštevalo. Natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera premoženjske škode ter sodna praksa v podobnih primerih tožnika tudi po mnenju revizijskega sodišča upravičujejo (le) do dosojenih zneskov zadoščenja, ki pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Revizija ima sicer prav, ko poudarja pomen dejstva, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel težav s hrbtenico, oziroma, da "poprejšnja začetna degenerativno okvarjena hrbtenica ... vse do obravnavanega škodnega dogodka ni bila manifestna". V odškodninskem pravu je namreč splošno sprejeto načelo, da mora povzročitelj škode sprejeti oškodovanca takšnega, kakršen je, ter da se predvidljivost (kot pomemben element adekvatne vzročnosti) nanaša na predvidljivost škodnega dogodka in iz njega izvirajočih posledic (ne pa na nekakšen povprečen in popolnoma zdrav tip oškodovanca). Vendar trajne posledice (šele 9 dni po nesreči ugotovljenega) zvina vratne hrbtenice, tudi če jih v celoti pripišemo škodnemu dogodku (bistveno je, da je "poškodba ... sprožila začetno degenerativno okvarjeno vratno hrbtenico, ki pred njo ni povzročala tožniku težav" - gl. 5 stran sodbe 1. stopnje) tožnika ne upravičujejo do zadoščenja, ki bi presegalo 700.000 SIT. V tej zvezi velja namreč še posebej poudariti, da mora biti načelo individualizacije višine zadoščenja vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera zadoščenja ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Sicer pa revizijsko sodišče v celoti soglaša s stališčem pritožbenega sodišča glede upoštevanja časa čakanja na zadoščenje in glede teka zamudnih obresti. V tej zvezi je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na 919. člen ZOR, saj v tem sporu ne gre za obveznost zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, pač pa neposredno na podlagi zakona (prvi in drugi odstavek 941. člena ZOR) vzpostavljeno odškodninskopravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega zavarovanca. Zavarovalnica tu plača "namesto" odškodninsko odgovorne osebe. Zato njena odškodninska odgovornost ne more biti večja od odškodninske odgovornosti zavarovanca.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).