Jedro

Tožniku pravice do nadomestila za invalidnost ni mogoče odrekati zgolj na podlagi okoliščine, da si kot samozaposleni delavec ni izdal posebnega akta o opravljanju dejavnosti v skladu s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja, za kar se je zavzemala tožena stranka. Dejavnost kamnoseštva, ki se opravlja ob upoštevanju omejitev ni isto kot dejavnost kamnoseštva brez teh omejitev, zato je potrebno šteti, da je tožnik delal na drugem delovnem mestu. Navedeno pa hkrati pomeni, da je bil izpolnjen pogoj, ki ga za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost določa 4. alineja prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno razveljavi v prvem in drugem odstavku točke I izreka in sicer v delih, ki se glasita: „ki se mu izplačuje“ in „pripadajoče mesečne zneske nadomestila in“.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke I-2015314 z dne 29. 1. 2013 in 22 2015314 z dne 3. 9. 2012, tožniku je priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 6. 10. 2009 dalje in toženi stranki naložilo, da v roku tridesetih dni po pravnomočnosti sodbe odloči o odmeri, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik zahteval izplačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestila. Ni soglašalo s stališčem tožene stranke, da tožnik ni upravičen do nadomestila za invalidnost, ker je v predsodnem postopku sam izjavil, da ni začel delati na drugem delovnem mestu. Ugotovilo je, da tožnik, ki je s pravnomočno sodbo razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, kot samostojni podjetnik sicer še naprej opravlja delo kamnoseka - gradbenega delavca, vendar ob upoštevanju omejitev iz pravnomočne sodbe, to je brez počepanja, poklekanja ter prenašanja bremen težjih od 10 kg. Pri tem se je sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča RS iz odločbe U-I-40/90-15 z dne 4. 3. 2010. Ob upoštevanju ugotovljene invalidnosti in manjšega obsega dela v okviru tožnikove dejavnosti, tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, saj bi se v nasprotnem primeru izgubil učinek odločbe Ustavnega sodišča RS.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, ki se mu izplačuje od 18. 5. 2012 dalje in da je toženi stranki naložilo, da v tridesetih dneh od prejema te sodbe, izda odmerno odločbo o višini nadomestila za invalidnost, tožniku izplača pripadajoče mesečne zneske nadomestila in odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila v plačilo. Zavrnilo je tožnikov zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost za čas od 6. 10. 2009 do vključno 17. 5. 2012. V preostalem je drugostopenjsko sodišče pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu (to je odločitvi o odpravi odločb tožene stranke) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo vztrajanje tožene stranke na stališču, da je tudi pri samozaposlenem zavarovancu potreben formalni akt premestitve, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo upravni odločbi tožene stranke. Tožniku je bila pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo II Ps 1768/2010 z dne 8. 5. 2012, ki je bila tožniku vročena 17. 5. 2012, zato je tožniku ob pravilni uporabi 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 pravico do nadomestila za invalidnost možno priznati šele od naslednjega dne po vročitvi, to je od 18. 5. 2012, saj je tožnik šele od takrat dalje lahko pričel opravljati svojo dejavnost v skladu s formalnopravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Odločitev o dosojeni odškodnini v višini zakonskih zamudnih obresti je sodišče druge stopnje utemeljilo z določbo drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki ga je potrebno uporabiti, glede na datum priznanja pravice do nadomestila.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili določbo četrte alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1. V skladu s to določbo je za pridobitev upravičenja do nadomestila za invalidnost potreben določen akt v zvezi s pričetkom opravljanja dela z omejitvami, kar predstavlja realizacijo razvrstitvene odločbe. Zadoščala bi že ustrezna izjava tožnika v predsodnem postopku, vendar je v tem postopku tožnik izrecno navedel, da ni pričel delati na drugem delovnem mestu oziroma delu. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 393. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999) v zvezi s 350. členom ZPP je podana, ker je sodišče druge stopnje spremenilo drugi in tretji odstavek točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje, čeprav tožnik tega dela prvostopenjske sodbe ni izpodbijal. Obenem je sodišče druge stopnje s tako odločitvijo kršilo tudi določbo 359. člena ZPP. S tem, ko je drugi odstavek I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo o izplačevanju pravice do nadomestila za invalidnost, je ta del sodbe spremenilo v škodo tožene stranke, čeprav se zoper navedeni del odločitve sodišča prve stopnje pritožila zgolj tožena stranka.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. V skladu s četrto alinejo 94. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, ki še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, pravico do nadomestila za invalidnost, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Ti sta ugotovili, da tožnik, ki je invalid III. kategorije delo opravlja tako, da ne prenaša bremen nad 10 kg, da ne počepa in pokleka, saj iz zdravstvenih razlogov drugače tudi ne more delati. Navedeno pomeni, da tožnik, kot samozaposleni, pri opravljanju svoje dejavnosti kamnoseštva, v celoti upošteva omejitve, ki so bile določene ob priznanju statusa invalida III. kategorije.

7. Tožnik je bil s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje II Ps 1768/2010 z dne 8. 5. 2012, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča Psp 240/2012 z dne 5. 7. 2012, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana mu je bila pravica do drugega dela v svojem poklicu oziroma dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: brez počepanja, poklekanja in prenašanja bremen, težjih od 10 kg, s polnim delovnim časom, od 6. 10. 2009. Ob ugotovitvi, da tožnik svojo dejavnost opravlja ob upoštevanju omejitev iz navedene sodne odločbe, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnik izpolnil 4. alinejo prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 določen pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. 8. Tožniku pravice do nadomestila za invalidnost ni mogoče odrekati zgolj na podlagi okoliščine, da si kot samozaposleni delavec ni izdal posebnega akta o opravljanju dejavnosti v skladu s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja, za kar se je zavzemala tožena stranka. V sodnem sporu je bilo ugotovljeno, da tožnik kot samostojni podjetnik dejavnost kamnoseštva opravlja v skladu z omejitvami. Osebe, ki dejavnost opravljajo kot samostojni podjetniki, niso formalno razporejene na delovna mesta. Vendar pa dejavnost kamnoseštva, ki se opravlja ob upoštevanju omejitev ni isto kot dejavnost kamnoseštva brez teh omejitev, zato je potrebno šteti, da je tožnik delal na drugem delovnem mestu. Navedeno pa hkrati pomeni, da je bil izpolnjen pogoj, ki ga za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost določa 4. alineja prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1. 9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o zmotni uporabi določbe 161. člena ZPIZ-1. Ta določa, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primerih iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja - dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli oziroma vključi v obvezno zavarovanje, oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje oziroma je obvezno zavarovan. Kot je že razloženo, je glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, potrebno šteti, da je tožnik delal na drugem delovnem mestu, ki se je od prejšnjega delovnega mesta kamnoseka - gradbenega delavca razlikovalo po tem, da se opravlja brez počepanja in poklekanja, ter prenašanja bremen težjih od 10 kg.

10. Pač pa revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 350. in 359. členom ZPP. Načelo polne jurisdikcije v socialnih sporih ne pomeni, da pritožbeno sodišče lahko prekorači meje preizkusa prvostopenjske sodbe, kakor so določene v prvem odstavku 350. člena ZPP. V skladu s to določbo sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Revizija pravilno opozarja, da se je zoper drugi odstavek točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje pritožila le tožena stranka, zato je sodišče druge stopnje lahko odločilo, da se ta del prvostopenjske sodbe glasi tako, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna od 8. 5. 2012 dalje (sodišče prve stopnje jo je priznal od 6. 10. 2009) in da se zavrne zahtevek za priznanje te pravice za čas od 6. 10. 2009 do vključno 17. 5. 2012. Obenem pa sodišče druge stopnje v pritožbi tožene stranke ni imelo podlage za spremembo iste točke izreka tako, da je odločilo, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od 18. 6. 2012, kar je storilo tako, da je v izrek, kakršnega je oblikovalo sodišče prve stopnje, dodalo besede: „ki se mu izplačuje“.

11. Podobno velja glede spremembe tretjega odstavka točke I izreka prvostopenjske sodbe. Tudi zoper ta del prvostopenjske sodbe se je pritožila le tožena stranka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da v tridesetih dneh od pravnomočnosti odločbe odloči o odmeri, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost, sodišče druge stopnje pa je na pritožbo tožnika v ta del izreka dodalo še obveznost plačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila. Sodišče druge stopnje je tretji odstavek točke I izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tudi tako, da je dodalo obveznost plačila mesečnih zneskov nadomestila, kar je očitno storilo na pritožbo tožene stranke, saj je na pritožbo tožnika poseglo le v zavrnilni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in tožniku dosodilo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. V pritožbi tožene stranke sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tudi tako, da toženi stranki naloži, da tožniku izplača pripadajoče mesečne zneske nadomestila, ne glede na to, da bi sodišče prve stopnje v skladu s pooblastili iz 82. člena ZDSS-1 lahko odločilo tako.

12. Zoper tretji odstavek točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila le tožena stranka, zato revizija utemeljeno opozarja na kršitev določbe 359. člena ZPP. V skladu s to določbo sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Odločitev, da je tožena stranka dolžna izplačati pripadajoče mesečne zneske nadomestila je za toženo stranko manj ugodna od odločitve, da je dolžna izdati odmerno odločbo v višini nadomestila za invalidnost. 13. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo in razveljavilo tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je to sodišče preseglo meje pritožbenega preskusa, kakor so določene v 350. členu ZPP in s katerim je na pritožbo tožene stranke odločilo v njeno škodo. Tako je v odločitvi, da se tožniku prizna pravica do nadomestila za invalidnost, ki se mu izplačuje od 18. 4. 2012 dalje, razveljavilo tisti del, ki se glasi, „ki se mu izplačuje“. V odločitvi, da je tožena stranka v tridesetih dneh od prejema drugostopenjske sodbe dolžna izdati odmerno odločbo o višini nadomestila za invalidnost, tožniku pa izplačati pripadajoče mesečne zneske nadomestila in odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila v plačilo doplačila pa je razveljavilo del, ki se glasi „pripadajoče mesečne zneske nadomestila in“.

14. V preostalem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.