Jedro

Tudi samozaposlenemu zavarovancu (invalidu) po analogni uporabi 92. in 94. člena ZPIZ-1, ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev, pripada pravica do nadomestila za invalidnost. ZPIZ-1 v 2. odst. 262. čl. izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo (kot v obravnavani zadevi), je pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem in tretjem odstavku I. točke ter II. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožniku se prizna pravica do nadomestila za invalidnost, ki se mu izplačuje od 18. 5. 2012 dalje.

Tožena stranka je v 30 dneh od prejema te sodbe dolžna izdati odmerno odločbo o višini nadomestila za invalidnost, tožniku izplačati pripadajoče mesečne zneske nadomestila in odškodnino v višini zakonskih zamudnih obrestmi, obračunanih od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila v plačilo do plačila.

Tožbeni zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost tudi od 6. 10. 2009 do vključno 17. 5. 2012, se zavrne.“ V preostalem se pritožbi obeh strank zavrneta in v nespremenjenem delu (prvi odstavek I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 1. 2013 in št. ... z dne 3. 9. 2012 (prvi odst. I. tč. izreka) tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 6. 10. 2009 dalje (drugi odst. I. tč. izreka) in hkrati toženo stranko zavezalo, da izda odmerno odločbo o višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (tretji odst. I. tč. izreka). Tožnikov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od nadomestila za invalidnost, je zavrnilo (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v tretjem odstavku I. tč. izreka in v zavrnilni II. tč. izreka, smiselno zaradi nepravilno uporabljenega materialnega in procesnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v 3. odst. I. tč. izreka razveljavi in prvostopenjskemu sodišču naloži odmero nadomestila za invalidnost. Dejstvo, da sodišče prve stopnje nima podatkov o višini dohodkov za odmero denarne dajatve, ni opravičljiv razlog, da nalaga toženi stranki izdajo posebne odločbe, ki mu te pravice kljub sodni praksi ne priznava. Sodišče bi lahko od tožene stranke zahtevalo potrebne podatke, če pa jih ta ne bi želela dati, bi lahko nadomestilo odmerilo tudi s pomočjo izvedenca, kot je bilo predlagano.

Ne strinja se niti z zavrnilnim delom sodbe glede zakonskih zamudnih obresti. Meni, da zamudne obresti pripadajo vsakemu upravičenemu upniku že po splošnih določbah civilnega prava. Sicer pa je zavrnilna sodba v tem delu skrajno nepravična in v korist tožene stranke, ki ob takšnem sojenju zagotovo nima interesa, da postopek zaključi, čeprav ve, da nima prav.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugoditveni I. tč. izreka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ni podlage za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost niti za izplačevanja te denarne dajatve po 94. v zvezi s 161. čl. ZPIZ-1, ki naj bi ju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo. Poudarja, da tudi pri zavarovancih v delovnem razmerju ne pride do realizacije premestitve na drugo delovno mesto z dnem nastanka invalidnosti. Dokler odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja ni izvršljiva, se pravica do premestitve ne more realizirati. Pred izvršljivostjo oz. dokončnostjo odločbe o priznanih pravicah na temelju preostale delovne zmožnosti ni znan niti obseg priznanih razbremenitev. V zvezi z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča o analogni uporabi 94. in 161. čl. ZPIZ-1 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS pa poudarja, da uporaba navedenih določb ni mogoča na način, da bi se izgubil njihov učinek.

Zgolj iz previdnosti, v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da je tožnik po prejemu sodbe z dne 8. 5. 2012 pričel delati na ustreznem delu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo tožena stranka dodaja še, da je vtoževano pravico mogoče priznati največ od dneva vročitve sodbe dalje.

Pritožbi obeh strank sta le delno utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 350. čl. v zvezi s 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadalj. ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K pritožbi tožene stranke: V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do nadomestila za invalidnost samozaposlenega tožnika v s.p. dejavnosti kamnosek - gradbeni delavec na podlagi preostale delovne zmožnosti. S pravnomočno sodbo opr. št. II Ps 1768/2010 z dne 8. 5. 2012 je bil namreč tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do drugega dela v svojem poklicu oz. do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami prekladanja in prenašanja bremen nad 10 kg, počepanja in poklekanja od 6. 10. 2009 dalje. Z navedeno pravnomočno sodno odločbo je bilo hkrati izrečeno, da o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe.

Z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma, ki sta predmet tega sodno socialnega spora, pa je bila tožnikova zahteva za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost na podlagi pravnomočno priznane pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo tudi po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljeno zavrnjena. Ob prepričljivi dejanski ugotovitvi, da tožnik praktično že od poškodbe svojo s.p. dejavnost opravlja tako, da ne prenaša bremen nad 10 kg, ter brez poklekanja in počepanja, saj iz zdravstvenih razlogov drugače ni zmožen delati, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-40/90-15 z dne 4. 3. 2010, ki je povzeta v izpodbijani sodbi, je ob analogni uporabi 92. in 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi sprem.; v nadalj. ZPIZ-1) pravilno zapolnilo protiustavno pravno praznino. Toženkino vztrajanje na stališču, da bi bil tudi pri samozaposlenem zavarovancu potreben formalni akt premestitve (pravno povsem nelogično je pričakovanje, da bo samozaposleni sklepal pogodbo o zaposlitvi sam s seboj!) v okoliščinah konkretnega primera ni sprejemljivo. Izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta sta zato v skladu z 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadalj. ZDSS-1) kot nezakonita utemeljeno odpravljena. Pritožba tožene stranke zoper 1. odst. I. tč. izreka izpodbijane sodbe je zaradi obrazloženega morala ostati brezuspešna.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na datum priznane pravice do nadomestila za invalidnost. ZPIZ-1 v 5. odst. 156. čl. ZPIZ-1 sicer določa, da se pravice na podlagi invalidnosti pridobijo z dnem nastanka invalidnost. Vendar to ne velja za pravico do spornega denarnega nadomestila za invalidnost na podlagi preostale delovne zmožnost. Od razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti s 6. 10. 2009 je bila tožniku s pravnomočno sodbo od istega datuma dalje že priznana pravica do drugega dela v svojem poklicu z določenimi omejitvami. Od istega dne dalje pa ni mogoče priznati tudi pravice do nadomestila za invalidnost. Logično je, da pred razvrstitvijo v določeno kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do dela na drugem ustreznem delu ali v svoji dejavnosti v skladu z določenimi omejitvami, bodisi z dokončnim posamičnim upravnim aktom ali sodno odločbo, te vsebinske pravice sploh ni mogoče realizirati. Tako 2. odst. 262. čl. ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo (kot v obravnavani zadevi), je pravico do dela na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje, kot pravilno poudarja tožena stranka v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožniku pravico do nadomestila za invalidnost priznalo že od 6. 10. 2009 dalje, delno zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbi tožene stranke je bilo potrebno v tem obsegu ugoditi in izpodbijano sodbo v drugem in tretjem odstavku I. tč. izreka spremeniti tako, kot je razvidno iz te sodne odločbe. Ob pravilni uporabi 94. čl. v zvezi z 92. čl. ZPIZ-1, je namreč mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi zakonito priznati največ od prvega naslednjega dne od vročitve pravnomočne sodbe št. II Ps 1768/2010 z dne 8. 5. 2012. Ker je bila tožniku navedena sodba vročena 17. 8. 2012, torej od 18. 5. 2012 dalje, saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami, tožnik šele od tedaj dalje lahko pričel opravljati svojo dejavnost v skladu s formalnopravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Glede na 161. člen ZPIZ-1 je zato potrebno izreči, da se mu vtoževana denarna dajatev izplačuje od istega dne dalje.

Ob spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje v zvezi s pritožbo tožene stranke, je bilo potrebno posledično tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila za invalidnost že od 6. 10. 2009 dalje, kot neutemeljen zavrniti ter razsoditi, kot je razvidno iz 3. odst. I. tč. izreka te sodbe.

Zaradi spremenjene sodbe sodišča prve stopnje v prej navedenem obsegu, je bilo potrebno poseči tudi v tretji odstavek I. tč. izreka izpodbijane sodbe tako, da se toženi stranki odredi le izdaja odmerne odločbe o višini vtoževane denarne dajatve. Takšno upravno odločbo je tožena stranka ob uporabi podatkov iz matične evidence, dolžna izdati v 30 dneh od prejema te sodne odločbe Hkrati je odrejeno, da je tožniku dolžna izplačati pripadajoče zneske nadomestila za invalidnost vključno z odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih od dneva zapadlosti vsakokratnega posamičnega zneska nadomestila v plačilo do plačila. Pravna podlaga za dosojeno odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti je podana v drugem odst. 276. člena ZPIZ-1, ki ga je glede na datum priznane pravice do nadomestila za invalidnost, še potrebno uporabiti.

K pritožbi tožeče stranke: Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki je torej delno utemeljena pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na vtoževano akcesorno denarno terjatev, vendar na drugem pravnem temelju. Ker gre za specializirano področje in specifično pravno ureditev, bi glede na 1. odst. 277. čl. ZPIZ-1 bilo mogoče zamudne obresti dosoditi le, če bi tožena stranka zašla v zamudo, ker denarne dajatve ne bi izplača v roku 60 dni, ko bi odločba o priznanju pravice postala izvršljiva. V primeru, kot je obravnavani pa je mogoče tožbeni zahtevek o zakonskih zamudnih obrestih presojati le ob uporabi 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1, ki izrecno določa, da je zavod dolžan izplačati odškodnino v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti, med drugim tudi v primeru, ko je denarno dajatev za nazaj dolžan izplačati po odločbi sodišča ter razsoditi, kot v tretjem odst. I tč. izreka te sodbe.

Ni pa mogoče slediti tožnikovi pritožbi v zvezi s predlagano vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje, da samo odmeri nadomestilo za invalidnost. Glede na to, da je tožena stranka nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vodi matično evidenco z vsemi potrebnimi podatki za odmero denarnih dajatev iz tega zavarovanja ter ima vzpostavljeno ustrezno mehanografsko obdelavo, ji sodišče po ustaljeni sodni praksi, že zaradi načela ekonomičnosti in smotrnosti postopka, dosledno odreja izdajo odločb o višini pripadajočih dajatev. Iz navedenega razloga je ostala pritožba tožnika v tej smeri brezuspešna.