Jedro

Tožena stranka je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, določenega v 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker tožnik strankam, ki so plačale z gotovino, ni izdal računa, ampak je naknadno v odprte račune vnašal davčne številke drugih stalnih strank. Očitano ravnanje predstavlja naklepno kršitev delovnih obveznosti in ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovne listine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2010 nezakonita, zato tožniku z dne 30. 6. 2010 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 13.730,00 EUR, v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Tožnik prvenstveno uveljavlja, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za ugotovljene hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere naj bi bila dopustna izredna odpoved upoštevalo interne akte družbe P. d.d. - navodilo o poslovanju bencinskega servisa. Tožnik je že v tožbi uveljavljal, da v spornem obdobju ni bil delavec družbe P. d.d. in zanj interni akti P. d.d. niso veljali. Ti akti tudi niso bili sprejeti kot interni akti tožene stranke. Do teh ugovorov se sodišče ni opredelilo, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v obrazložitvi sicer navedlo, da je bila vezanost tožene stranke na interne predpise Petrola določena v pogodbi o poslovnem sodelovanju, sklenjeni med P. d.d. in toženo stranko. Tožnik ni bil stranka te pogodbe in ga ne more zavezovati. Tožnik je tekom postopka uveljavljal kot kršitev postopka okoliščino, da so vsa dejanja v postopku izdaje sporne odpovedi opravili delavci P. d.d. in da zato niso imeli nobenih pristojnosti in pooblastil. Zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi je ocena, da naj bi tožnik izdal fiktivne račune različnim davčnim zavezancem. Nesporno je, da je tožnik samo vnesel njihove podatke v račune, ni pa takšnih računov izdal. Meni, da gre za pomembno distinkcijo zlasti v zvezi z oceno ali naj bi imela sporna kršitev vse znake kaznivega dejanja po 235. členu KZ-1. Navaja, da je tako vnašal podatke v račune tudi toženec sam. Opozarja, da je toženec sam izpovedal, da je že pred enim letom opazil, da tožnik na tak način vnaša podatke v odprte račune, vendar ni ukrepal. Zato je podana tudi zamuda roka za izredno odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR. Vztraja, da se je takšnega načina dela posluževal tudi sam toženec in da ne gre za resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti zato, ker mu je toženec ponujal odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi nameravane odjave zasebne dejavnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Ne strinja se, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Delavci tožene stranke so bile ob pričetku dela seznanjeni z vsebino internega navodila. Toženi stranki ni bilo potrebno sprejemati posebnih internih aktov, saj ti veljajo zanjo avtomatično že na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjeno med toženo stranko in P. d.d., kot izhaja iz navodil in pričanja B.T., ki je ugotovil kršitve. Kršitev obveznosti je že samo neizdajanje računov strankam in tudi izdaja računov z napačnimi davčnimi številkami. Tudi morebitne kršitve ugotovljene pri drugih prodajalcih ne bi eskulpirale tožnika. Priglaša stroške odgovore na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče dodaja naslednje: Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Posamezni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v določbi 111. člena ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 ob prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če zato ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo in obnašanjem delavca. Delodajalec tako lahko izredno odpove delavcu pogodbo, če ugotovi enega od odpovednih razlogov in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank tudi ugotovi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dne 28. 6. 2010 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu „pomočnik poslovodje bencinskega servisa“ iz razloga določenega v 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj ne bi stranki, ki je z gotovino plačala blago oziroma storitve, izdal računa, ampak je, ko je stranka zapustila prostor, v obdobju od 1. 6. 2010 do 6. 6. 2010 v odprte račune vnašal davčne številke drugih stalnih strank. Tožena stranka je takšno kaznivo dejanje opredelila kot dejanje z znaki kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovne listine po 235. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Prav tako pa je podan drug zakonski razlog, to je naklepna kršitev delovnih obveznosti, saj je tožnik vedel za nadzor in pravila, a je kljub temu naredil uslugo trem strankam. S tem je tožnik naklepno huje kršil svoje pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in sicer interna navodila – navodilo o poslovanju bencinskega servisa, ki se uporablja za poslovanje na predmetnem bencinskem servisu. Ob ugotovitvi, da postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil kršen ter da so podani razlogi, določeni z zakonom in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče več nadaljevati delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče v tožnikovem primeru ne bi smelo ugotavljati hujše kršitve delovnih obveznosti na podlagi internih aktov družbe P. d.d. oziroma natančneje navodila o poslovanju bencinskega servisa, ker tožnik v spornem obdobju ni bil delavec družbe P. d.d. ter da zato zanj interni akti družbe P. d.d. niso smeli veljati. Tožena stranka spada oziroma je spadala v medfranšiznike, ki spadajo v skupino P. d.d. in na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju za bencinski servis tožene stranke, ki sta jo dogovorila in sklenila P. d.d. in tožena stranka izhaja, da družba P. d.d. toženi stranki izroči navodila za poslovanje bencinskega servisa, ki ga sestavljajo pravilniki, navodila in okrožnice in ki so za toženo stranko obvezujoča. Glede na to, da je bil tožnik seznanjen z navodili, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je za ugotavljanje, ali je tožnik storil očitano kršitev iz delovnega razmerja, pravilno izhajalo iz navodil za poslovanje bencinskega servisa. Razlogovanje pritožbe, da tožnik ni bil stranka pogodbe o poslovnem sodelovanju, zato zanj ne morejo veljati interni predpisi, je neutemeljen. Tožnik je bil delavec tožene stranke, katera je sklenila pogodbo o poslovnem sodelovanju, zato so tudi zanj veljali interni predpisi, ki so veljali za toženo stranko. Poleg tega je bistveno, da je bil tožnik seznanjen z navodili o poslovanju na bencinskem servisu in da bi moral opravljati delo v skladu z omenjenimi navodili. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da so vsa dejanja v postopku izdaje izredne odpovedi opravili delavci P d.d., čeprav zato niso imeli pristojnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je bistveno, da je tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izdala tožena stranka, ni pa bistveno, kdo je sam postopek vodil. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik vnesel podatke davčnih zavezancev v račune, ni pa takšnih računov izdal. V konkretnem primeru ni pomembno, ali je bil tak račun izdan ali ne, bistveno je, da je tožnik z posegom v odprt račun storil kršitev, ko je s poseganjem v račune dejansko ponarejal račune. Kršitev delovnih obveznosti je že samo neizdajanje računov strankam, prav tako pa je kršitev obveznosti izdajanje računov z napačnimi davčnimi številkami. Navedeno pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem z zaslišanjem priče B.T. ugotovilo, da je tožnik posegal v odprte račune in nato izdajal fiktivne račune različnim davčnim zavezancem. Navedena ugotovitev je bila izkazana s kontrolo listin ter tudi s pregledom video posnetkov. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da so tudi ostali delavci, med njimi tudi tožena stranka opravljali delo na takšen način. Tožena stranka kršitev pri drugih delavcih ni ugotovila, pa tudi v primeru, da bi jih ugotovila, to ne bi ekskulpiralo tožnika. Pritožbena navedba, da je tožena stranka tožniku sprva ponudila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je nameravala prenehati s poslovanjem zaradi upokojitve je neutemeljena, saj je tožena stranka na zaslišanju izpovedala, da so vsi delavci po tem, ko se je upokojil, delali še naprej pri novem najemniku oziroma franšizniku. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je bil rok za odpoved izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prekoračen. Po določbi drugega odstavka 110. člena ZDR, mora izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Kršitve delovnih dolžnosti so bile ugotovljene 8. 6. 2010, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana 28. 6. 2010 in tožniku vročena 30. 6. 2006, torej znotraj 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostale pritožbene navedbe, do katerih se pritožbeno sodišče v predložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, za drugačno presojo niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik in tožena stranka sta priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da jih krijeta sami, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker v skladu z petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.