Jedro

Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da brez sodelovanja občine v tej zadevi ni mogoče rešiti vprašanja pravilne aktivne legitimacije, saj občina v procesu lastninjenja zemljišč ni niti nujna niti enotna sospornica z zemljiškoknjižnim lastnikom na pasivni strani, še manj pa z državo na aktivni strani.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica Republika Slovenija lastnica parc. št. 6113/1 v izmeri 347.238 m², vpisane v vl. št. 2794 k.o. ... Ker po njegovi presoji sporna parcela predstavlja nezazidano stavbno zemljišče in ker so izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 57. člena Zakona o javnih skladih (Ur. l. RS, št. 22/2000 – ZJS), je z dnem uveljavitve zakona postala last občine. Zato je nepomembna tožničina trditev, da naj bi pred tem ona pridobila lastninsko pravico na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (Ur. l. RS, št. 10/93 s spremembami – ZSKZ), saj je ne glede na zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na toženko lastnica sporne parcele Občina S. in tožnica torej za tožbeni zahtevek ni aktivno legitimirana.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glavni razlog za tako odločitev je, da tožnica ni dokazala svoje lastninske pravice, ampak samo, da bi to zemljišče moralo preiti ali v last države ali občine. Ob navedbah pravdnih strank o tekoči pravdi glede iste parcele med Občino S. in toženko pritožbeno sodišče zaključi, da je utemeljen toženkin ugovor pomanjkanja tožničine aktivne legitimacije in da bi morala tožnica v tej pravdi s tožbo zajeti tudi občino, ker drugače ni mogoče pravilno rešeti vprašanja aktivne legitimacije in tudi ne ugoditi tožbenemu zahtevku. Sodišče omenja še predpise o lastninjenju kmetijskih zemljišč in gozdov.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Vztraja pri svojem stališču, da je postala lastnica spornega zemljišča na podlagi 14. člena ZSKZ, navaja nov razlog, zakaj naj Občina S. ne bi mogla postati lastnica sporne parcele po navedenem zakonu in nato utemeljuje, zakaj gre za gozd in ne za nezazidano stavbno zemljišče ter pri tem omenja spremembo 14. člena navedenega zakona. Nato ponavlja svoje pritožbene navedbe in obširno razlaga, kateri pogoji iz petega odstavka 57. člena ZJS morajo biti izpolnjeni, da gre za tako nezazidano stavbno zemljišče v smislu navedene zakonske določbe, ki postane last občine. Tega toženka ni dokazala. Tožnica tudi v reviziji omenja pravdo P 694/2003 med občino in toženko ter toženkine ugovore v tej pravdi. Nato graja razloge pritožbenega sodišča o zakonu, na podlagi katerega se je lastninila toženkina pravna prednica, pa tudi razloge, da bi morala biti v tej pravdi zajeta še občina, ker brez njenega sodelovanja ni mogoče rešeti vprašanja aktivne legitimacije. Če to drži, bi morala tudi tožnica sodelovati v omenjeni pravdi zaradi ugotovitve aktivne legitimacije Občine ... Na koncu še zatrjuje, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj samo prepis dela abstraktnega zakonskega besedila (obrazložitev sodbe je v nasprotju sama s seboj) za izkaz procesne kršitve ne zadostuje.

7. Utemeljena pa je materialnopravna graja glavnega razloga izpodbijane sodbe za zavrnitev tožničine pritožbe, torej stališča, da bi morala tožnica s tožbo zajeti tudi občino, ker brez njene udeležbe ni mogoče pravilno rešiti niti vprašanja aktivne legitimacije niti ugoditi tožbenemu zahtevku. Navedeni razlogi pritožbenega sodišča se dotikajo vprašanja oblike sosporništva med državo in občino, vendar so zgrešeni, saj v obravnavanem razmerju ne gre niti za nujno niti za enotno sosporništvo. Vsak, kdor meni, da je lastnik določenega zemljišča na podlagi kateregakoli pridobitnega naslova (in načina), lahko samostojno toži zemljiškoknjižnega lastnika za ugotovitev lastninske pravice in/ali za izstavitev zemljiškoknjižne listine. V času vložitve tožbe niti ne ve, ali in na kakšni pravni podlagi si še kdo drug lasti enako pravico, zato ga na pasivni strani ne more zajeti v postopek, na aktivni strani pa še manj, saj nikogar ni mogoče siliti k vložitvi tožbe, poleg tega pa so si interesi tožnice in občine v tej zadevi nasprotujoči. Ne gre torej za vprašanje pravilne aktivne legitimacije tožnice, temveč za vprašanje utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka: če je nekdo drug (izključni) lastnik sporne parcele, potem ne more biti lastnica tudi tožnica.

8. Zaradi napačne materialnopravne presoje o utemeljenem ugovoru o pomanjkanju tožničine aktivne legitimacije se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih ugovorov, ki segajo tudi na področje dejanskega stanja: tožnica je med drugim grajala tudi razloge prvostopenjske sodbe glede statusa sporne parcele, ali gre za gozd ali za nezazidano stavbno zemljišče, od česar je odvisno, po katerem zakonu je prišlo do lastninjenja te parcele, pa tudi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za lastninjenje nezazidanega stavbnega zemljišča po ZJS, kot je menilo prvostopenjsko sodišče. Odgovor na te tožničine pritožbene trditve je bil le, da gre za zemljišče, ki bi moralo preiti v last ali države ali občine.

9. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških obeh pravdnih strank temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.