Jedro

Tožnica je tista, ki mora dokazati svojo lastninsko pravico, in ji v tem postopku to ni uspelo. Tožnici je uspelo izkazati le, da gre za tako zemljišče, ki bi na podlagi zakonodaje, ki je urejala lastninjenje, moralo preiti ali v last države, ali v last občine. V tej pravdi Občina ni udeležena, po mnenju pritožbenega sodišča pa bi morala tožnica s tožbo zajeti tudi njo. Brez njene udeležbe in sodelovanja v tem postopku ni mogoče pravilno rešiti vprašanja aktivne legitimacije in tudi tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev njene lastninske pravice na parc. št. 6113/1 vl. št. 2794 k.o. S. in ji naložilo v plačilo 316.010,00 SIT stroškov toženke z zamudnimi obrestmi od 4.4.2006 dalje.

Proti sodbi se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Najprej pobija zaključek sodbe, da tožnica ni aktivno legitimirana, ker je Občina lastnica sporne parcele. Meni, da sodišče nepravilno razlaga določbo 5. odst. 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS). Če se ta določba pravilno razlaga, so prostorske sestavine družbenega plana časovno opredeljene za obdobje od leta 1986 do 1990 in za obdobje 1986 do 2000. Drugi način pridobitve je sprejem novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči. Toženka ni predložila nobenega od navedenih aktov iz katerega bi sledilo, da je sporna parcela postala nezazidano stavbno zemljišče v lasti občine. Sodišče sklepa, da je sporna parcela nezazidano stavbno zemljišče, ker se nahaja na območju, za katerega se pridvideva izdelava zazidalnega načrta, pri čemer se je to območje urejalo s prostorskimi ureditvenimi načrti Občine. Sodišče se prav tako tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih – ZSZ, saj ta zakonska določba Občini ne daje nobene pravice na sporni nepremičnini. Nepravilen je zaključek sodišča, da je sporna nepremičnina nezazidano stavbno zemljišče v lasti Občine. Iz odgovora na tožbo v pravdi pri Okrožnem sodišču v Kopru med Občino in toženko je razvidno, da je toženka osporavala v tej pravdi, da navedena parcela ima status nezazidanega stavbnega zemljišča. Nelogično je, da se toženka pravda z Občino, če je sporna parcela postala stavbno zemljišče v lasti Občine v smislu 57. člena ZJS. Nadalje tožnica navaja, da je iz katastrskih podatkov razvidno, da je sporna parcela po kulturi gozd tretjega razreda, ne pa nezazidano stavbno zemljišče. Zadnja sprememba v katastru je izvršena 3.10.2002. Tožnica ponovno poudarja, da je sporna parcela gozdno zemljišče in je zato postala last tožnice v smislu 14. člena ZSKZG. Vknjižena je bila kot družbena lastnina na takratni Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa in je po ukinitvi zavoda vknjižena na toženko. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

Toženka v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja tudi, da se je sporna parcela že ob sprejemu Zakona o kmetijskih zemljiščih nahajala znotraj območja, ki je bilo urejeno s prostorskimi ureditvenimi pogoji ter, da so podatki katastra pri nezazidanih stavbnih zemljiščih nerelevantni, saj kataster ne pozna kulture nezazidano stavbno zemljišče. Pritožba ni utemeljena.

Ključno vprašanje v tem pritožbenem postopku je, ali je tožnica aktivno legitimirana v tej pravdi. Prvostopenjsko sodišče je presodilo da ni, ker je štelo, da je sporna parcela nezazidano stavbno zemljišče, ki leži na območju Občine in je na njej z uveljavitvijo Zakona o javnih skladih – ZJS pridobila lastninsko pravico Občina. Ocenilo je, da ni pomembno ali je pred uveljavitvijo ZJS tožnica pridobila lastninsko pravico po 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS iz leta 1993, saj je njena pravica z uveljavitvijo ZJS 25.3.2000 prenehala po samem zakonu.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna, čeprav iz nekoliko drugačnih razlogov kot jih navaja prvostopenjsko sodišče. Bistvo tožbenih navedb je, da je tožnica lastnica sporne parcele (po njenih navedbah gre za gozd), že na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) ter da z uveljavitvijo Zakona o javnih skladih – ZJS svoje lastninske pravice ni izgubila, ker toženka ni dokazala, da so izpolnjeni pogoji iz 57. člena ZJS. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožnica tista, ki mora dokazati svojo lastninsko pravico, in ji v tem postopku to ni uspelo. Tožnici je uspelo izkazati le, da gre za tako zemljišče, ki bi na podlagi zakonodaje, ki je urejala lastninjenje, moralo preiti ali v last države, ali v last občine. V drugi pravdi, ki teče med tožečo stranko Občino in toženko se za lastništvo te iste parcele poteguje Občina, kar je razvidno iz toženkinih navedb in iz podatkov spisa (toženka se upira aktivni legitimaciji tožnice, ker meni, da je aktivno legitimirana Občina). Ni sporno, da je bilo pred lastninjenjem to zemljišče v družbeni lastnini v uporabi Zavoda za pogozdovanje in melioracijo Krasa. Na podlagi določb 86. člena Zakona o gozdovih bi se moral ta zavod lastniniti na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP). Ta pa v 5. členu določa, da postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki se lastninijo po tem zakonu, last Republike Slovenije oz. občin in se s posebnim zakonom (ZSKZ) prenesejo v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS oz. občin. V tej pravdi Občina ni udeležena, po mnenju pritožbenega sodišča pa bi morala tožnica s tožbo zajeti tudi njo. Brez njene udeležbe in sodelovanja v tem postopku ni mogoče pravilno rešiti vprašanja aktivne legitimacije in tudi tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. S svojo pritožbo tožnica ne more uspeti, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo pobijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker je tožnica v pravdi propadla, ji stroški pritožbenega postopka ne gredo, pritožbenih stroškov toženke pa pritožbeno sodišče ne šteje za pravdno potrebne stroške. Zato je odločilo, da jih nosi vsaka stranka svoje (1. odst. 165. člena ZPP, 1. odst. 154. in 1. odst. 155. člena ZPP).