Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog, da se nasprotni udeleženki odredi, da takoj, najkasneje pa v roku 8 dni od izdaje sklepa, preneha s kršitvijo osebnostnih pravic predlagatelja in njegove pravice do osebnega življenja, tako da preneha s protipravnim zadrževanjem mld. A. A., roj. ... 2012, da se ji naloži, da jo je dolžna v roku 8 dni od izdaje sklepa vrniti v Republiko Slovenijo tako, da jo pripelje na naslov njenega stalnega prebivališča ...; če ne bo ravnala tako, kot je prej navedeno, pa se ji za vsak dan izreče znesek 500,00 EUR, ki ga je dolžna plačati predlagatelju takoj naslednji dan, v primeru zamude z obrestmi; ter da se ji prepove deklico brez predlagateljevega predhodnega in pisnega soglasja kadarkoli odpeljati z območja Republike Slovenije (I. točka izreka). Spremembe predloga z dne 16. 5. 2022 ni dopustilo (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Predlagatelj predlaga dopustitev revizije glede triintridesetih vprašanj: - 1) ali lahko sodišče v nepravdnem postopku zahtevek, ki je bil v ta nepravdni postopek »prenesen« s pravnomočnim sklepom istega sodišča iz pravdnega postopka (prvi odstavek 21. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), obravnava, presoja in o njem odloča na materialnopravni podlagi, ki narekuje uporabo pravil pravdnega postopka, če že pred izdajo odločbe o glavni stvari ugotovi, da gre za zahtevek (obligacijski), ki ga je potrebno obravnavati po pravilih pravdnega postopka; ali to lahko stori sodnik, ki mu je bila skladno s sodnim redom in Zakonom o sodiščih (naravni sodnik), zadeva odstopljena in dodeljena, ali lahko o tem odloča vodja oddelka pri sodišču v okviru odločitev sodne uprave (kot je bilo to v konkretnem primeru - sklep R 911/2021); - 2) ali mora sodišče v nepravdnem postopku, potem ko mu je bil zahtevek »prenesen« (prvi odstavek 21. člena ZPP) in po svoji ugotovitvi (pred izdajo odločbe o glavni stvari), da gre za zahtevek, ki ga je potrebno obravnavati po pravilih pravdnega postopka, (ponovno) izdati sklep o ustavitvi postopka in odločiti, da se bo o zahtevku odločalo po pravilih pravdnega postopka (prvi odstavek 19. člena Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1); ali bi torej v konkretnem primeru sodišče (v nepravdnem postopku) moralo s sklepom ustaviti (nepravdni) postopek in odločiti, da bo o zahtevkih odločalo sodišče po pravilih pravdnega postopka (prvi odstavek 19. člena ZNP-1); - 3) ali je stališče pritožbenega sodišča, da sodišče v nepravdnem postopku (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča) ni moglo postopati po prvem odstavku 19. člena ZNP-1, ker mora spoštovati oziroma je vezano na pravnomočni sklep sodišča v pravdnem postopku o ustavitvi pravdnega postopka in odločitvi po prvem odstavku 21. člena ZPP, napačno; ali je posledično napačno stališče pritožbenega sodišča, da gre v tem primeru za napačno izbiro pravdnega ali nepravdnega postopka in da taka napačna izbira ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka ter da gre za relativno bistveno kršitev pravil postopka, za katero ZPP določa, da je ni mogoče uveljaviti proti odločbi o glavni stvari, izdani v pravdnem postopku, podobno pa velja v obrnjenem primeru, ko sodišče vodi postopek po pravilih nepravdnega postopka, moralo pa bi postopek voditi po pravilih pravdnega postopka; - 4) kakšno kršitev predstavlja opustitev postopanja sodišča v nepravdnem postopku po kogentni določbi prvega odstavka 19. člena ZNP-1, kadar sodišče pred izdajo odločbe ugotovi, da gre za obligacijski zahtevek, o katerem bi moralo voditi postopek in odločati po pravilih pravdnega postopka; ali je mogoče, tako kot je to storilo pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, tako opustitev subsumirati pod določbo drugega odstavka 19. člena ZNP-1; in če da, ali drži pavšalno stališče pritožbenega sodišča, da ima taka opustitev z vidika presoje zakonitosti sodne odločbe značaj relativne bistvene kršitve določb postopka, ki pa ni vplivala zakonitost sklepa; ali je zaključek pritožbenega sodišča, da navedena relativna kršitev pravil postopka ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, pravilen in ustrezno obrazložen, upoštevajoč pritožbeno grajo, da je prvostopno sodišče s takim postopanjem poseglo v pravico predlagatelja iz 22. in 23. člena Ustave; ali odločitvi obeh nižjih sodišč, zlasti pa odločitev pritožbenega sodišča vsebujeta razloge o okoliščinah konkretnega primera, ki so povzročile, da se je postopek, čeprav sta sodišči ugotovili, da gre za obligacijski zahtevek, moral voditi po pravilih nepravdnega postopka in ali v tem oziru odločitvi obeh nižjih sodišč dosegata ustrezen standard obrazloženosti sodnih odločb; in nadalje, ali obrazložitev odločitev obeh nižjih sodišč, zlasti odločitev pritožbenega sodišča, ustreza ustavnopravnemu standardu obrazloženosti sodnih odločb glede zaključka, da ta procesna kršitev ni vplivala na zakonitost odločitve; - 5) ali na obveznost sodišča v nepravdnem postopku, da postopa po prvem odstavku 19. člena ZNP-1, ko pred izdajo odločbe o glavni stvari ugotovi, da bi bilo treba uporabiti pravila pravdnega postopka, kakorkoli vpliva okoliščina, da naj bi udeleženci postopka za to, da bo sodišče zahtevek obravnavalo v napačnem postopku, oziroma okoliščina, da naj bi predlagatelj nasprotoval vrnitvi zadeve v pravdni postopek (13. in 15. točka obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča); ali so te okoliščine sploh relevantne za pritožbeno presojo glede na stališče pritožbenega sodišča, da je na sodišču pravica da po uradni dolžnosti izbere vrsto postopka za odločanje; ali je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je pritožbeno sodišče pavšalno in neobrazloženo označilo pritožbene navedbe glede kršitev, ki nastanejo, če sodišče vodi postopek po pravilih nepravdnega postopka, morala pa bi ga voditi po pravilih pravdnega postopka kot hipotetične in jih neobrazloženo zavrnilo (glej opomba 18, str. 7 obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča); - 6) ali je v razmerju do predlagatelja, arbitraren, nepošten, protispisen, neutemeljen in pristranski očitek pritožbenega sodišča, da mu je nepravdni postopek »ustrezal«, ker je na ta način želel upravičenja iz 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki so sicer vezana na prizadeto osebo, materialnopravno preoblikovati v vnovično odločanje o bivališču otroka; ali navedeno ravnanje pritožbenega sodišča predstavlja prevalitev bremena odločitve pravdnega sodišča v sklepu III P 1072/2019 z dne 4. 5. 2019 na predlagatelja; ali tako očitno nestrinjanje nižjih sodišč s pravnomočno odločitvijo pravdnega sodišča iz sklepa z dne 4. 5. 2021 opravičuje ravnanja in odločitve nižjih sodišč, s katerimi sta odstopila od pravil iz 19. člena ZNP-1 in od spoštovanja pravnomočne sodne odločbe; - 7) ali je sodišče v nepravdnem postopku vezano na materialnopravno opredelitev zahtevka predlagatelja iz sklepa III P 1072/2019 z dne 4. 5. 2021, če ni hkrati odločilo po prvem odstavku 19. člena ZNP-1 (ker je že pred izdajo odločbe o glavni stvari ugotovilo, da je materialnopravna opredelitev zahtevka drugačna) in upoštevajoč stališče pritožbenega sodišča, da je treba spoštovati pravnomočnost sklepa istega sodišča III P 1072/2019 z dne 4. 5. 2021; ali je ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je kljub razlogom pravnomočnega sklepa III P 1072/2019 z dne 4. 5. 2021 in kljub realizaciji tega sklepa zahtevek predlagatelja obligacijski, obrazložena, pravilna in zakonita; - 8) ali je pritožbeno sodišče v zvezi z vodenjem postopka po pravilih (ne)pravdnega postopka zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je pritožbeno sodišče navedbe in pritožbene razloge predlagatelja ter druge listine v spisu povzemalo in razlagalo arbitrarno, pomanjkljivo, neresnično in protispisno in ker so med razlogi nasprotja, odločitev glede uporabe materialnega prava pa je povsem neobrazložena; - 9) ali je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 15. člena (pravilno: 15. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ugotovitev (obeh nižjih sodišč), da je predlagatelj vložil spremembo predloga (»nov zahtevek poleg obstoječega«) po tem, ko je bila obravnava prvotnega zahtevka na naroku, na katerem je predlagatelj vložil nov predlog končana in zadeva v tem delu zrela za razsojo, protispisna, saj iz zapisnika z naroka z dne 16. 5. 2022 to ne izhaja; ali je zaradi navedene absolutne bistvene kršitve odločitev obeh nižjih sodišč o nedopustnosti spremembe razloga (pravilno: predloga) iz razlogov smotrnosti napačna in nezakonita; ali so okoliščine, ki sta jih nižji sodišči presojali v okviru pogoja smotrnosti, skladne s 185. členom ZPP in prvim odstavkom 184. člena ZPP; - 10) ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno in zakonito stališče pritožbenega sodišča, da spremembe predloga, ki temelji na četrtem odstavku 138. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ni mogoče dopustiti zgolj zato, ker sta nižji sodišči ugotovili, da je prvotni predlagateljev zahtevek obligacijski in sta ga obravnavali v nepravdnem postopku; - 11) ali odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi II. točke izreka sklepa prvostopnega sodišča izključuje relevantnost presoje o sodni pristojnosti slovenskega sodišča za obravnavanje in odločanje o spremenjenem predlogu in ali je s tem posledično pritožbeno sodišče že prejudiciralo odločitev o spremembi predloga, o katerem bo moralo prvostopno sodišče odločati v samostojnem postopku po 300. členu ZPP; ali je s tem pritožbeno sodišče dejansko odločalo v nasprotju s 359. členom ZPP, saj je s tem že vnaprej začrtalo obseg in vsebino odločitve prvostopnega sodišča v drugem postopku v zvezi s spremembo predloga in se je glede na svojo odločitev ukvarjalo z nerelevantnimi okoliščinami; - 12) ali je bilo razlogovanje pritožbenega sodišča v zvezi s pristojnostjo slovenskega sodišča potrebno in relevantno, glede na to, da je sodišče pritrdilo tudi razlogom za odločitev v II. točki izreka sklepa prvostopnega sodišča; ali je s tem pritožbeno sodišče prejudiciralo odločitev o dopolnjenem/spremenjenem zahtevku, o katerem bo moralo skladno z zaključki pritožbenega sodišča prvostopno sodišče še odločiti; - 13) ali je pojem vzgoje in varstva, kot ga opredeljuje 9. točka 2. člena Uredbe Bruselj IIa (v nadaljevanju Uredba), vsebinsko enak pojmu vzgoje in varstva, kot ga je določal 113. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), na podlagi katerega so bile izdane pravnomočne sodne odločbe o vzgoji in varstvu; - 14) ali je pravnomočnim sodnim odločbam, ki so bile izdane na podlagi ZZZDR, mogoče pripisati vsebino in lastnosti, ki bi jo imele, če bi bile izdane na podlagi DZ; - 15) ali je torej nasprotna udeleženka s tem, ko ji je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo na podlagi določb ZZZDR, pridobila izključno pravico odločati o spremembi stalnega prebivališča mld. otroka na podlagi 151. člena DZ; - 16) ali v okoliščinah konkretnega primera sprememba otrokovega bivališča iz Republike Slovenije v Republiko Hrvaško, skladno s 151. členom DZ in siceršnjo enotno uveljavljeno sodno prakso slovenskih sodišč, predstavlja takšno spremembo, ki ne vpliva na otrokov razvoj; ali je s pravnomočnimi odločitvami slovenskih sodišč o dodelitvi otroka, izdanih na podlagi ZZZDR, predlagatelj na podlagi Ustave, ZZZDR in DZ, izgubil pravico iz naslova starševske odgovornosti do soodločanja o vprašanjih starševske odgovornosti, ki pomembno vplivajo na otrokov razvoj, zlasti pa do soskrbi za otrokovo osebnost in do soodločanja o kraju otrokovega prebivališča; ali okoliščina, da naj bi sodišča v pravnomočnih sodnih odločbah o varstvu in vzgoji upoštevala okoliščino o tem, da je bil otrok odpeljan in se nahaja v tuji državi brez soglasja očeta, predstavlja ustavno in zakonito podlago za zaključek, da je sodišče o spornem vprašanju starševske odgovornosti - to je o vprašanju kraja in države otrokovega prebivališča in o vprašanju skrbi za otrokovo osebnost - odločilo, skladno s tedaj veljavnim ZZZDR oziroma DZ; - 17) ali ugotavljanje pristojnosti slovenskega sodišča za meritorno odločanje o pravicah do skrbi za otroka po 10. členu Uredbe izključuje uporabo 8. člena Uredbe; ali zaključki nižjih sodišč o tem, da je imel mld. otrok običajno prebivališče v Republiki Hrvaški že pred izdajo pravnomočne sodne odločbe o dodelitvi v varstvo in vzgojo, predstavlja kršitev pravil Uredbe glede ustalitve pristojnosti; in končno, ali v okoliščinah konkretnega družinskega primera, ko je nasprotna udeleženka mld. otroka protipravno odpeljala v Republiko Hrvaško (11. točka 2. člena Uredbe in 3. in 5. člen Haaške konvencije), delna sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1473/2016 z dne 14. 5. 2019 predstavlja odločitev po 10.b (IV) členu v zvezi z 9. točko 2. člena Uredbe, kot to razloguje prvostopno sodišče oziroma ali je ugotovitev o tem, da slovensko sodišče za odločanje o pravicah do skrbi ni več pristojno na podlagi člena 10.b (IV) in (III) v zvezi s členom 11(7) in drugim odstavkom 8. člena Uredbe, pravilna; - 18) ali so zaključki in stališča pritožbenega sodišča v zvezi s pristojnostjo slovenskega sodišča arbitrarni, ker ne ustrezajo ustavnosodnim zahtevam standarda obrazloženosti, ker protispisno, pomanjkljivo povzemajo pritožbene navedbe in ker predstavljajo neobrazložen odstop od stališč in zaključkov prvostopnega sodišča v zvezi s tem; - 19) ali so stališča v zvezi s pristojnostjo slovenskega sodišča v zvezi s spremenjenim/dopolnjenim predlogom v nasprotju s prakso VS RS, zlasti stališči, ki jih je zavzelo VS RS v zadevi II Ips 25/2021; - 20) ali opustitev povzemanja pritožbenih navedb v sodni odločbi pritožbenega sodišča predstavlja neobrazloženost sodne odločbe, ker ni mogoče ugotoviti, katere pritožbene navedbe je sodišče štelo za odločilne in jih obravnavalo; ali povzemanje pritožbenih navedb res predstavlja, tako kot to razloguje pritožbeno sodišče, zgolj ponavljanje; - 21) ali izpodbijana sodna odločba pritožbenega sodišča predstavlja zlorabo položaja pritožbenega sodišča v razmerju do pritožbe pritožnika v konkretnem primeru; ali je iz razlogov izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) pritožbenega sodišča _prima facie_, upoštevajoč vsebino pritožbe pritožnika, razvidno, da je pritožbeno sodišče protispisno in neresnično, pomanjkljivo in iz konteksta povzemalo in obravnavalo pritožbene razloge pritožnika in arbitrarno ter na ta način utemeljilo zavrnitev pritožbe pritožnika; - 22) ali je stališče pritožbenega sodišča, da ni potrebno nobeno materialnopravno vodstvo, če je tožba nesklepčna (točka 31. obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča), zakonito in pravilno; - 23) ali izpodbijani sklep pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbeno grajo glede materialnopravne opredelitve predlagateljevega zahtevka ustreza standardu obrazloženosti sodnih odločb in ali je pritožbeno sodišče zadostilo svoji napovedi iz 6. točke obrazložitve; ali je posledično v tem delu in v zvezi z materialnopravno presojo zahtevka sklep pritožbenega sodišča razumljiv; - 24) ali sta nižji sodišči pri presoji zahtevka/predloga po 134. členu OZ, pravilno uporabili abstraktno dejansko stanje; ali je po določbi 134. člena OZ »središčno vprašanje« v tem, ali nasprotna udeleženka protipravno zadržuje otroka v času izdaje sklepa prvostopnega sodišča ali pa je središčno vprašanje, ali nasprotna udeleženka z zadrževanjem otroka v Republiki Hrvaški predlagatelju v času izdaje sklepa prvostopnega sodišča posega v njegovo pravico do družinskega življenja in v pravico do soodločanja o kraju otrokovega prebivališča; - 25) ali je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ker odločitvi nižjih sodišč nimata razlogov o obstoju pravic predlagatelja in spornosti posegov vanje; - 26) ali skladno z nacionalno zakonodajo pravnomočna sodba o vzgoji in varstvu ter stikih predstavlja odločitev o spornem vprašanju izvrševanja starševske odgovornosti glede kraja in države otrokovega bivališča in je bil s temi odločitvami res nadomeščen sporazum med staršema glede vprašanja otrokovega prebivališča ter z njimi odločeno o tem, da je otrokovo bivališče v Splitu, Republika Hrvaška; - 27) ali je s sodnimi odločbami (izdanimi na podlagi ZZZDR), na katere se sklicujeta nižji sodišči (točka 52. obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča) odločeno o pravici predlagatelja, da soodloča o tem, da bo otrok bival v Splitu, Republika Hrvaška; ali iz sodnih odločb, na katere se sklicujeta nižji sodišči, izhaja odločitev, sprejeta v zato predpisanem postopku, o tem, da je odločeno o predlagateljem nesoglasju za bivanje otroka v Splitu, Republika Hrvaška, oziroma da je sporazum med staršema o bivanju otroka spremenjen (113. člen ZZZDR); - 28) ali je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nižji sodišči protispisno in v nasprotju z ugotovitvami VS RS v zadevi II Ips 25/2021 ugotavljata, da so bila dejstva in mednarodni predpisi, ki jih je predlagatelj izpostavljal v tem postopku, že upoštevana in presojana v pravnomočnih sodnih odločbah, na katere se sklicujeta nižji sodišči, in ali bi sploh bilo relevantno, ker ne gre za odločbe iz 9. točke 2. člena Uredbe; - 29) ali odločitve, da je bil otrok dodeljen v varstvo in vzgojo nasprotni udeleženki in so bili določeni stiki in ker je bilo odločeno, da se otrok šola v Splitu, izključujejo protipravnost ravnanja nasprotne udeleženke tudi glede zatrjevanih posegov v pravice predlagatelja, da soodloča o tem, kje bo njegov otrok bival in v njegovo pravico do družinskega življenja, torej da bo otrok bival tam, kjer bo v največjem možnem obsegu lahko uresničena njegova pravica do družinskega življenja; - 30) ali sta nižji sodišči v konkretnem primeru pravilno ugotavljali materialnopravno stanje v zvezi z elementom protipravnosti ravnanja nasprotne udeleženke, oziroma ali sta za presojo protipravnosti ravnanj nasprotne udeleženke zmotno uporabili materialno pravo, ker nista uporabili materialnega prava, s katerim je predlagatelj utemeljeval protipravnost ravnanja nasprotne udeleženke; ali sta s tem v zvezi nižji sodišči pravilno razlagali sodno odločbo VS RS II Ips 25/2021 (točke 1. do 40. obrazložitve); - 31) ali je ugotovitev nižjih sodišč, da bi ugoditev zahtevku/predlogu predlagatelja po določbah OZ posegla v pravice in koristi mld. otroka, ki jih je pridobil s pravnomočnimi sodnimi odločbami, na katere se sklicujeta obe sodišči, zakonita in materialnopravno pravilna in ali je takšna ugotovitev v nasprotju z zaključki VS RS v zadevi II Ips 25/2021 ter logično in ustrezno obrazložena; v kontekstu dejanske in pravne podlage zahtevka predlagatelja iz odločb nižjih sodišč ni mogoče preizkusiti, zakaj se mld. otrok ne more vrniti v svojo matično domovino, kjer bi nasprotna udeleženka izvrševala vzgojo in varstvo in bi bilo s tem tudi odpravljena kršitev pravic predlagatelja, posledično pa tudi pravic mld. otroka; ali so zaradi odločitev nižjih sodišč na škodo pravic predlagatelja in otroka iz 54. in 56. člena Ustave v največji meri zaščitene pravice, koristi in želje nasprotne udeleženke; zakaj in na kateri pravni podlagi predlagatelj nima pravice pri slovenskem sodišču zahtevati, da se njegov otrok vrne v Republiko Slovenijo; - 32) ali je ugotovitev nižjih sodišč, da predlagatelj s prvotnim zahtevkom zasleduje spremembo odločitev o vzgoji in varstvu in obid določb DZ, protispisna in arbitrarna in - 33) ali zaključek nižjih sodišč, da bi bil zahtevek predlagatelja zavrnjen oziroma zavržen, tudi če bi se obravnaval po določbah DZ, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker v zvezi s tem sodišče sploh ni izvajalo nobenih procesnih dejanj, poleg tega pa je materialnopravno zmoten.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče predlog predlagatelja zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).