Jedro

Terjatev za bodočo škodo nastane in zapade, ko je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v prihodnosti in se jo torej lahko uveljavlja, nastop zamude pa se, enako kot to velja za že nastalo škodo, presoja po 299. členu OZ. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi toženko že pred vložitvijo tožbe pozval, da plača odškodnino, je sodišče zamudne obresti pravilno prisodilo od dneva vložitve tožbe dalje.

Toženka na otroka vpliva s čustvenimi pritiski in prisilo in ne sprejema dejstva, da so stiki otrok z očetom potrebni. Stike navzven podpira, dejansko pa njenega soglasja za njihovo izvajanje ni. Pri otrocih je posledično izražen odtujitveni sindrom, ko otrok izraža popolno lojalnost enemu roditelju, medtem ko drugega povsem odklanja. Toženka s takšnim ravnanjem stikov navzven sicer ne preprečuje, jih pa preprečuje v vsebinskem smislu, saj se tudi stiki, do katerih pride, ne izvedejo tako kot bi se morali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnice je zavrnilo (točka I izreka). Toženki je še naložilo, da tožniku povrne 760,70 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške.

Meni, da sodba ne vsebuje časovnega okvira prisojene odškodnine. Iz nje ni mogoče ugotoviti, za katero obdobje je prisojena, kdaj naj bi škoda začela nastajati, ali morda še traja in kdaj se je končala, če se je. Že tožba odločilnih dejstev v tej smeri ne vsebuje in je zato nesklepčna. O tem ni izpovedal niti tožnik ob zaslišanju. Glede na to, da je zahteval zamudne obresti od leta 2006, se zahtevek lahko nanaša kvečjemu na leto 2006. Če ni tako in gre tudi za poznejše obdobje do leta 2011, je tožba nesklepčna. Po opozorilu toženke na zadnji glavni obravnavi, je tožnik navedel, da stanje še traja in da zahtevka ni zviševal, kar pomeni, da tožnik vtožuje škodo vse do 15. 12. 2014, obresti pa kljub temu zahteva od 28. 8. 2006. Prav pri prisojenih zamudnih obrestih se vidi, da je vprašanje trenutka oziroma obdobja škode zamegljeno. Sodišče je namreč obresti prisodilo ne od trenutka nastanka škode, pač pa od vložitve tožbe dalje. Glede časovnega okvira sodišče navede le, da so se od 1. 2. 2007 dalje stiki relativno pogosto izvajali in je torej škoda nastala do tedaj. Škodni dogodek sodba opredeli na 28. 6. 2006. S tem je v nasprotju trditev, da škoda še nastaja in torej v tem primeru ne more biti obresti oziroma zamude. Tožba se ne more nanašati na obdobje po vloženi tožbi. Sodba je zaradi navedenih razlogov obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Domnevno nedopustno ravnanje toženke je nedoločno opredeljeno. Sodba nima nobenih datumov o tem, kateri stiki so bili tisti, ki naj bi tožencu povzročili škodo. Kadar se je stik izvedel, je nemogoče govoriti o tem, da mu je bila kršena pravica do stika, saj je odgovornost za njegov potek v celoti ali vsaj do polovice obveznost tožnika. Stranki se strinjata, da ima tožnik s sinovoma slab odnos in da otroka čutita do njega odpor, saj sta to oba povedala. Toženka je za to navedla razloge (preteklo nasilje, zaničljiv in neprimeren odnos do otrok). To so v postopku potrdile zaslišane priče in tudi otroka. Ni upoštevano dejstvo, da je bil v postopek pritegnjen varuh človekovih pravic in predstavnik ... Sodba izpusti vse obremenilne dokaze o nasilništvu očeta od septembra 1999 do razpada družinske skupnosti avgusta 2006. Sodba materi nalaga odškodnino za to, ker otroka očeta ne marata. Sodišče preskoči dejstvo, da so stiki štiri leta potekali pod nadzorom CSD in da sta nadzor predlagali dve izvedenki in nato tudi sodišče. Dokazov v spisu N 184/2009, ki ga je sodišče v celoti vpogledalo, ni upoštevalo. V nasprotju s tožnikom je toženka popisala vse stike v obdobju do vloženega odgovora na tožbo.

Sodišče je svojo odločitev glede protipravnosti nedopustno oprlo na izvedensko mnenje V. S. Mnenje je bilo izdelano v zadevi N 184/2009, izvedenka pa je bila določena za druga vprašanja. Podala je nekaj samovoljnih izjav, ki na odločitev v nepravdnem postopku niso vplivale. Sodišče pa jih je v tej pravdi uporabilo kot mnenje izvedenca. Ni bilo upoštevano, da je toženka neprimernim stališčem izvedenke izrecno nasprotovala.

Sodišče ni postavilo drugega izvedenca niti na predlog tožnika. V okviru 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni poučilo strank, da je potreben dokaz z izvedencem psihološke stroke, ki bi ocenil domnevno škodo. Škoda je zato prisojena pavšalno in samovoljno.

Zaključek, da očetovega soprispevka ni, ni pravilen. Z neprimernimi pogovori in zaničljivim odnosom do otrok tožnik sam povzroča njihov odpor. Tožnik bi moral dokazati, da se primerno obnaša. Ni mogoče spregledati, da je s konkretno pravdo uničevalno in agresivno vplival na odnos otrok do njega. Tudi v tem se kaže tožnikova sokrivda. Zanikal je, da bi si iskal pomoč, npr. v psihološki svetovalnici, ampak je le vložil tožbo. Toženka je trdila in s pričami dokazovala, da se tožnik do otrok ne zna obnašati in se preveč vsiljuje in grozi in svoje preteklo fizično nasilje nadgrajuje s psihološkim, preko sodnih postopkov. Sodba izpusti dejstvo, a je oče nasilnež, ki je nasilje izkazoval v času skupnega življenja, sedaj pa izvaja pravno nasilje.

Iz sodbe ni razvidno, kaj je tožnik storil za zmanjšanje svoje domnevne škode. Ne obiskuje strokovnjaka, kar pomeni, da se ne trudi zmanjševati škode, pa tudi to, da škoda ni tako velika, da bi bila pomoč potrebna. Škoda je po ugotovitvah sodbe brez dolgotrajnih posledic, bolečine niso tako intenzivne. Stiki so se relativno pogosto izvajali. Pogojev za določitev denarne odškodnine zato ni. Tožnik ni predložil nobene medicinske dokumentacije glede škode.

Sodišče ni upoštevalo premoženjskih razmer na strani toženke, ki komaj preživlja sebe in oba otroka. Plačilo odškodnine pomeni neposreden poseg v položaj otrok ter v njuno preživljanje. Ker tožnik z zahtevkom in tožbo življenjsko bremeni tudi sinova, je s tem kršena Konvencija o otrokovih pravicah in določba 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Sodišče se ni opredelilo do izjave sinov, da z očetom nočeta imeti stikov. Izjavo obeh otrok je na sodišču predstavila njuna zagovornica P. K. 3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka v višini 5.000,00 EUR postala pravnomočna, saj te odločitve tožnik s pritožbo ne izpodbija. V preostalem je bila odločitev preizkušena v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče pazilo tudi na nekatere absolutne bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je s tožbo mogoče zahtevati (s sodbo pa prisoditi) ne le za preteklo, to je že nastalo škodo, ampak tudi za bodočo škodo, to je škodo, ki v času postavitve zahtevka (oziroma ob izdaji sodbe) še ni nastala, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo nastopila (samostojna bodoča škoda) oziroma bo kontinuirano nastajala (kontinuirana bodoča škoda) tudi v bodoče. Podlago za to daje 182. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) To je storil tudi tožnik. V tožbenih navedbah namreč ne govori o že nastali škodi, pač pa škodi, ki mu zaradi protipravnega ravnanja toženke (ves čas) nastaja. V tem pogledu tožba zato ni nejasna, še manj pa nesklepčna. Nesklepčna ni niti v pogledu obrestnega dela zahtevka, saj terjatev za bodočo škodo nastane in zapade, ko je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v prihodnosti in se jo torej lahko uveljavlja. V pogledu nastopa morebitne zamude je zato nerelevantno, da ob vložitvi tožbe (oziroma ob izdaji sodbe) vsa škoda še ni nastala.

7. Tudi izpodbijana sodba v smeri vprašanja, za katero obdobje oziroma za katero škodo (le tisto nastalo do vložitve tožbe ali tudi kasneje nastalo, vključno z bodočo škodo) je odškodnina prisojena, ni pomanjkljiva. V sodbi res ni izrecno navedeno, da se odškodnina prisoja tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, je pa to iz razlogov izpodbijane sodbe dovolj jasno razvidno. Iz točke 16 sodbe tako izhajajo ugotovitve o tožnikovi že nastali (pretekli) škodi kot tudi ugotovitve o tem, da tožniku škoda še vedno kontinuirano nastaja. Vse to pa je sodišče upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine (glej razloge v točki 23). Nejasnosti v tem pogledu v sodbo ne vnaša niti obrestni del odločitve. Že prej je bilo pojasnjeno, da terjatev za bodočo škodo nastane in zapade, ko je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v prihodnosti in se jo torej lahko uveljavlja, nastop zamude pa se, enako kot to velja za že nastalo škodo, presoja po 299. členu OZ. Ker tožnik ni zatrjeval, da bi toženko že pred vložitvijo tožbe pozval, da plača odškodnino, je sodišče zamudne obresti pravilno prisodilo od dneva vložitve tožbe dalje, to je od 16. 3. 2011 dalje. Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede na obrazloženo ni bila storjena.

8. Tožnik je v tožbi trdil, da se zaradi ravnanja toženke tudi stiki, ki so se izvedli, niso izvedli, kot je bilo določeno. Kljub predhodno dobri vzpostavitvi medsebojnih kontaktov, sta otroka začela stike odklanjati, nista se oglašala na telefonske pozive, prišlo je tudi do tega, da nista hotela izstopiti iz vozila, ko ju je toženka pripeljala na stik, otroka sta zahtevala njeno navzočnost. Otroka idealizirata mater. Prej sta sicer imela do očeta ambivalenten odnos, ta pa se je kasneje razvil v skrajno odklanjanje. Stiki so kratkotrajni, saj jih otroka prekineta. Tem trditvam toženka ni ugovarjala. Še več. Določene težave pri stikih je celo sama opisala (npr., da otroka nekajkrat nista hotela niti iz avta, čeprav ju je na stik pripeljala). Tudi iz navedb o prizadevanju, da bi otroka premagala strah do očeta in z njim vzpostavila normalen odnos, izhaja priznavanje dejstva, da ti odnosi niso takšni kot bi morali biti. Ugotovitev sodišča, da med strankama ni sporno, da se stiki tožnika s sinovoma ne izvajajo tako kot je bilo dogovorjeno (pri čemer ima v mislih vsebino in potek stika kot izhaja iz tožnikovih navedb), je zato pravilna (114. člen ZPP). To nenazadnje priznava tudi pritožnica, saj v pritožbi potrdi, da soglaša s tem, da je tožnikov odnos z otrokoma slab in da otroka do njega čutita odpor. Je pa bilo med strankama (kot je opozorilo že sodišče prve stopnje), sporno in je sporno tudi v pritožbenem postopku, kdo je za to odgovoren. Pritožnica namreč vztraja pri tem, da je slednje posledica nasilja, ki ga je tožnik izvajal v preteklosti, zaničljivega in neprimernega odnosa do njiju, vsiljevanja in izvajanja pravnega nasilja v obliki konkretne tožbe).

9. Zmotno je stališče pritožnice, da je o kršitvi pravice do stika mogoče govoriti zgolj v primeru, ko do stika sploh ne pride, ne pa tudi v primeru, ko je stik bil izveden oziroma ga je tožnik imel „na razpolago“. Pravico do stikov zakon v prvi vrsti določa zaradi zagotavljanja otrokovih koristi. Njihov namen je tako predvsem v tem, da z njimi otrok ohrani občutek čustvene navezanosti in povezanosti ter medsebojne pripadnosti tudi s tistim od staršev, s katerim sicer ne živi. Vendar pa to ni vse. Namen stikov je tudi v tem, da tisti od staršev, ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe in se s tem, ko otroka vidi in z njim govori oziroma z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim razvojem. Povedano drugače: stiki naj preprečijo odtujitev otroka, v čim večji meri naj se ohranjajo odnosi, ki obstajajo med starši in otroki, ki živijo skupaj. Tak namen pa s stikom, ki je izveden zgolj zaradi formalnih razlogov, vsebinsko pa je zaradi odklanjanja otrok konflikten in prazen, ne more biti uresničen, posledično pa tudi ni izključeno, da je do posega v pravico do stika s tem prišlo.

10. Nedopustno ravnanje toženke je v sodbi dovolj določno opredeljeno. V njej tako sodišče prve stopnje ugotavlja, da toženka na otroka vpliva s čustvenimi pritiski in prisilo in da ne sprejema dejstva, da so stiki otrok z očetom potrebni, da stike navzven podpira, dejansko pa njenega soglasja za njihovo izvajanje ni. Pri otrocih je posledično izražen odtujitveni sindrom, ko otrok izraža popolno lojalnost enemu roditelju, medtem ko drugega povsem odklanja. Toženka s takšnim ravnanjem stikov navzven sicer ne preprečuje, jih pa preprečuje v vsebinskem smislu, saj se tudi stiki do katerih pride, ne izvedejo tako kot bi se morali. Bolj podrobno je toženkino neustrezno ravnanje opisano v točki 15 izpodbijane sodbe, ko sodišče opozarja na vsebino poročil in mnenj Centra za socialno delo X in Y ter poročilo in mnenje psihoterapevta B. Ž., v katerih je bilo ugotovljeno, da toženka otroke odteguje od očeta (poročilo in mnenje CSD X z dne 26. 4. 2007, priloga A9), da skuša nanje vplivati s čustvenimi pritiski in prisilo, da kljub poslabševanju situacije v pogledu stikov ne sodeluje z institucijo in z njene strani otroka nimata zadostne in prave podpore za razreševanje stisk in težav ter ohranjanje minimalnega stika z očetom (poročilo CSD X z dne 9. 10. 2008, priloga A8), da s svojimi sporočili in z negativno interpretacijo očetovih ravnanj, s svojim nezaupanjem in zamerami negativno vpliva na otroka in jima s tem onemogoča, da si ustvarita lastno sliko o očetu (poročilo psihologinje CSD Y z dne 27. 8. 2009, priloga A15 in poročilo ter mnenje psihoterapevta B. Ž. z dne 12. 4. 2010, priloga A7), da je toženkina priprava otrok na stike neustrezna, da ju v času stikov kliče, se pojavlja v istem prostoru (poročilo CSD Y z dne 10. 6. 2010, priloga A14).

11. Neutemeljen je v zvezi s tem tudi pritožbeni očitek, da je sodišče ugotovitve o protipravnem ravnanju pritožnice oprlo na izvedensko mnenje V. S., ki mu je toženka nasprotovala. Sodišče prve stopnje je to mnenje v razlogih izpodbijane sodbe omenilo izključno ob povzemanju tožnikovih trditev, svoje ugotovitve o protipravnem ravnanju toženke pa je oprlo na v prejšnji točki omenjena poročila in mnenja CSD X ter CSD Y (priloga A9, A8 in A14), poročilo psihologinje CSD Y (priloga A15) ter poročilo in mnenje psihoterapevta B. Ž. (priloga A7).

12. Pritožbeno sodišče ugotovitve o toženkinem ravnanju, kot ga je opisalo sodišče prve stopnje v razlogih pod točko 15, sprejema, saj imajo podlago v že omenjenih poročilih CSD in poročilu psihologinje ter psihoterapevta, torej poročilih institucije in mnenjih ljudi, ki so se s problematiko stikov tožnika in otrok intenzivno ukvarjali v daljšem časovnem obdobju in odnose tudi tekoče spremljali. Ne dvomi niti v zaključek, da je toženkino ravnanje tisto, ki je pri obeh otrocih povzročilo t. i. odtujitveni sindrom, ko otroka tožnika povsem odklanjata.(2) Iz že omenjene listinske dokumentacije, pa tudi zaslišanja priče M. T., ki je s strani CSD spremljala izvajanje štirih stikov, ne izhaja, da bi imel tožnik do otrok neprimeren in zaničljiv odnos in bi se otrokoma kakorkoli vsiljeval. Ravno nasprotno. Za stike si je ves čas prizadeval, upošteval je nasvete in navodila strokovnih delavcev, vključil se je v terapijo pri psihoterapevtu B. Ž. in skupino pri D. Ni bilo zaznano, da bi otroka odpor do očeta izražala zaradi razlogov na njegovi strani ali da bi se ga bala. Iz poročila psihologinje CSD Y z dne 27. 8. 2009 (priloga A15) je razvidno, da zamere, ki jih otroka navajata v odnosu do očeta v času stikov,(3) realno gledano ne bi mogle vplivati na tako izrazito odklanjanje stikov ter očeta. To velja tudi za preteklo nasilje, ki naj bi potrditvah toženke soprispevalo k temu, da otroka stike odklanjata. Tako iz mnenja psihoterapevta B. Ž. (priloga A7) izhaja, da je primarni strah presežen in otroka stike odklanjata brez kakršnekoli utemeljitve.

13. Sodišče prve stopnje ob tem ni spregledalo ne trditev in ne dokazov toženke, ki naj bi dokazovali nasprotno (da je tožnik tisti, ki je povzročil, da ga otroka povsem odklanjata), vendar pa v izvedenih dokazih in dokazni oceni, ki je sledila napotilu iz 8. člena ZPP, opore za potrditev zatrjevanj toženke ni našlo. Tako niso ostale spregledane (neprerekane)(4) trditve o preteklem fizičnem in psihičnem nasilju, vendar pa ga sodišče, glede na svoje ostale ugotovitve (glej razloge v prejšnji točki), pravilno ni štelo za relevanten vzrok za to, da otroka odklanjata stike in očeta. Pritožnica v pritožbi v zvezi z zatrjevanim tožnikovim neprimernim odnosom trdi, da je to „obširno“ dokazovala z pričami, vendar tega očitka v večjem delu ne konkretizira in ne pove (vsaj ne na razumljiv način)(5), katere od zaslišanih prič so tiste, ki so takšne trditve potrdile. V tem postopku tako sodišče ni izvedlo zaslišanja osebe, ki bi lahko bila „sodnik v NG“, priče pa so ostale neimenovane. Je pa sodišče dokazno ocenilo izjave otrok (primerjaj razloge v točki 16, spodaj) in toženke (primerjaj razloge v točki 15, zadnji odstavek), vendar pa jim, iz v sodbi navedenih razlogov, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče, utemeljeno ni sledilo.

14. Iz pritožbe ni razvidno, kaj želi pritožnica dokazati z opozarjanjem na dejstvo, da so stiki določen čas potekali pod nadzorom CSD.(6) Do očitka, da sodišče tega pri odločitvi ni upoštevalo, se pritožbeno sodišče zato niti ne more konkretno opredeliti. Za primer, da je pritožnica imela namen s tem dokazovati svojo trditev o tožnikovem neprimernem odnosu do obeh otrok, pa ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Da je tožnik v začetni fazi vzpostavitve stikov pristal na nadzor CSD, namreč dokazuje ravno nasprotno. Dokazuje, da je bil pripravljen razumeti argumente toženke (zatrjevan strah zaradi preteklega nasilja) in postopno napredovati v obsegu in kvaliteti stikov. Dejstvo, da je stike določeno obdobje nadzoroval CSD pa je pomembno tudi zato, ker to poročilom, v delih, ki se nanašajo na to obdobje, daje v pogledu ugotovljenih vzrokov za vedno slabši odnos med tožnikom in obema otrokoma, še večjo težo. 15. Pritožnica sodišču neutemeljeno očita tudi to, da ni upoštevalo, da sta nadzor nad stiki predlagali dve izvedenki, saj je to le deloma točno(7) in zato zavajajoče, poleg tega pa pritožnica tudi ob sklicevanju na izvedeniški mnenji ne pove, kaj naj bi tak predlog (ene) izvedenke dokazoval. 16. Glede na to, da se škoda v obliki tožnikovih duševnih bolečin ni odrazila kot poslabšanje njegovega zdravja, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ugotavljanje škode z izvedencem ni bilo potrebno in v tej smeri ni bilo potrebno izvajati materialno procesnega vodstva. Takšno škodo na področju duševnega funkcioniranja, ki se ne konkretizira v obliki objektivno merljivih posledic na duševnem in telesnem zdravju, je mogoče opredeliti brez izvedeniških mnenj. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v to, da ugotovljene duševne bolečine, kot jih je opisal tožnik, predstavljajo pravno priznano škodo. Pojem duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice je namreč potrebno razlagati kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec in ni potrebno, da zaradi takšnega posega trpi njegovo zdravje. Na ugotovitve o obstoju škode zato ne more vplivati dejstvo, da tožnik ni predložil nobene medicinske dokumentacije o svojem (slabšem) zdravstvenem stanju in morebitnem bolniškem dopustu.

17. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v poročilih CSD X in Y, da je bilo sprva zaznati napredek v stikih tožnika z obema otrokoma, nato pa so postajali vse slabši, saj sta jih otroka vse bolj zavračala in se tudi tisti, ki so bili izvedeni, niso izvedli tako, kot je bilo dogovorjeno, je bilo ugotavljanje, kateri konkretno so tožniku povzročili škodo, nepotrebno.

18. Ne drži, da iz sodbe ni razvidno, kaj konkretno je tožnik naredil za zmanjševanje škode. Te ugotovitve so v sodbi v zadnjem delu točke 16. 19. Pritožbeno sodišče, glede na ugotovitve o vzrokih, ki so pripeljali do tega, da tožnika otroka odklanjata in ga ne sprejemata v vlogi očeta in da odklanjata tudi stike z njim, ter ugotovitve o tožnikovem prizadevanju, da bi se stiki vzpostavili (pri čemer je na pritožbene očitke v zvezi s tem predhodno že odgovorilo), soglaša tudi z zaključkom, da tožnik k nastanku škode ni soprispeval. Podlage, da bi se prisojena odškodnina zato zmanjšala, posledično ni.

20. Pritožbeno sodišče dopušča, da je konkretni pravdni postopek odnose med tožnikom in obema sinovoma še poslabšal, vendar pa dejstvo, da se je tožnik poslužil možnosti, da zahteva povračilo škode, ki mu je že pred tem nastala in mu bo zaradi vzrokov, ki izvirajo iz obdobja pred njeno vložitvijo, nastajala tudi v bodoče, ne more pomeniti podlage za zaključek o morebitni odgovornosti ali soodgovornosti za škodo.

21. Po 170. členu OZ lahko sodišče ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca odgovorni osebi naloži, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti, odgovorna oseba pa je šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje. Ker v konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka škodo povzročila namerno (točka 17 izpodbijane sodbe), pogojev, da bi sodišče prisojeno odškodnino na podlagi slabega premoženjskega stanja toženke znižalo, ni.

22. Ker je toženka tista, ki je (v nasprotju s koristmi otrok) posegla v tožnikovo osebnostno pravico do stikov z otrokoma in povzročila škodo, nima prav nobene podlage za trditev, da sodišče s tem, ko je tožnikovemu zahtevku ugodilo, kršilo Konvencijo o otrokovih pravicah in določilo 5. člen ZZZDR. Kršitev bi bilo mogoče pripisati zgolj pritožnici sami.

23. Sodišče v postopek ni pritegnilo Varuha človekovih pravic in predstavnika Belega obroča. Res je, da sta oba (nevabljena) pristopila na glavno obravnavo 10. 12. 2013, vendar pa to za sam postopek in odločitev nima nobenega pomena.

24. Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

25. Ker toženka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi s 154. členom ZPP).

Op. št. (1): 182. člen OZ določa: „Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.“ Op. št. (2): Da z očetom ne želita nobenih stikov, da želita zamenjati priimek in da se mu mlajši sin celo odreka, jasno izhaja iz njunih izjav, ki sta jih predložila sodišču (glej razloge pod točko 16).

Op. št. (3): Oba otroka sta glede stikov dajala enake posplošene izjave, da na stike ne marata hoditi, da jima na stikih ni nič všeč, poleg tega pa tudi izjave, ki za otroka njune starosti niso bile značilne (na primer, da si je N. po stiku zbil zob, ker se na stiku ni dobro počutil, da je L. po stiku padel s kolesom, ker je bil po stiku nemiren).

Op. št. (4): Ker je šlo za neprerekane trditve, izvajanje dokazov o tem ni bilo potrebno in za odločitev tudi ni relevantno, kaj so o tem morebiti povedale (tudi sicer v pritožbi neimenovane) priče. Op. št. (5): Toženka tako v pritožbi ta očitek konkretizira tako, da navede „(CSD 2014, sodnik v NG)“ in v nadaljevanju „ (izpoved otrok, toženke, prič)“ Op. št. (6): Na to obliko stikov je tožnik pristal v času od februarja do maja 2007 na zahtevo toženke, in je v razveznem postopku dne 1. 2. 2007 podpisal začasno sodno poravnavo (glej zapisnik naroka z dne 1. 2. 2007, v priloženem spisu Okrožnega sodišča v Novi Gorici P 260/2006), štirje stiki pod nadzorom pa so bili določeni tudi z začasno odredbo izdano 15. 10. 2010 v nepravdnem postopku, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod Opr. št. N 184/2009).

Op. št. (7): Nadzorovane stike je (v okviru razveznega postopka) predlagala le izvedenka M. G. (glej mnenje na list. št. 130 v priloženem spisu P 260/2006), pa še ona je nato v mnenju, ki je bilo izdelano nekaj mesecev za tem (3. 12. 2008) v sodelovanju z izvedenko N. H. (glej mnenje na list. št. 221 istega spisa) predlagala stike brez prisotnosti matere in tretje osebe. To sta pravdni stranki tudi upoštevali ob skleniti poravnave dne 6. 1. 2009, ko se je postopek tudi zaključil.