Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali psihični vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, predstavlja protipravno ravnanje in je zato podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki, in glede vprašanja, ali je v tem primeru izključen prispevek oškodovanca (očeta), pri katerem so izkazani elementi nasilništva, oziroma oškodovanca, ki na noben način ni poskrbel za zmanjšanje škode.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali psihični vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, predstavlja protipravno ravnanje in je zato podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki, in glede vprašanja, ali je v tem primeru izključen prispevek oškodovanca (očeta), pri katerem so izkazani elementi nasilništva, oziroma oškodovanca, ki na noben način ni poskrbel za zmanjšanje škode.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine v višini 8.000,00 EUR, ker psihično tako vpliva na skupna otroka, da odklanjata stike z njim, njunim očetom.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2011, v ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Predlog za dopustitev revizije vlaga toženka. Najprej predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali psihični vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, predstavlja protipravno ravnanje, in je zato podana njena odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki. Meni, da o tem vprašanju sodne prakse še ni, saj se zadeva Vrhovnega sodišča II Ips 356/2006 nanaša na primer, ko je mati stike fizično preprečevala in je bila za to tudi kazensko obsojena. Meni, da očetu otrok ni odtujevala in je za njihovo obnašanje odgovoren sam. Izpostavlja, da je t. i. odtujitveni sindrom ali PAS reakcija matere ob razvezi, ki zaradi svoje stiske z vplivom na otroke te odtuji od očeta, povezan z vprašanjem o dodelitvi otrok in ne z odškodninsko odgovornostjo enega od staršev. Ker se kar 10% staršev srečuje s tem sindromom, ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Takšno ravnanje je pogojeno z njeno stisko, ki ima lahko celo bolezenske elemente, in zanj ne more odškodninsko odgovarjati. Le fizično preprečevanje stikov je lahko podlaga odškodninske odgovornosti, ne pa pričakovana in naravna reakcija matere. Odškodnina ne bo ničesar rešila, pač pa situacijo poslabšala in je zato v škodo otroka. Toženka pa jo občuti kot kazen. Sodiščema nižjih stopenj očita tudi storjene absolutne bistvene kršitve postopka in zastavlja vprašanja: ali je sodišče pri vprašanju odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice starša do stikov z otrokom dolžno natančno opredeliti obdobje, v katerem je škoda nastala in za katero se določa odškodnina, ali je pri tej vrsti škode (v zvezi s prikrajšanjem pri stikih z otrokoma) mogoče govoriti o bodoči škodi ali pa bi šlo za novo vrsto škode, kdaj tovrstna škoda nastane in zapade, ali pri tej vrsti škode (v zvezi s prikrajšanjem pri stikih z otrokoma) zakonske zamudne obresti od odškodnine za v bodoče nastajajočo škodo lahko tečejo od vložitve tožbe dalje oziroma kdaj začno teči. Meni, da kljub njenim izrecnim pritožbenim očitkom sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vprašanje, od kdaj do kdaj je določena odškodnina v višini 3.000,00 EUR oziroma katera domnevno protipravna ravnanja v katerem obdobju obsega, niti kaj to pomeni v bodoče. Obe sodišči sta se odgovoru izognili, zato ni jasno, ali lahko v primeru nadaljnjega zavračanja stikov s strani otrok tožnik ponovno vloži tožbo in za katero obdobje. Razlaga pomen bodoče škode, ki je v primeru kršitve osebnostne pravice ne more biti, saj se ne ve, kako bo s stiki v bodoče. Tudi sicer takšna škoda lahko nastaja le do polnoletnosti otrok. Meni, da je nejasen zapis sodišča druge stopnje, da škoda nastane in zapade hkrati. Kdaj pa potem zastara? S tem, ko to sodišče zapiše, da tožnik ne govori o nastali škodi, ugotovi nekaj, česar v sodbi sodišča prve stopnje ni. Ne razume, kako naj v sodbi sodišča prve stopnje ne bi bilo natančno zapisano, da se odškodnina prisoja tudi za bodočo škodo, hkrati pa naj bi to izhajalo iz njenih razlogov. Iz 23. točke je jasno razvidno, da tožnik dolgoročnih posledic ne zatrjuje, s čimer je izključen obstoj bodoče škode. Zapis sodišča druge stopnje, da je v tej točki popisan običajni tek stvari v bodoče, je v nasprotju z njo. Kar velja tudi za 16. točko, saj je tožnik na splošno opisoval svoja občutja, ni pa jih razvrstil po obdobjih. Sodišču druge stopnje očita, da je reševalo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikov tožbeni zahtevek in da bi moralo prebrati cel spis, ne pa ji očitati, da ni pojasnila, katera priča naj bi potrdila njene navedbe. Pa tudi, da je štelo, da je dovolj, da je škoda opredeljena, ni pa treba, da je dokazana, da torej zadostujejo tožnikove trditve. Še vedno je ostalo nedoločno opredeljeno, kateri stiki, ki se niso izvajali, so tožniku pustili protipravne posledice. Vprašljive so tudi obresti, saj škoda še ni nastala, terjatev pa je že zapadla. V nadaljevanju zastavlja še vprašanje, ali je v primeru odškodninske odgovornosti zaradi kršitve osebnostne pravice starša do stikov z otrokom povsem ali delno izključen prispevek očeta, pri katerem so izkazani elementi nasilništva oziroma oškodovanca, ki na noben način ni poskrbel za zmanjšanje svojih domnevnih duševnih bolečin. Meni, da bi sodišči morali uporabiti pravilo o deljeni odgovornosti, argument, da stik mora biti, pa ni ustrezen. Očetov prispevek je zatrjevala kot njegovo neprimerno obnašanje, zaničljiv odnos do otrok,... Tudi s to pravdo tožnik ne zmanjšuje škode, ravno nasprotno. Tožnik ni povedal, kako se zavzema za stike, da je prišel na stik, še ne pomeni ničesar, sebe je prikazal kot žrtev, obe sodbi pa sta njegove nasilne elemente zminimalizirali. Tudi nista pojasnili, kako je na vse vplivala osebnost otrok, ki sta sedaj stara 15 in 16 let. Postavlja si vprašanje, kako bi bilo s pravico do odškodnine, če bi jo zahteval otrok, oče pa ga ne mara in si ne želi stikov z njim.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije izpolnjeni glede vprašanj, ki so razvidna iz izreka tega sklepa, in v tem delu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).