Jedro

Ker tožnica ni uspešno zaključila prvega letnika izobraževalnega programa, za katerega ji je bila dodeljena Zoisova štipendija, v naslednjem študijskem letu pa se je vpisala v prvi letnik drugega izobraževalnega programa brez soglasja toženca, ji je prenehala pravica do Zoisove štipendije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2010 in odločbe javnega sklada C. št. ... z dne 26. 7. 2010 ter za ugotovitev, da je tožnici mirovala pravica do Zoisove štipendije v študijskem letu 2009/2010. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 10. 2010 in odločbo javnega sklada C. (v nadaljevanju: sklad) št. ... z dne 26. 7. 2010 ter ugotovilo, da tožnici miruje pravica do Zoisove štipendije v letu 2009/2010. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo institut mirovanja, saj v obravnavanem primeru ne gre za nobenega od zakonsko (taksativno) navedenih primerov mirovanja štipendijskega razmerja po prvem odstavku 48. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami). Tožnica ni izdelala prvega letnika in se ni ponovno vpisala v prvi letnik istega izobraževalnega programa, temveč na drug študijski program, za katerega ni pridobila pravice do štipendije, kar ne šteje za dovoljen ponovni vpis v isti letnik, zato ji štipendijsko razmerje v smislu 1. alineje navedenega člena ne more mirovati. Ker ni zaključila letnika oziroma se vpisala v višji letnik, tudi ni mogoče izračunati njene povprečne ocene oziroma preverjati izjemnih dosežkov, saj je osnovni pogoj za preverjanje tega pogoja po 3. alineji navedenega člena zaključen letnik in vpis v višji letnik. Prav tako ne gre za primer iz 4. alineje prvega odstavka 48. člena ZŠtip, ko štipendist ne odda pravočasne vloge za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. Štipendist, ki po svoji krivdi ne izdela letnika, za katerega je prejemal štipendijo, je dolžan prejeto štipendijo vrniti, štipendijsko razmerje pa preneha v skladu z 49. členom ZŠtip. To pravilo velja tudi za obravnavani primer, četudi je bila odločba o dodelitvi štipendije tožnici izdana šele v letu 2010. Tožnica je uveljavljala pravico do štipendije za izobraževanje na Fakulteti za A., kar ji je bilo priznano v socialnem sporu, zato mora upoštevati in izpolniti vse obveznosti, ki izhajajo iz štipendijskega razmerja. Tožnica ni uspešno zaključila letnika, za katerega je pridobila štipendijo, zato ji štipendijsko razmerje preneha v skladu s prvo alinejo 49. člena ZŠtip. Pri štipendijskem razmerju je namreč bistvenega pomena uspešen zaključek letnika in napredovanje v višji letnik izobraževalnega programa, za katerega je štipendist prejemal štipendijo. Spremembo izobraževalnega programa je možno upoštevati le v primeru, ko štipendist s soglasjem štipenditorja med letom zamenja študijski program in ga tudi uspešno zaključi. Tožena stranka pojasnjuje, da se o štipendijskem razmerju pogosto odloča za nazaj, kar še posebej velja pri podeljevanju Zoisovih štipendij, ko je potrebno vlagatelje, ki prvič vlagajo vlogo za to vrsto štipendijo, razvrstiti glede na dosežen uspeh. Zato prihaja do situacij, ko se odločbe za tekoče študijsko leto izdajajo nekaj mesecev po njegovem začetku. V konkretnem primeru je obstajalo štipendijsko razmerje za izobraževalni program magistra farmacije za čas od 1. 10. 2008 do zaključka izobraževalnega programa, tožnica pa je bila upravičena do Zoisove štipendije za študijsko leto 2008/2009. Vendar so nato nastopili zakonski razlogi za prenehanje te pravice, ker tožnica ni uspešno zaključila letnika izobraževalnega programa, za katerega ji je bila priznana štipendija. Razen tega se je v študijskem letu 2009/2010 vpisala v isti (prvi) letnik drugega izobraževalnega programa brez soglasja tožene stranke. Zato sta podana zakonska razloga za prenehanje štipendijskega razmerja po 1. in 4. alineji 49. člena ZŠtip. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe v 10. točki obrazložitve. Sodišče se namreč v obrazložitvi opira na določbo 47. člena ZŠtip, po kateri organ razveljavi odločbo, s katero je bilo odločeno o štipendiji, ter ponovno odloči o štipendiji na podlagi spremenjenih okoliščin. Ker po določbi 47. člena ZŠtip štipendijsko razmerje z razveljavitvijo preneha, je odločitev sodišča o mirovanju štipendijskega razmerja v nasprotju z razlogi sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka z navedbo, da izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, ker je sodišče odločilo o mirovanju štipendijskega razmerja, obrazložitev pa se opira na 47. člen ZŠtip, ki govori o razveljavitvi oziroma o prenehanju štipendijskega razmerja s strani pristojnega organa v primeru spremenjenih okoliščin, smiselno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje o mirovanju štipendijskega razmerja ni v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe in jo je mogoče preizkusiti. Zato očitana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi glede ureditve spornega razmerja med strankama sklicuje na smiselno uporabo določbe četrtega odstavka 47. člena ZŠtip, po kateri sklad v primeru sprememb, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, po uradni dolžnosti razveljavi odločbo, s katero je bilo odločeno o štipendiji, ter ponovno odloči o štipendiji na podlagi spremenjenih okoliščin od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. V takšnem primeru ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, temveč za vprašanje pravilnosti uporabe navedene določbe na ugotovljeno dejansko stanje, kar sodi na področje pravilne uporabe materialnega prava.

V tem socialnem sporu, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 14. 10. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 26. 7. 2010, gre za spor o tem, ali je tožnici, ker ni (uspešno) zaključila prvega letnika izobraževalnega programa, za katerega ji je bila dodeljena Zoisova štipendija, v naslednjem študijskem letu pa se je vpisala v prvi letnik drugega izobraževalnega programa, prenehala pravica do Zoisove štipendije.

Z odločbo sklada z dne 26. 7. 2010, potrjeno z odločbo tožene stranke z dne 14. 10. 2010, je bilo odločeno, da tožnici preneha pravica do Zoisove štipendije z dnem 1. 10. 2009. Ob ugotovitvi, da ni podan nobeden od razlogov za prenehanje štipendijskega razmerja, je sodišče prve stopnje navedeni odločbi odpravilo, obenem pa ugotovilo, da tožnici miruje pravica do Zoisove štipendije v študijskem letu 2009/2010. Takšna odločitev sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna.

Zoisova štipendija je urejena v ZŠtip. V 49. členu ZŠtip so določeni primeri, ko štipendijsko razmerje preneha. Štipendijsko razmerje tako pri državni štipendiji ali Zoisovi štipendiji preneha med drugim tudi, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 49. člena Zštip), in če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja 49. člena ZŠtip).

Tožnici je bila z odločbo sklada z dne 8. 7. 2010 priznana pravica do Zoisove štipendije za izobraževanje na Fakulteti za A. v ..., program 2. st. enovit MAG farmacija od 1. 10. 2008 do zaključka izobraževalnega programa, in sicer za študijsko leto 2008/2009 v znesku 209,22 EUR. Tožnica prvega letnika na Fakulteti za A. ni zaključila in se je v študijskem letu 2009/2010 vpisala v isti (prvi) letnik drugega izobraževalnega programa, pri čemer tožena stranka ni podala soglasja za spremembo izobraževalnega programa. Ob izdaji odločbe o dodelitvi Zoisove štipendije je bila tožnica že redna študentka na Univerzi v B., kjer je s študijem pričela z vpisom v prvi letnik študija Okolje sistemskih znanosti dne 1. 9. 2009. Po presoji pritožbenega sodišča na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja obstoji razlog za prenehanje štipendijskega razmerja po 49. členu ZŠtip in je štipendijsko razmerje z dnem 1. 10. 2009 zakonito prenehalo. Prav to, da tožnica ni uspešno zaključila prvega letnika enovitega magistrskega študijskega programa farmacija, torej izobraževalnega programa, za katerega ji je bila Zoisova štipendija z odločbo tožene stranke z dne 8. 7. 2010 priznana, je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena. S tem je namreč izpolnjen dejanski stan iz 1. alineje 49. člena ZŠtip in je tožnici štipendijsko razmerje utemeljeno prenehalo z dnem 1. 10. 2009. Ker pa se je tožnica v študijskem letu 2009/2010 vpisala v isti (prvi) letnik drugega izobraževalnega programa na Univerzi v B. brez soglasja tožene stranke, je izpolnjen tudi dejanski stan iz 4. alineje 49. člena ZŠtip. Dokončna odločba tožene stranke je glede na obrazloženo pravilna in zakonita.

Dejstvo, da tožnica pred letom 2010 ni prejemala Zoisove štipendije ter da je do spremembe izobraževalnega programa prišlo pred dodelitvijo pravice do štipendije v letu 2010, ne spreminja poglavitnega dejstva, da tožnica ni dokončala prvega letnika izobraževalnega programa, za katerega ji je bila dodeljena Zoisova štipendija, oziroma da je prišlo do spremembe izobraževalnega programa brez soglasja tožene stranke. Do izdaje odločbe o dodelitvi štipendije za izobraževalni študijski program farmacije je namreč prišlo na zahtevo tožnice, pravica do Zoisove štipendije pa ji je bila priznana od dneva vpisa v enoviti magistrski študijski program farmacija do konca tega izobraževalnega programa skladno z določbo prvega odstavka 44. člena ZŠtip, po kateri se štipendijsko razmerje razteza tudi na čas od vložitve zahtevka oziroma z dnem vpisa v izobraževalni program. Zato je tožnica nase sprejela tudi vse pravne posledice, ki lahko izhajajo iz priznane pravice do Zoisove štipendije za čas od vpisa dalje. Presoja sodišča prve stopnje, da ni podan nobeden od razlogov za prenehanje štipendijskega razmerja po določbi 49. člena ZŠtip in da je za ureditev spornega razmerja med strankama potrebno smiselno uporabiti določbo 47. člena ZŠtip, glede na ugotovljene okoliščine primera ni pravilna.

Ni pravilna niti odločitev sodišča, da tožnici miruje pravica do Zoisove štipendije v letu 2009/2010. V prvem odstavku 48. člena ZŠtip so določeni primeri, ko štipendijsko razmerje miruje. Štipendijsko razmerje pri Zoisovi štipendiji miruje med drugim tudi, če štipendist ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik (1. alineja prvega odstavka 48. člena ZŠtip), za kar pa ne gre v obravnavanem primeru, ko se je tožnica vpisala na drug izobraževalni program, za katerega ji ni bila dodeljena Zoisova štipendija. Prav tako ne gre za primer iz 3. alineje prvega odstavka 48. člena ZŠtip, ko štipendist, ki prejema Zoisovo štipendijo ni dosegel zahtevane povprečne ocene ali dosežka, niti za opustitev predložitve oddaje vloge za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije v roku, določenem v javnem pozivu, kot je določeno v 4. alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip. Pritrditi je zato potrebno pritožbi tožene stranke, da v obravnavanem primeru ni podan nobeden od zakonsko predvidenih (taksativno naštetih) primerov mirovanja štipendijskega razmerja.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih razlogov pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker tožnica s tožbo ni uspela, stroške postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).