Jedro

Dejstvo, da je bilo tožnici plačilo štipendije priznano šele po izteku študijskega leta 2008/2009, ni vplivalo na tožničino obveznost, da prvi letnik študija uspešno zaključi, če je hotela pravico do Zoisove štipendije obdržati tudi za naprej. Prav tako na izgubo pravice do štipendije ne vpliva dejstvo, da je bila tožnici sama pravica do štipendije s sodno odločbo in izvedbeno odločbo javnega sklada priznana šele v letu 2010, saj je bilo o priznanju pravice odločeno zgolj na podlagi dejstev, ki so obstajala, ob podaji tožničine vloge za štipendijo v letu 2008, za ohranitev štipendije po zaključku vsakega študijskega leta pa je morala tožnica izpolniti sprotne pogoje, ki jih je zahteval ZŠtip, med drugim tudi pogoj uspešnega zaključka študijskega leta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 14. 10. 2010 in prvostopenjsko odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendiranje z dne 26. 7. 2010, s katerima je bilo odločeno, da tožnici s 1. 10. 2009 preneha pravica do Zoisove štipendije, ki ji je bila priznana z odločbo z dne 8. 7. 2010 za čas od 1. 10. 2008 dalje do zaključka študija enovitega programa magistra farmacije na Fakulteti za farmacijo v A. Ob ugotovitvi, da tožnica prvega letnika študija na Fakulteti za farmacijo v študijskem letu 2008/2009 ni uspešno zaključila, bila pa je v študijskem letu 2009/2010 ponovno vpisana v prvi letnik študija okolja sistemskih znanosti na Univerzi v B., je sodišče odločilo, da tožnici pravica do Zoisove štipendije v študijskem letu 2009/2010 miruje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da so bili zaradi nedokončanja prvega letnika študija na Fakulteti za farmacijo podani razlogi za prenehanje tožničinega štipendijskega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ob prvotni zavrnitvi njene vloge za Zoisovo štipendijo ugotavljala, da bo zanjo boljši in izvedljivejši študij na akreditirani šolski ustanovi v B. Poleg tega pa je toženo stranko oziroma njen sklad za štipendiranje o spremembi študija obvestila že pred izdajo odločbe o dodelitvi Zoisove štipendije v letu 2010. Oba razloga sta tako nastopila dejansko že prej, preden je bila tožnici Zoisova štipendija sploh priznana. Zato bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožnici pravica do Zoisove štipendije zaradi ponovnega vpisa v prvi letnik v študijskem letu 2009/2010 zgolj mirovala, ne pa soglašati z dokončno odločbo tožene stranke o prenehanju pravice do štipendije za čas, ko o njeni vlogi za štipendijo še sploh ni bilo veljavno odločeno.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po ugotovitvah sodišča je že v mesecu septembru 2008 tožnica zaprosila za Zoisovo štipendijo za študij v okviru enovitega študijskega programa II. stopnje magistra farmacije na Fakulteti za farmacijo v A. Tožena stranka je z dokončno odločbo njeno vlogo dne 29. 6. 2009 zavrnila, v socialnem sporu pa je bila navedena odločba tožene stranke (skupaj z negativno prvostopenjsko odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendiranje z dne 3. 11. 2008) odpravljena in hkrati odločeno, da se tožnici dodeli Zoisova štipendija za študijsko leto 2008/2009, odmera le-te pa je bila naložena organom tožene stranke (sodba VDSS Psp 82/2009 z dne 17. 5. 2010, v zvezi s sodbo DSS v Ljubljani Ps 1924/2009 z dne 14. 12. 2009). Na podlagi pravnomočne sodbe sodišča in Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip – Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendiranje dne 8. 7. 2010 priznal tožnici pravico do Zoisove štipendije za izobraževanje na Fakulteti a. farmacijo v A. v programu: 2. st. enovit MAG farmacija od 1. 10. 2008 dalje in ji za študijsko leto 2008/2009 določil višino štipendije v mesečnem znesku 209,22 EUR. Hkrati je sodišče ugotovilo, da tožnica prvega letnika študija na Fakulteti za farmacijo ni uspešno zaključila in da se je v študijskem letu 2009/2010 vpisala v prvi letnik drugega študijskega programa na Univerzi v B. 6. Glede na navedene ugotovitve revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je bil podan razlog za prenehanje tožničinega štipendijskega razmerja v smislu prve alineje 49. člena ZŠtip, ker tožnica po svoji krivdi ni dokončala prvega letnika študija na Fakulteti za farmacijo, za katerega ji je bilo izplačilo štipendije izrecno priznano. Dejstvo, da je bilo tožnici plačilo štipendije priznano šele po izteku študijskega leta 2008/2009, ni vplivalo na tožničino obveznost, da prvi letnik študija uspešno zaključi, če je na podlagi 47. člena ZŠtip hotela pravico do Zoisove štipendije obdržati tudi za naprej. Prav tako izgubo pravice do štipendije ne vpliva dejstvo, da je bila tožnici sama pravica do štipendije s sodno odločbo in izvedbeno odločbo javnega sklada priznana šele v letu 2010, saj je bilo o priznanju pravice odločeno zgolj na podlagi dejstev, ki so obstajala, ob podaji tožničine vloge za štipendijo v letu 2008, za ohranitev štipendije po zaključku vsakega študijskega leta pa je morala tožnica izpolniti sprotne pogoje, ki jih je zahteval ZŠtip, med drugim tudi pogoj uspešnega zaključka študijskega leta. Revizijsko sodišče soglaša, da tožnica ob spremembi študijskega programa in ponovnem vpisu v prvi letnik študija na drugi študijski ustanovi ni izpolnila pogojev za mirovanje štipendijskega razmerja, v smislu določb 48. člena ZŠtip, ki je v prvi alineji prvega odstavka ob neuspešnem zaključku letnika omogočal mirovanje štipendije le ob dovoljenem ponovnem vpisu v isti letnik, seveda v okviru študijskega programa, za katerega je bila štipendistu Zoisova štipendija odobrena. Po ugotovitvi sodišča tožnici v študijskem letu 2009/2010 ni bil dovoljen ponovni vpis v prvi letnik istega programa na Fakulteti za farmacijo v A., temveč se je nesporno sama vpisala v prvi letnik drugega programa na drugi fakulteti oziroma šolski ustanovi.

7. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Zato tožnica z revizijo ni mogla uspeti.