Jedro

Med pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja spada tudi zagotavljanje plačila zdravstvenih storitev, med temi tudi storitev zdravljenja v tujini. Spor o odpravi odločb tožene stranke v zvezi s povračilom stroškov zdravljenja v tujini in posledično povračilo teh stroškov je socialni spor, v katerem je revizija dovoljena na podlagi 4. točke 31. člena ZDSS-1.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 4. 2009 in 6. 5. 2009, za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini v višini 25.129,14 EUR in za povračilo stroškov postopka. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožnica v predlogu za dopustitev revizije navaja, da gre za premoženjski socialni spor, ki ne doseže revizijskega minimuma, zaradi česar vlaga predlog za dopustitev revizije. Kot pomembno pravno vprašanje zastavlja vprašanje, ali se sodišče druge stopnje utemeljeno ni opredelilo do pritožbenih navedb o naravi tožničinega zdravljenja (v zvezi s tem navaja, da je pet od sedmih posegov šteti za ambulantno zdravljenje in sodišču druge stopnje očita bistvene kršitve določb postopka) in vprašanje o skladnosti povračila stroškov zdravljenja v drugi državi - članici EU v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 3/98 in nadalj.) s pravnim redom EU (pri tem med drugim opozarja tudi na sodno prakso Sodišča EU).

3. Predlog ni dovoljen.

4. Iz določbe 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) izhaja, da je revizija (vedno) dovoljena v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, razen v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja.

5. Ta spor je spor o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (2. točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1), saj med pravice iz tega zavarovanja zavarovanja spada tudi zagotavljanje plačila zdravstvenih storitev, med temi tudi storitev zdravljenja v tujini – glej drugi odstavek 13. člena in 23. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) ter 135. - 136. člen Pravil(„pravice zavarovanih oseb do zdravljenja v tujini“). O upravičenosti zdravljenja v tujini odloča imenovani zdravnik (81. člen ZZVZZ, 225. in 226. člen Pravil), o pritožbi pa zdravstvena komisija (82. člen ZZVZZ), in sicer z upoštevanjem določb ZZVZZ, Pravil in ob subsidiarni uporabi zakona o splošnem upravnem postopku (85. člen ZZVZZ). Tudi v sodnem sporu je v takšnem primeru treba zahtevati odpravo odločb tožene stranke (v določenem roku), šele posledično pa priznanje stroškov zdravljenja (glej tudi 63. 72., 73., 81. 82. člen ZDSS-1). Takšen spor ni premoženjski socialni spor.

6. Gre torej za spor o pravici, o kateri je odločeno z odločbo tožene stranke (1), in šele v posledici tega za spor o povračilu stroškov zdravljenja oziroma višini tega povračila. Takšen spor je sprožila tudi tožnica, saj je (pravilno) zahtevala odpravo odločb tožene stranke o zavrnitvi njene zahteve in šele posledično priznanje stroškov zdravljenja.

7. Ker je revizija v tem primeru dovoljena že po citirani določbi ZDSS-1, ni pravne podlage niti pravnega interesa tožnice, da bi Vrhovno sodišče odločalo še o predlogu za dopustitev revizije. Takšen predlog je nedovoljen.

8. Glede na navedeno in ob smiselni uporabi določb 377. in 374. člena ZPP je Vrhovno sodišče predlog zavrglo.

Op. št. (1): Da gre za pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja oziroma za spor o tej pravici izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.