Jedro

Ker pri tožnici niso bile izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji, saj bi šlo v Sloveniji za povsem enakovrstno zdravljenje, kot ga je prejela v tujini, ni upravičena do povračila stroškov bolnišničnega zdravljenja v Italiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 8. 4. 2009 in št. ... z dne 6. 5. 2009 in odloči, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške zdravljenja v višini 25.129,14 EUR v roku 15 dneh skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 13.401,81 EUR od 31. 1. 2009 dalje do plačila, od zneska 1.493,61 EUR od 3. 3. 2009 dalje do plačila, od zneska 1.751,81 EUR od 10. 3. 2009 dalje do plačila, od zneska 6.000,00 EUR od 15. 6. 2009 dalje do plačila, od zneska 2.001,91 EUR od 12. 10. 2009 dalje do plačila in od zneska 480,00 EUR od 12. 10. 2009 dalje do plačila ter naloži tožencu v roku 15 dni povračilo vseh njenih pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je predmet konkretnega spora povračilo stroškov zdravljenja v drugi državi članici EU, sporno med pravdnima strankama pa je zlasti toženkino pogojevanje povračila stroškov zdravljenja s predhodno odobritvijo zdravljenja v drugi državi članici. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je bilo tožničino zdravljenje bolnišnično zdravljenje. S tem v zvezi je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tudi pojem bolnišničnega zdravljenja uporabilo v nasprotju s sodno prakso sodišča EU. Sodišče prve stopnje je nadalje povsem opustilo presojo ključnega vprašanja, ali je, četudi bi v konkretnem primeru res šlo za bolnišnično zdravljenje, utemeljeno pogojevanje povračilo stroškov zdravljenja toženca s predhodno odobritvijo zdravljenja zaradi zagotavljanja ravnovesja sistema socialne varnosti oziroma zagotavljanja zdravstvene oskrbe državljanov. Materialno pravno podlago za odločitev v zvezi s povračilom zdravstvenih storitev, opravljenih v drugi državi članici EU predstavlja 49. člen pogodbe ES, ki se nanaša na prost pretok storitev med državami članicami. Sodišče EU je v svoji sodni praksi namreč že ničkolikokrat izrecno poudarilo, da opravljanje zdravniških storitev v drugi državi članici sodi v okvir opravljanja storitev, kar velja tako za ponudnika kot prejemnika storitev. To pomeni, da obstaja prost pretok zdravstvenih storitev in, da so dopustne zgolj izjeme, ki so izrecno določene s pogodbami in opredeljene s prakso sodišča EU. Sodišče EU v primerih povračila stroškov zdravljenja v drugi državi članici razlikuje med bolnišničnim in nebolnišničnim zdravljenjem. Zavarovanec je v primerih ambulantnega zdravljenja vselej upravičen do povračila stroškov zdravljenja v drugi državi članici in sicer po tarifi države zavarovanja. Država članica povračila stroškov v primerih ambulantnega zdravljenja nikoli ni upravičena pogojevati s predhodno odobritvijo, saj to predstavlja oviro prostemu pretoku storitev. Takemu stališču je v konkretnem primeru izrecno pritrdila tudi tožena stranka. Sodišče EU pa je določene omejitve prostega pretoka zdravstvenih storitev dopustilo v primeru bolnišničnega zdravljenja, vendar tudi v tem primeru velja, da je prost pretok storitev pravilo, dopustna omejitev je mogoča le v posebej določenih primerih in pod določenimi pogoji, kadar je to potrebno za ohranitev koherentnosti nacionalnega zdravstvenega sistema. Sklicuje se na zadevi Kohll in Mueller-Faure ter na določbo 56. člena oziroma 46. člena Pogodbe ES. Po njenem mora biti v skladu z ustaljeno prakso zagotovljeno, da ukrepi, ki se jih utemeljuje z izjemo, ki jo predvideva pogodba ali pa tudi z višjimi razlogi v splošnem interesu, ne presežejo tistega, kar je za te cilje objektivno potrebno in da se rezultata ne da doseči z ureditvijo, ki je manj restriktivna. Poudarja, da je glede na pojasnjeno zavarovanec v EU vselej upravičen do povračila stroškov zdravljenja v drugi državi članici v primeru ambulantnega zdravljenja. Zavarovanec je upravičen tudi do povračila stroškov bolnišničnega zdravljenja v drugi državi članici, razen če bi tako povračilo stroškov ogrozilo zdravstveni sistem države zavarovanja. Samo, če je objektivno izkazano, da je ogrožena koherentnost nacionalnega sistema, so pogoji za uveljavljanje povračila stroškov, na primer predhodno odobritev zdravljenja, upravičeni, sicer pa veljajo za neskladne s pogodbo. Navaja, da je prvostopno sodišče napačno zaključilo, da je predstavljalo tožničino zdravljenje na kliniki v Italiji bolnišnično zdravljenje ter da merilo razlikovanja med bolnišničnim in nebolnišničnim zdravljenjem ni to, kje je bila opravljena storitev. Pri tem se sklicuje na sodno prakso držav članic EU, ki opredeljuje, kaj je bolnišnično zdravljenje. Do vprašanja, kaj je treba šteti za bolnišnično in kaj za ambulantno zdravljenje, se je prav tako že opredelilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Psp 425/2009. Prvostopno sodišče je svoj zaključek, da naj bi šlo v konkretnem primeru za bolnišnično zdravljenje, utemeljilo zgolj z navedbo, da naj bi to izhajalo iz dopisa prof. dr. B.B.. Prof. B.B. je v svojem dopisu v 2. točki natančno opisal opravljene zdravstvene storitve, pri čemer pa za te posege ni mogoče zaključiti, da imajo naravo bolnišničnega zdravljenja, niti ni prof. B.B. tega izrecno navedel. Prof. B.B. je v svojem dopisu res dvakrat uporabil izraz bolnišnično zdravljenje, pri čemer enkrat govori o dnevnem hospitalu, sicer pa iz dopisa izhaja, da je šlo v primeru drugih opravljenih storitev, za ambulantne zdravstvene storitve. Iz tega razloga tudi ni jasno, na podlagi česa je prvostopno sodišče ugotovilo, da gre za zdravljenje, ki ne more biti izvedeno zunaj bolnišnice, da je potrebna nastanitev čez noč, saj teh dejstev prvostopno sodišče v postopku na prvi stopnji sploh ni ugotavljalo. Vsekakor pa ne more prvostopno sodišče v sodbi sprejeti zaključkov o obstoju posameznih dejstev, če v zvezi z njimi sploh ni izvajalo dokaznega postopka. Tožnica je trdila, da gre za ambulantne storitve in izrecno navedla razloge za tako naziranje in sicer, da ni šlo za posege, ki bi po svoji naravi terjali obvezno nočno bolnišnično infrastrukturo, temveč za rekonstrukcijske posege, ki nimajo narave bolnišničnega zdravljenja in niso osnovna komponenta zdravstvenega sistema ter se tudi v Sloveniji opravljajo kot ambulantni posegi. Tožena stranka teh navedb ni prerekala, ampak je le pavšalno zatrjevala, da gre za bolnišnične storitve, za tak svoj zaključek pa ni podala nobenih argumentov. Tudi, če se spregleda doslej navedeno in bi bil zaključek sodišča, da je pri tožnici šlo za bolnišnično zdravljenje, pravilen, pa bi moralo sodišče upoštevati, ali je izkazano, da sistem predhodne odobritve izpolnjuje pogoje za dopustnost izjeme, kot izhaja iz sodne prakse EU. Zakonita zavrnitev zahtevka bi bila namreč utemeljena le, če bi sodišče presodilo, da je taka omejitev nujno potrebna za ohranitev koherentnosti slovenskega zdravstvenega sistema. Zaključek prvostopnega sodišča, da je v primeru bolnišničnega zdravljenja omejitev v obliki predhodnega dovoljenja avtomatično upravičena, je torej materialno pravno napačen. Izrecno opozarja, da toženec v postopku sploh ni zatrjeval, da bi zaradi povračila stroškov bil ogrožen finančni sistem, oziroma bi bilo kakorkoli moteno delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja. Šele izkazano dejstvo, da bi povračilo stroškov bolnišničnega zdravljenja v tujini brez predhodne odobritve lahko vplivalo na delovanje zdravstvenega sistema v Sloveniji, bi bilo predpogoj za uporabo sistema predhodne odobritve. Sodišče pa bi moralo zavrniti uporabo pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki povračilo stroškov zdravljenja v drugi državi članici pogojujejo s predhodno odobritvijo in toženi stranki z neposredno uporabo pravil EU o prostem pretoku storitev naložilo plačilo vtoževanih stroškov zdravljenja. V konkretnem primeru grožnja zdravstvenemu sistemu ni podana, zato je neutemeljen zaključek o tem, da sme toženec zavrniti povračilo stroškov zdravljenja. Nepravilen pa je tudi zaključek, da trditev tožnice, da je upravičena do povračila stroškov zdravljenja v višini, kot bi ti znašali, če bi se zdravila doma, nima pravne podlage. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo toženec zavrača pritožbene navedbe in se v celoti strinja z razlogi sodbe v delu, v katerem sodišče sprejema zaključke, da je šlo v obravnavanem primeru za bolnišnično zdravljenje ter da je v takšnem primeru v skladu z EU zakonodajo potrebno za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, pridobiti predhodno odobritev domače zdravstvene ustanove ter da v danem primeru ni šlo za zdravljenje s predolgimi čakalnimi dobami in da je imela tožeča stranka v Sloveniji še na razpolago možnosti zdravljenja. Poudarja, da je šlo v danem primeru za bolnišnično zdravljenje in ne ambulantno in da je tožeča stranka tista, ki mora dokazati svoje trditve, ker je dokazno breme na njeni strani. Tožnica se zgolj opredeljuje do prakse Evropskega sodišča, kakršnihkoli konkretnih dokaznih predlogov pa ne podaja. V svojih vlogah zgolj enostransko navaja, da je šlo za ambulantni poseg. Iz preostalih dokazov pa izhaja, da je šlo v konkretnem primeru za bolnišnično zdravljenje. V pojasnilu z dne 25. 2. 2011 je dr. B.B. pojasnil, da je bila tožnica v dnevnem hospitalu, glede česar je sam zdravnik izredno dodal navedbo bolnišnično zdravljenje. Zdravnik je nadalje ponovno navedel, da je bila tožnica v bolnišnični oskrbi od 15. do 18. 6. 2009. šlo je za večdnevno bivanje zaradi izvedene operacije. Toženec poudarja, da se tožnica neposredno na glavni obravnavi dne 28. 2. 2011 do dejstva, da naj bi dr. B.B. v pojasnilu napačno zaključil, da je šlo za bolnišnično zdravljenje, sploh ni opredelila, niti ni temu nasprotovala. Takšne pripombe glede tega pojasnila, je podala šele v pritožbi, v kateri pa tudi ni navedla razlogov, zakaj tega dejstva ni izpodbijala prej. Poleg tega je na glavni obravnavi tudi zaslišani zdravnik specialist dr. B.C. pojasnil, da je šlo v tem primeru za kompleksno obravnavo pacientke, zaradi česar je pri takšnem zdravljenju nujno potrebno sodelovanje tima zdravnikov specialistov in sicer zdravnika onkologa, plastika, kirurga in tudi patohistologa. Takšno medicinsko kompleksno timsko obravnavo pa je mogoče zagotoviti le v bolnišnici. Ker je šlo v tem primeru za bolnišnično zdravljenje, je tako po predpisih Evropske unije, kot tudi po predpisih nacionalne zakonodaje, potrebno za napotitev na zdravljenje v tujino izpolnjevati tako pogoje slovenske kot tudi evropske zakonodaje. Upoštevajoč oboje pa mora zavarovanec pred odhodom v tujino predhodno pridobiti dovoljenje domače ustanove, skladno s pravili OZZ. Sklicuje se na Uredbo ES št. 118/97 in 1. odstavek 22. člena c točke. Po njegovem to pomeni, da mora zavarovanec prav glede na določilo uredbe pred odhodom v tujino primarno zaprositi za pridobitev dovoljenja in sicer skladno z domačo zakonodajo ter v kolikor so izpolnjeni tudi posebni pogoji določbe 22. člena uredbe. Odobritev zdravljenja v tujini ni utemeljena že zaradi neizpolnjevanja pogojev nacionalne zakonodaje. Nadalje niso izpolnjeni niti pogoji 22. člena uredbe, pod katerimi ni moč zavrniti odobritve. Dr. B.C. je podrobno pojasnil, da je tožnica imela v Sloveniji na razpolago povsem enakovrstno zdravljenje, kakršnega je prejela v A. in da ji je bil poseg v ustanovah v domovini na razpolago znotraj normalnega časovnega okvira, saj so čakalne dobe v Sloveniji za takšen poseg od enega tedna do enega meseca, kar pomeni, da so povsem običajne oziroma normalne. Poleg tega je dr. B.B. v pojasnilu navedel, da hitro ukrepanje v tem primeru ni bilo potrebno, zaslišana tožnica pa je prav tako potrdila, da ni bil problem hitrosti dostopnosti do domače zdravstvene oskrbe, temveč v njenem splošnem nezaupanju v slovenski zdravstveni sistem. Toženec se strinja z zaključki sodišča, da tožnica izmed metod zdravljenja, ki so ji bile na razpolago v domovini, to je resekcije in vstavitve implatantov, ni izkoristila, kar pomeni, da vseh metod zdravljenja v Sloveniji še ni izčrpala. S tem pa ni izpolnjen eden izmed dveh pogojev, ki morata biti po 135. členu pravil OZZ izpolnjena kumulativno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Po preizkusu zadeve v takšnem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v tem sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti ni prišlo do očitanih kršitev.

Pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/03, v nadaljevanju pravila) v zvezi z Uredbo Sveta EGS št. 1408/71 o uporabi programov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (v nadaljevanju Uredba EU), kot jih je že sodišče prve stopnje pravilno citiralo in uporabilo.

Po določbi 3. odstavka 1. člena ZZVZZ obsega zdravstveno varstvo tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti. V 1. točki 2. odstavka 13. člena ZZVZZ je kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja opredeljeno plačilo zdravstvenih storitev. Glede na določbo 23. člena citiranega zakona in glede na določbi 135. člena in 224. člena pravil, pa med pravice iz naslova zdravstvenih storitev sodi tudi pravica do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev. Pravice iz sistema socialne varnosti, kamor sodi tudi obravnavana pravica, pa so takoimenovane pravno vezane pravice. To pomeni, da se lahko upravičeni osebi priznajo le, če izpolnjuje vse z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje.

Uredba 1408/71 koordinira sodelovanje nacionalni pravnih sistemov socialne varnosti, da zagotovijo, da uporaba različnih nacionalnih zakonodaj nima negativnega učinka na osebe, ki uresničujejo pravico do svobodnega gibanja v Evropski uniji. Obravnava razmere, v katerih državljani zaradi strokovnih ali osebnih razlogov začasno odpotujejo v državo članico, v kateri nimajo zdravstvenega zavarovanja in v času svojega bivanja v njej slučajno potrebujejo zdravstveno pomoč. V skladu s to uredbo se tako zdravljenje izvaja na enaki osnovi kot za osebe, ki so zavarovane v tej državi. Stroški se povrnejo v skladu s tarifami, ki veljajo v državi članici, v kateri se je zdravljenje izvajalo. Uredba 1408/71 velja v primeru bolnišničnega zdravljenja, za katerega je potrebno dovoljenje ali v primeru ambulantnega zdravljenja, ko pacient zahteva potrdilo, da uveljavlja prednosti z mehanizmom, ki jih določa ta uredba. Za ugoditev pravici do zdravljenja v tujini je potrebno primarno izčrpati vse instance v državi, saj uredba ES št. 118/97 (s popravki in dopolnili Uredbe EGS, št. 1408/71) v 1. odstavku 22. člena c točke izrecno določa, da je oseba upravičena do napotitve na zdravljenje v državo članico v primeru, ko oseba izpolnjuje pogoje zakonodaje pristojne države za upravičenost do ugodnosti in ko jo pristojna oseba pooblasti, da odide na ozemlje države članice, kjer bo prejela zdravljenje, kakršno ustreza njenemu zdravstvenemu stanju. Pomeni, da tudi pravo EU določa, da mora za odobritev zdravljenja v drugi državi članici EU, upravičena oseba najprej izpolnjevati pogoje, predvidene v nacionalni zakonodaji in šele ob izpolnjevanju tega pogoja, jo pristojna domača ustanova napoti na zdravljenje v drugo državo članico.

Po 1. odstavku 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Sloveniji izčrpane možnosti, z zdravljenjem oziroma pregledom v drugi državi pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje zdravstvenega stanja oziroma preprečiti nadaljnje slabšanje. Za ugoditev pravici na zdravljenje v tujino je torej po določilih Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja treba najprej izčrpati vse instance zdravljenja v domovini, šele nato se lahko osebo napoti na zdravljenje v tujino.

V predmetni zadevi je med strankama sporno povračilo stroškov zdravljenja v tujini ter v zvezi s tem pogojevanje s predhodno odobritvijo zdravljenja v drugi državi. Glede na določilo 224. člena v zvezi s 135. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, mora imenovani zdravnik naprej zavarovancu priznati pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini in šele po izdani pozitivni odločbi imenovanega zdravnika, nastane za toženo stranko obveznost povrnitve stroškov zdravljenja v tujini. Pomeni, da mora zavarovanec glede na določila uredbe pred odhodom v tujino primarno zaprositi za pridobitev dovoljenja in sicer skladno z domačo zakonodajo ter v kolikor so izpolnjeni tudi posebni pogoji določbe 22(2) uredbe. Potrebno je presojati izpolnjevanje pogojev po pravilih OZZ ter izpolnjevanje posebnih pogojev iz uredbe glede zagotovljene oskrbe v domači državi in glede ustreznosti čakalnih dob.

Drugačno pravno naziranje pritožbe je zmotno. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da v sporni zadevi ni podano takšno dejansko stanje, kot ga določa 1. odstavek 135. člena pravil ter posledično tudi ni nastala obveznost toženca za povračilo stroškov zdravljenja v tujini. Tožnica pred samim odhodom v tujino ni vložila zahteve za odobritev zdravljenja v tujini. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica za zdravljenje v tujini odločila sama in je odobritev zdravljenja zahtevala v času, ko je to že potekalo in se je pričelo brez privolitve toženca. Tožnica tudi ni dokazala, da je to storila zaradi predolge čakalne dobe, kar bi lahko vplivalo na odločitev, če bi bila ta nesorazmerno dolga in tako v nasprotju s pravili stroke.

Sodišče prve stopnje je pravilno pogojevalo povračilo stroškov zdravljenja v tujini s predhodno odobritvijo zdravljenja, ker prav takšna predhodna odobritev predstavlja ravnovesje nacionalnega sistema socialne varnosti, neizkoriščene vse možnosti pa delujejo ravno nasprotno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, konkretno pojasnila dr. B.B., tudi pravilno zaključilo, da je šlo v tožničinem primeru za bolnišnično zdravljenje ter za takšen zaključek navedlo ustrezne razloge. Razen tega, da je dr. B.B. kar dvakrat navedel, da gre za bolnišnično zdravljenje, je navedel, da so 31. 1. 2009 opravili obojestransko profilaktično mastektomijo z ohranitvijo kompleksa avreola in rekonstrukcijo sciunima exspandroma in da je bila tožnica odpuščena v domačo oskrbo 4. 2. 2009. Dr. B.C. pa je podrobno pojasnil vrste postopkov, ki bi bili na voljo tožnici v Sloveniji in potrdil, da bi šlo pri tožnici tudi v domovini za povsem enakovrstno zdravljenje, kot ga je prejela v tujini in da torej glede vseh možnosti zdravljenja v domovini ni izkoristila.

Pripombe na pojasnilo dr. B.B., da ni šlo za bolnišnično zdravljenje, je tožnica dala šele v pritožbi in ni navedla razlogov, zakaj takih pripomb ni dala ali mogla dati že preje. Glede na določbo 337. člena ZPP pritožbene navedbe, da je šlo za ambulantno zdravljenje, niso upoštevne in so v celoti neutemeljene, vključno s pritožbenimi navedbami, da ne more sodišče sprejeti zaključkov, če ni izvajalo dokazov. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na rekonstrukcijske posege. Skladno z določbo 212. člena ZPP je tožeča stranka dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na določbo 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), pa tudi sodišče lahko izvede dokaze po uradni dolžnosti šele po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev.

Pritožba se pavšalno sklicuje na konkretne primere sodišča EU in na določbo 49. člena pogodbe EU, ki pa enako samo potrjuje zahtevo po predhodnem dovoljenju za bolnišnične storitve.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in glede na zavrnjeno pritožbo v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.