Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podal njen nekdanji delodajalec (delodajalec prenosnik), je bila nezakonita, saj bi tožnica morala biti prevzeta k toženi stranki (k delodajalcu prevzemniku). Ker se je po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi vrnila na delo k nekdanjemu delodajalcu (delodajalcu prenosniku), kjer ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, je po prenehanju delovnega razmerja upravičena do nadaljevanja z delovnim razmerjem pri toženi stranki (delodajalcu prevzemniku).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica od 17. 6. 2010 zaposlena pri toženi strankami z istimi pravicami in obveznostmi, kot jih je pred tem imela pri družbi K.J. d.o.o. (1. odstavek izreka).Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati na delo in ji za čas od 17. 6. 2010 dalje priznati vse pravice iz dela, med drugim izplačati tudi izpadlo plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. dne v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila, jo prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi od 17. 6. 2010 dalje in ji izročiti kopijo te prijave, v roku 15 dni pod izvršbo (2. odstavek izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek po ugotovitvi obstoja delovnega razmerja za čas od 28. 3. 2009 do 17. 6. 2010 (3. odstavek izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 403,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (4. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni in tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej navaja, da je sodišče prve stopnje njeno zahtevo po izločitvi razpravljajoče sodnice, ki je v nepravilni sestavi opravila prvi narok in ravnala v škodo tožene stranke, zavrnilo, kljub temu, da je tožena stranka že takoj ob začetku sojenja opozorila na kršitve ZPP in ZDSS-1 in s tem na kazalce neobjektivnega sojenja in neenakega obravnavanja obeh strank pred sodiščem, to pa vsekakor predstavlja absolutno kršitev pravil pravdnega postopka po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje naj bi bila v konkretnem primeru podana kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, nima razlogov, oziroma so ti v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki jih je bilo moč ugotoviti iz navedb strank, zaslišanih prič in listinskih dokazov. Tožnica je namreč ob prvi odpovedi s strani delodajalca K.J. d.o.o. s tožbo zahtevala razveljavitev te odpovedi in vrnitev na delo. Delodajalec je njen tožbeni zahtevek pripoznal, jo sprejel nazaj na delo ter ji priznal vse pravice kot jih je vtoževala. Tako je bila tam v delovnem razmerju do stečaja družbe, ko ji je stečajni upravitelj podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki pa jo je tožnica izpodbijala le glede odpovednega roka in ji je v posledici tega delovno razmerje zakonito prenehalo. Do tega datuma je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek pravilno zavrnilo. Je pa ravnalo napačno, ko je njenemu tožbenemu zahtevku po tem datumu ugodilo, in to kljub temu, da tožnica sploh ni več izpodbijala odpovedi in tudi ne zatrjevala prenosa dejavnosti. Tako toženi stranki ni razumljivo, zakaj naj bi jo sedaj zaposlila, saj za to ni nikakršne podlage. Ob tem se sklicuje na sodno prakso SES v zadevah Anna Watson Rask in Kirsten proti ISS Kantinservice A/S, C-209/91 (1992) ECRI – 5755 in Luigi Spano and others proti Fiat Goetech SpA and Fiat Hitachi Excavators SpA, C-472/93 (195 ECR I 4321), kjer je bilo odločeno, da direktiva ne velja za prenose podjetij, do katerih je prišlo v okviru postopkov za ugotavljanje insolventnosti, zaradi pod sodnim postopkom izvedene likvidacije premoženja prenosnika. Ob tem je potrebno po stališču tožene stranke upoštevati tudi dejstvo, da se je tožnica sama prostovoljno odločila nadaljevati delovno razmerje z družbo K.J. d.o.o.. Tako bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati stališče iz določbe VDSS opr. št. Pdp 954/2005 z dne 3. 3. 2006 in sodbo ES z dne 11. 7. 1985, Mikkelsen (zadeva 105/84, Recueil), ko je bilo odločeno, da je varstvo, ki ga nudi Direktiva, brezpredmetno, če prizadeti sam ob prenosu na podlagi zavestne odločitve ne nadaljuje delovnega razmerja z novim lastnikom podjetja in se v takem primeru 3. člen Direktive ne uporabi. Po stališču tožene stranke pa tudi ni nepomembno, da družba K.J. d.o.o. od 19. 3. 2010 ni več opravljala dejavnosti v najetem prostoru, torej že tri mesece prej, preden je dne 17. 6. 2010 tožnici delovno razmerje pri njej prenehalo. To pa pomeni, da ni niti ene stične točke med obema samostojnima gospodarskima subjektoma t.j. K.J. d.o.o. in toženo stranko. Tožena stranka tudi ni prevzela niti enega delavca, opreme ali zalog družbe K.J. d.o.o. in tako ni bilo nobenega pravnega posla v tej smeri. Opozarja tudi na to, da sodišče samo ne sme in ne more oblikovati tožbenega zahtevka in tako prevzeti vloge tožnika in sodnika. Glede na navedeno toženi stranki sploh ni jasno, zakaj, kako in na podlagi česa je tožnica vrnjena na delo k njej.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je ta neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu. Navaja, da je pritožba pač takšna, kakršno je bilo dosedanje postopanje s tožnico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožničin prejšnji delodajalec K.J. d.o.o. tožnici, ki je bila edina zaposlena, iz poslovnega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi, tako da ji je dne 28. 3. 2009 delovno razmerje prenehalo. Po prenehanju najemnega razmerja dne 7. 4. 2009, ki je temeljilo na najemni pogodbi z dne 25. 5. 2006, je vrnil najemodajalcu objekt, osnovna sredstva v objektu in drobni inventar. Ta je na podlagi najemne pogodbe z dne 12. 5. 2009 objekt z vso opremo, aparati ter drugimi osnovnimi sredstvi in drobnim inventarjem za opravljanje dejavnosti z enakimi oziroma vsaj podobnimi artikli oddal v najem toženi stranki. Za vmesno obdobje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka že pred sklenitvijo najemne pogodbe pričela z dejavnostjo, saj je dne 12. 4. 2009 prav na J. izdala račune za trgovsko blago, ki so bili predloženi v spis. Tako je skladno s 1. členom točka b Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov ter našo sodno prakso, oprto na odločitve SES (zadeve C-324/86, C-171/94 in C-172/94), pravilno presodilo, da Direktiva velja tudi v primeru, ko med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja (kot je to v obravnavanem primeru) in ugotovilo, da je šlo v tem primeru za spremembo delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ker pa je tožnica na podlagi sodbe na podlagi pripoznave opr. št. Pd 68/2009 z dne 3. 3. 2010 (B5), s katero je bilo ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožnici pri K.J. d.o.o. delovno razmerje ni prenehalo dne 27. 3. 2009 in da jo je delodajalce dolžan pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, nadaljevala z delom pri prejšnjem delodajalcu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da gredo tožnici vse pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki K.K. d.o.o. od dneva prenehanja delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, t.j. od 17. 6 2010, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi uvedbe stečajnega postopka, dalje. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka 1. odstavka 70. člena ZPP) oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Razpravljajoča sodnica ni bila izločena s sklepom predsednice sodišča, sklep, ki je bil izdan v prvem postopku pod opr. št. Pd 258/09, dne 3. 2. 2010, pa je bil s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 432/2010 z dne 6. 5. 2010 razveljavljen, tako da je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek. V tem postopku pa je sodišče prve stopnje vse čas odločalo v senatu.

Neutemeljeno pritožba trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, da nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ki jih je bilo moč ugotoviti iz navedb strank, zaslišanih prič in listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, o katerih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Sodba sodišča prve stopnje je logično obrazložena. Dejstvo, da se tožena stranka z odločitvijo ne strinja , pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevani bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka zmotno meni, da je do spremembe delodajalca prišlo po uvedbi stečaja družbe K.J. d.o.o., kar izhaja iz pritožbenega sklicevanja na odločbe Sodišča Evropskih skupnosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje namreč izhajajo jasni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, da je do spremembe delodajalca prišlo že v aprilu 2009, zato ne gre za prenos podjetja v okviru postopkov za ugotavljanje insolventnosti, kot to skuša prikazati pritožba. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se je tožnica sama prostovoljno odločila nadaljevati delovno razmerje s prejšnjim delodajalcem in da bi zato moralo sodišče prve stopnje upoštevati odločbo VDSS opr. št. Pdp 954/2005 in sodbo SES v zadevi Mikkelsen. Tožnica v času pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave ni imela izbire, da bi se lahko sama odločila, pri kateri družbi bi želela nadaljevati delovno razmerje, saj je bilo pravnomočno odločeno le v sporu med tožnico in njenim prejšnjim delodajalcem, medtem ko postopek v tem sporu še ni bil zaključen. Zato ti pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici priznati vse pravice iz delovnega razmerja šele po poteku odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja.

Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), glede na to, da tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno relevantnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ( 353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogla k rešitvi tega spora (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).