Jedro

Delavčeve pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na podlagi spremembe delodajalca kljub določbam 73. člena ZDR in 3. člena Direktive 2001/23/EC ne preidejo na delodajalca prevzemnika, če delavec takšno spremembo zaposlitve odkloni ali če vztraja v zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku (glede na to, da delavec sočasno ne more biti zaposlen za isti delovni čas pri dveh delodajalcih). Ko kljub siceršnjim pogojem za spremembo delodajalca delavec izbere (in realizira) nadaljevanje zaposlitve pri delodajalcu prenosniku, je na tako izbiro vezan, ne glede na kasnejše razmere pri delodajalcu prenosniku. V to ne more biti dvoma zlasti takrat, ko pri delodajalcu prenosniku uveljavi nadaljevanje zaposlitve na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se I. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s prvim, drugim in četrtim odstavkom izreka sodbe sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožnica od 17. 6. 2010 zaposlena pri toženi stranki z istimi pravicami in obveznostmi, kot jih je pred tem imela pri družbi K. d. o. o..

Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati na delo in ji za ves čas od 17. 6. 2010 dalje priznati pravice iz delovnega razmerja, med drugim izplačati izpadlo plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska z 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, jo prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti in ji izročiti kopijo te prijave, v roku 15. dni pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožnica od 17. 6. 2010 dalje zaposlena pri toženi stranki z istimi pravicami in obveznostmi, kot jih je pred tem imela v družbi K. d. o. o.. Toženi stranki je naložilo, da tožnici od navedenega datuma dalje prizna pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in prijavo v obvezna socialna zavarovanja ter ji povrne stroške postopka. Presodilo je, da je tak tožbeni zahtevek utemeljen, ker je že v mesecu aprilu 2009 zaradi spremembe najema lokala, kjer je tožnica delala, prišlo do spremembe tožničinega delodajalca, tako da so pravice in obveznosti iz tožničine pogodbe o zaposlitvi prešle od prejšnjega delodajalca, to je družbe K. d. o. o., na toženo stranko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo ugodilno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta obe sodbi nižjih sodišč nerazumljivi, da v njih ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da si razlogi nasprotujejo in da gre za nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu. Sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica vse do 17. 6. 2010 zaposlena pri delodajalcu K., da je dotlej delala v kraju S. in da ji je pri tem delodajalcu prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja. V tem času tožena stranka niti ni bila več najemnica lokala v kraju J., kjer je bil včasih najemnik tožničin delodajalec K.. Navaja, da niso bili podani pogoji za spremembo delodajalca niti v smislu določb 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), niti v smislu določb Direktive 2001/23/EC o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali dela podjetij ali obratov (v nadaljevanju Direktiva). Navaja, da je celo v pogojih spremembe delodajalca na podlagi prakse Sodišča Evropske unije potrebno upoštevati zavestne odločitve delavca, da nadaljuje delo pri svojem delodajalcu in tožnica je vse do 17. 6. 2010 vztrajala pri zaposlitvi pri delodajalcu K.. Zato ker tožena stranka v tem času niti ni bila več najemnica poslovnih prostorov v kraju J., kjer je včasih delala tožnica, je izpodbijana sodba dodatno nerazumljiva.

4. V odgovoru na revizijo je tožnica prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče je v zadevi odločilo v okviru tožbenega zahtevka. Tako sodba sodišča prve stopnje, kot sodba sodišča druge stopnje imata razloge in med njimi ni nasprotij ter ni nasprotij med razlogi sodbe in vsebino listin v spisu zaradi katerih se sodba ne bi mogla preizkusiti. V reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma v smislu 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP tako niso podane. Pravilnost oziroma utemeljenost razlogov sodbe pa se presoja z vidika pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev: Tožnica je bila zaposlena pri družbi K. d. o. o. in je delala v prodajnem lokalu, ki ga je imela ta družba v najemu.

Navedeni delodajalec je tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji je na podlagi te odpovedi delovno razmerje prenehalo 28. 3. 2009. S 7. 4. 2009 je družba K. prekinila najemno razmerje za lokal, kjer je pred tem delala tožnica in v tem lokalu prenehala s svojo dejavnostjo.

Z 12. 5. 2009 je lastnik lokala navedeni lokal predal v najem toženi stranki za opravljanje enake oziroma podobne dejavnosti, s tem da je tožena stranka dejansko pričela z dejavnostjo v tem lokalu že v mesecu aprilu 2009. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s poslovnega razloga s strani družbe K. je tožnica pravočasno izpodbijala pred sodiščem. S sodbo na podlagi pripoznave Pd 68/2009 z dne 3. 3. 2010 je bilo v tem sporu ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da tožnici delovno razmerje pri družbi K. dne 27. 3. 2009 ni prenehalo in da jo je navedena družba kot delodajalec dolžna vrniti na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Na podlagi te pravnomočne sodbe je tožnica nadaljevala z delom pri navedenem delodajalcu vse do 17. 6. 2010, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečaja nad delodajalcem, to je nad družbo K. d. o. o. Na navedene dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano (člen 370/3 ZPP).

8. Ne glede na navedene dejanske ugotovitve o vodenju spora o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani delodajalca K. je tožnica v obravnavani zadevi 13. 7. 2009 vložila tožbo tudi zoper toženo stranko in tudi zoper njo uveljavljala zaposlitev od 28. 3. 2009 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, kot jih je do tega datuma imela pri delodajalcu K. 9. Glede na to, da je tožnica uspešno vodila spor o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu K. in so ji bile na podlagi pravnomočne sodbe v tem sporu tudi po 28. 3. 2009 priznane pravice iz delovnega razmerja pri tem delodajalcu in je bila k njemu vrnjena na delo ter je delo pri njem v letu 2010 tudi dejansko nadaljevala, je sodišče zmotno presodilo, da je imela še v mesecu juniju 2010, ko ji je delovno razmerje pri navedenem delodajalcu prenehalo pod pogoji začetka stečajnega postopka, na podlagi spremembe delodajalca (73. člen ZDR) pravico nadaljevati zaposlitev ob nespremenjenih pravicah in obveznostih pri toženi stranki.

10. Sodišče je sicer utemeljeno štelo, da je šlo v mesecu aprilu oziroma maju 2009 zaradi prenehanja najema s strani tožničinega delodajalca in vzpostavitve novega pogodbenega najemnega razmerja s strani tožene stranke za lokal, v katerem je do meseca marca 2009 delala tožnica, in glede na nadaljevanje istovrstne dejavnosti v tem lokalu, za pogodbeni prenos dela podjetja, ki bi v smislu določb prvega odstavka 73. člena ZDR lahko bil podlaga za spremembo delodajalca. Za tak primer tako ZDR kot Direktiva res določata takorekoč ipso iure prenos pravic in obveznosti zaposlenih delavcev na novega delodajalca (delodajalca prevzemnika). Vendar ta ureditev ne posega v ustavno zagotovljeno svobodo dela in prosto izbiro zaposlitve (49. člen Ustave RS). To pomeni, da delavčeve pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na podlagi spremembe delodajalca kljub določbam 73. člena ZDR in 3. člena Direktive ne preidejo na delodajalca prevzemnika, če delavec takšno spremembo zaposlitve odkloni ali če vztraja v zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku (glede na to, da delavec sočasno ne more biti zaposlen za isti delovni čas pri dveh delodajalcih) (1). Ko kljub siceršnjim pogojem za spremembo delodajalca delavec izbere (in realizira) nadaljevanje zaposlitve pri delodajalcu prenosniku, je na tako izbiro vezan, ne glede na kasnejše razmere pri delodajalcu prenosniku. V to ne more biti dvoma zlasti takrat, ko pri delodajalcu prenosniku uveljavi nadaljevanje zaposlitve na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

11. Ker naj bi tožnici v mesecu marcu 2009 pri takratnem delodajalcu zaposlitev prenehala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tožnica na takšno odpoved ni pristala, je utemeljeno uveljavljala nezakonitost odpovedi s tožbo pri sodišču zoper takratnega delodajalca K. Ko pa je zvedela za pogodbeni prenos lokala, kjer je delala, na toženo stranko (to je bilo najkasneje 13. 7. 2009, ko je zoper toženo stranko že vložila tožbo), bi morala tožnica izbrati, ali bo uveljavljala nadaljevanje delovnega razmerja na podlagi nezakonite odpovedi pri prvotnem delodajalcu, ali na podlagi sočasne oziroma naknadne spremembe delodajalca pri toženi stranki (lahko tudi v zvezi s subjektivno spremembo prvotne tožbe ali združenih zadev po obeh tožbah, lahko tudi v obliki podredno oblikovanih zahtevkov). Tožnica pa tega ni storila in je še naprej vztrajala pri zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja in za vrnitev na delo k prvotnemu delodajalcu, v posebni tožbi pa uveljavljala enak zahtevek tudi zoper toženo stranko. Spor z njenim prejšnjim delodajalcem je bil pravnomočno zaključen časovno prej in sicer tako, da je tožnica s svojim zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev na delo v celoti uspela. Pravnomočna sodba o vrnitvi tožnice na delo k delodajalcu K. je bila v letu 2010 tudi realizirana. Ob takem izidu spora z dotedanjim delodajalcem ne more biti dvoma, da je tožnica, kljub pogojem za spremembo delodajalca v mesecu aprilu oziroma maju 2009, v dejanskem smislu (z uveljavitvijo zaposlitve in vrnitve na delo) izbrala nadaljevanje delovnega razmerja pri dotedanjem delodajalcu K. Glede na navedeno je izgubila pravico do zaposlitve pri toženi stranki na podlagi spremembe delodajalca tudi od 17. 6. 2010 dalje. Dejstvo, da je tožnici v mesecu juniju 2010 prenehalo delovno razmerje pri družbi K. zaradi začetka stečaja nad to družbo, na tako presojo ne more vplivati.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo, v zvezi z ugodilnim delom sodbe sodišča prve stopnje, spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

13. Ker tožnica v sporu ni uspela, ni upravičena do povračila stroškov postopka (člen 154/1 ZPP). Tožena stranka pa ni upravičena do povrnitve stroškov glede na določbe petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v individualnem delovnem sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): „Direktiva delavca ne obvezuje, da bi nadaljeval delovno razmerje s prevzemnikom. Takšna obveznost bi kršila temeljne pravice delavca, ki mora biti svoboden pri izbiri delodajalca in ga ni mogoče prisiliti, da dela za delodajalca, ki si ga ni svobodno izbral“; glej: Senčur Peček – Aktualna vprašanja spremembe delodajalca, Delavci in delodajalci, Ljubljana, št. 2-3/2010, stran 317. Podobno glej sodba SEU v zadevi Katsikas and Skrep, št. C-132/91, C-138/91 in C-139/91 (združene zadeve).