Jedro

Tožnik ob sklenitvi sporazuma glede na zakonske določbe o dolžnosti naznanitve kaznivih dejanj javnih oseb ni mogel biti v zmoti glede tega, da ga bo tožena stranka naznanila – nasprotno, to bi moral pričakovati, ne glede na morebitne obljube tožene stranke, saj bi se moral zavedati, da tovrstnih obljub tožena stranka ne bo mogla in smela izpolniti. Tožnik ne more trditi, da ga je tožena stranka z vložitvijo kazenske ovadbe prevarala, če pa je vedel ali pa bi moral vedeti, da je to dolžna storiti.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na celoten podredni tožbeni zahtevek in na del glavnega zahtevka glede vračila izplačanih potnih stroškov ter stroškov detektiva, zavrže. II. V preostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sporazuma, sklenjenega med tožnikom in toženo stranko, o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2013, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo in še traja, njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek, ter zahtevek za vračilo že plačanih zneskov za povrnitev potnih stroškov in stroškov detektiva na podlagi III. člena sporazuma. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za razveljavitev drugega in tretjega odstavka III. člena sporazuma in za vračilo že plačanih zneskov za povrnitev potnih stroškov in stroškov detektiva na podlagi III. člena sporazuma.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi moralo sodišče sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi razveljaviti zaradi prevare, saj naj bi tožena stranka lažno zatrjevala, da zoper tožnika ne bo podala kazenske ovadbe, če bo tožnik sporazum sklenil. Ker je tožena stranka kazensko ovadbo kljub temu podala, naj bi s tem pri tožniku povzročila zmoto, saj ta sporazuma sicer ne bi sklenil. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ravnanje tožene stranke ne predstavlja prevare po 49. členu Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ). Bistvo prevare naj bi bilo v tem, da ena stranka pri drugi namenoma povzroči zmoto, zato da ta sklene pogodbo, ki je sicer ne bi, ali vsaj ne pod takimi pogoji. Pri tem naj ne bi bilo pomembno, ali se tožena stranka sploh lahko veljavno zaveže, da po sklenitvi sporazuma ne bo podala kazenske ovadbe, ampak le, da je s tem povzročila sklenitev sporazuma. Sodišči prve in druge stopnje naj ne bi ugotavljali elementov prevare, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP). Sodišče naj bi se pri svoji odločitvi sklicevalo na sodbo in sklep VIII Ips 266/2011 z dne 1. 10. 2012, ki naj bi se od obravnavane zadeve bistveno razlikovala v ugotavljanju dejanskega stanja, saj naj bi sodišče v citirani odločbi ugotovilo, da elementi prevare niso podani. Graja odločitev sodišča druge stopnje v delu, kjer je ocenilo, da kršitev IV. točke sporazuma ne more predstavljati razloga za razveljavitev sporazuma. V kolikor ena pogodbena stranka sporazuma ne izpolni tako kot je dogovorjeno, lahko druga zahteva, da izpolni sporazum kot je dogovorjeno, če pa to ni mogoče, lahko od njega odstopi oziroma zahteva, da se razveljavi, kar naj bi tožnik tudi storil. Sodba sodišča prve stopnje naj bi bila glede tega neobrazložena, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka tožnika. Sodišče prve stopnje naj zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka ne bi obrazložilo. Ob tem naj bi ugotovilo, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, kljub temu pa tega določila ni razveljavilo, ampak naj bi razsodilo, da to nima vpliva na obveznost tožnika toženi stranki vrniti neupravičeno plačane stroške prevoza na delo in iz dela, kar naj bi bilo materialno pravno zmotno.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrženje, v nasprotnem primeru pa njeno zavrnitev. Navaja, da revizija ni dovoljena, ker ne gre za spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja, ampak za spor glede razveljavitve sporazuma. Tožnik naj ne bi zahteval ugotovitve morebitnega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je tožbo vložil 10. 1. 2014, čeprav se je z zatrjevanim razlogom za razveljavitev sporazuma (vložitev kazenske ovadbe s strani tožene stranke) seznanil najkasneje novembra 2013, ko je bil v prostore policijske postaje Domžale povabljen kot osumljenec zaradi očitanega kaznivega dejanja. Glede na določbo tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (3) (ZDR-1) naj bi 30 dnevni rok za vložitev tožbe že potekel. 5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

7. Tožnik je v tem sporu od tožene stranke zahteval tudi vračilo zneska 1.038,45 EUR, ki ga je na podlagi sporazuma plačal toženi stranki iz naslova povračila potnih stroškov in stroškov detektiva, v podrednem zahtevku pa je zahteval razveljavitev drugega odstavka (izplačilo neupravičeno izplačanih stroškov) in tretjega odstavka (pogodbena kazen v primeru izvršbe) III. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in povrnitev vsega, kar je tožena stranka na podlagi teh določb prejela. Na podlagi 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (4) (ZDSS-1) je revizija dovoljena v premoženjskih individualnih delovnih in socialnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek in v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja. Podredni tožbeni zahtevek v celoti in zahtevek za vračilo že plačanih zneskov za potne stroške ter stroške detektiva na podlagi III. člena sporazuma, se ne nanašajo na obstoj ali prenehanje delovnega razmerja, pač pa na veljavnost posameznih določb sporazuma, vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe pa ne presega 40.000 evrov v skladu s 367. členom ZPP. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno.

8. Očitek bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožena stranka proti tožniku podala kazensko ovadbo za kaznivo dejanje goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (5) (v nadaljevanju KZ-1). Tožnik naj bi pridobil več kot le majhno premoženjsko korist (nad 500 evrov), zato gre na podlagi določb 211. člena KZ-1 za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. V tem sporu tožnik zatrjuje, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko sklenil zgolj zato, ker naj bi mu ta obljubila, da kazenske ovadbe za storitev kaznivega dejanja goljufije zoper njega ne bo podala, to pa je potem kljub temu storila, zaradi česar naj bi ga prevarala, posledično pa naj bi bil sporazum, ki sta ga sklenili stranki, neveljaven in zahteva njegovo razveljavitev.

10. Razveljavitev pogodbe (sporazuma) je glede na določbe 45., 46. in 49. člena OZ možna zaradi grožnje, bistvene zmote ali prevare. O prevari na podlagi 49. člena OZ govorimo takrat, ko ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Lahko jo opredelimo tudi kot kvalificirano zmoto, ta pa pomeni napačno predstavo o neki okoliščini, ki ne ustreza stvarnosti.

11. Glede na okoliščine konkretnega primera revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik ni mogel biti v zmoti in tako tudi ne prevaran. Na podlagi 145. člena Zakona o kazenskem postopku (6) (v nadaljevanju ZKP) so namreč dolžni vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Ker je tožena stranka javni zavod, je bila tako dolžna pristojnim organom kazenskega pregona naznaniti kaznivo dejanje goljufije, ki naj bi ga storil tožnik. Tožnik ob sklenitvi sporazuma glede na zakonske določbe o dolžnosti naznanitve kaznivih dejanj javnih oseb ni mogel biti v zmoti glede tega, da ga bo tožena stranka naznanila – nasprotno, to bi moral pričakovati, ne glede na morebitne obljube tožene stranke, saj bi se moral zavedati, da tovrstnih obljub tožena stranka ne bo mogla in smela izpolniti. Tožnik ne more trditi, da ga je tožena stranka z vložitvijo kazenske ovadbe prevarala, če je vedel ali pa bi moral vedeti, da je to dolžna storiti.

12. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na celoten podredni tožbeni zahtevek in na del glavnega zahtevka glede vračila izplačanih potnih stroškov ter stroškov detektiva, kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP), v preostalem pa je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) (7) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.

(3) Ur. l. RS, št. 21/2013. (4) Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.

(5) Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji.

(6) Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji.

(7) Ur. l. RS. št. 2/2004 in nadaljnji.