Jedro

Obljuba tožene stranke (delodajalca) pri podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, da zoper tožnika (delavca) ne bo podana ovadba zaradi storjenega kaznivega dejanja, ni razlog, ki bi pomenil prevaro in bi lahko povzročil razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Seznanitev delavca z možnostjo kazenske ovadbe zaradi nepravilnosti pri delu ni nedopustna grožnja, saj gre za postopke, ki jih je delodajalec v takšnih primerih upravičen in celo dolžan sprožiti. Zato tudi morebitna obljuba tožene stranke, da ne bo podala kazenske ovadbe, ne more pomeniti prevare v smislu 49. člena OZ. Zato je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in o ureditvi medsebojnih razmerij, sklenjen med tožnikom in toženo stranko, veljaven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek ki se glasi: „1. Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerjih št. ..., ki sta ga dne 28. 6. 2013 sklenili pravdni stranki, se razveljavi.

2. Ugotovi se, da je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki oz. da ji delovno razmerje ni prenehalo in je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji njen strokovne izobrazbe, znanju in njenim delovnim zmožnostim, jo prijaviti v obvezno zavarovanje in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in iz naslova plače v mesečnem bruto znesku 1.523,40 EUR po plačilu davkov in prispevkov, plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega petega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.038,45 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi: -od zneska 346,15 EUR od 12. 11. 2013 dalje, -od zneska 346,15 EUR od 20. 11. 2013 dalje, -od zneska 346,15 EUR od 14. 12. 2013 dalje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi na TRR pooblaščenca odvetnika A.A. iz B., odprt pri banki C. d.d., št. ... od dneva poteka prostovoljnega roka za plačilo, vse v roku 8 dni pod izvršbo.“ oziroma podrejeno: „1. Razveljavita se drugi in tretji odstavek III. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerjih št. ..., ki sta ga dne 28. 6. 2013 sklenili pravdni stranki.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.038,45 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi: -od zneska 346,15 EUR od 12. 11. 2013 dalje, -od zneska 346,15 EUR od 20. 11. 2013 dalje, -od zneska 346,15 EUR od 14. 12. 2013 dalje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi na TRR pooblaščenca odvetnika A.A. iz B., odprt pri banki C., št. ... od dneva poteka prostovoljnega roka za plačilo, vse v roku 8 dni pod izvršbo.“

II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 911,95 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Primarno predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z razveljavitvijo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zvezi z navedbami tožnika, da gre v konkretnem primeru za prevaro tožene stranke, je sodišče prve stopnje zaključilo, da grožnja z ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ni razlog, ki bi pomenil prevaro, ki bi lahko povzročila razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da obstojijo vsi zakonski znaki prevare po določbi 49.člena OZ. Sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja oziroma ga je ugotovilo napačno. Sodišče prve stopnje se je zgolj sklicevalo na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 266/2011 z dne 1. 10. 2011, kjer naj bi se obravnavala podobna problematika kot v konkretni zadevi, vendar pa se zadeva od obravnavane bistveno razlikuje v ugotavljanju dejanskega stanja. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje zgolj sklicevalo na obstoječo sodno prakso, pri čemer sploh ni ugotavljalo, ali so v konkretnem primeru podani razlogi, ki bi pomenili prevaro iz 49. člena OZ. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik sporazum podpisal in sklenil izključno zato, ker mu je bilo s strani tožene stranke ob podpisu izrecno zagotovljeno, da v tem primeru zoper njega ne bo podana kazenska ovadba. Ker je ravnateljica kot odgovorna oseba tožene stranke po sklenitvi sporazuma zoper tožnika podala kazensko ovadbo, so nedvomno podani vsi elementi prevare po določbi 49. člena OZ. Sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer utemeljilo, zakaj v konkretnem primeru ne obstojijo razlogi, ki bi pomenili prevaro s strani tožene stranke. S tem, ko je tožena stranka zoper tožnika podala kazensko ovadbo, brez da bi obstajali kakršnikoli razlogi na strani tožnika, je tožena stranka nedvomno potrdila, da mu je namenoma ob podpisu sporazuma lažno zagotovila, da zoper njega ne bo podala kazenske ovadbe, s čimer je pri tožniku povzročila zmoto. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podaja zgolj pavšalno obrazložitev, zakaj kršitev IV. točke sporazuma s strani tožene stranke ne more predstavljati razloga za razveljavitev sporazuma. Tožnik je podal zadostno trditveno podlago, sodišče prve stopnje pa ni podalo zadostne obrazložitve o odločilnih dejstvih, zato je tudi v tem primeru podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V zvezi z zavrnitvijo podrednega tožbenega zahtevka navaja, da se sodišče prve stopnje o podrednem zahtevku ni izjasnilo, temveč ga je zavrnilo brez obrazložitve, kar pomeni ne le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi zmotno uporabo materialnega prava in sicer tretjega odstavka 247. člena OZ.

Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter spoštovalo določbe pravil postopka, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev, zato ima sodba pomanjkljivosti in se ne more preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, je pa nekoliko skromno obrazložena, vendar se jo kljub temu da preizkusiti.

7. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (drugi odstavek 287. člena ZPP). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je zavrnilo dokazne predloge tožnika, ker niso bili pomembni za odločitev.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da podpis sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z obljubo, da ne bo podana ovadba zaradi storjenega kaznivega dejanja ni razlog, ki bi pomenil prevaro, ki bi lahko povzročila razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je zavrnilo tako primarni kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek.

10. Sodišče prve stopnje je glede presoje izpodbijanega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in ureditvi medsebojnih razmerij svojo odločitev pravilno oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji). Ugotovilo je, da tožniku pri podpisu sporazuma tožena stranka ni grozila, ga prevarala ali spravila v zmoto. Štelo je, da je sporazum veljavno sklenjen, saj grožnja z ovadbo zaradi storjenega kaznivega dejanja ni razlog, ki bi pomenil nedopustno grožnjo. Zaključek sodišča prve stopnje, da na strani tožnika pri podpisu sporazuma o razveljavitvi pogodbe ni šlo za prevaro v smislu določil OZ, je pravni zaključek, s katerim se pritožbeno sodišče strinja.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da seznanitev delavca z možnostjo kazenske ovadbe zaradi nepravilnosti pri delu ni nedopustna grožnja, saj gre za postopke, ki jih je delodajalec v takšnih primerih upravičen in celo dolžan sprožiti. Zato tudi morebitna obljuba tožene stranke, da ne bo podala kazenske ovadbe ne more pomeniti prevare v smislu 49. člena OZ. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da grožnjo s podajo ovadbe ni mogoče šteti za nedopustno. Obljuba, da zoper tožnika ne bo podana kazenska ovadba, ne predstavlja prevare, ki bi pri tožniku povzročila utemeljen strah ali zmoto, pod vplivom katere bi izjavil drugačno voljo, kot bi jo sicer. Dejstvo, da je prišlo do uvedbe kazenskega postopka zoper tožnika ne pomeni, da je ob sklenitvi sporazuma bila podana prevara s strani tožene stranke, niti da obljuba, da kazenska ovadba ne bo podana, predstavlja nedopustno grožnjo, zaradi katere bi bil sporazum neveljaven. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno obrazložilo, zakaj kršitev IV. točke sporazuma ne more predstavljati razloga za razveljavitev sporazuma. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločitev glede kršitve IV. točke sporazuma v zadostni meri obrazložilo v drugem odstavku 5. točke obrazložitve, z obrazložitvijo, ki je ne ponavlja, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

12. Neutemeljena je pritožba v delu zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka. S podrednim tožbenim zahtevkom je tožnik zahteval razveljavitev drugega in tretjega odstavka III. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni zahtevek iz istih razlogov kot primarni zahtevek, torej da je sporazum v celoti veljavno sklenjen. Pogodbena kazen res ne sme biti dogovorjena za denarne obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ), vendar navedeno nima vpliva na obveznost tožnika, da vrne toženi stranki neupravičeno plačane stroške prevoza na delo in z dela.

13. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov primarni in podrejeni tožbeni zahtevek.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).