Jedro

Glede na to, da je tožničina trditvena podlaga glede nastanka škode zaradi toženčeve kršitve konkurenčne klavzule pomanjkljiva in presplošna, v delu pa tudi neustrezna, je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine pravilna.

Zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 90.159,00 EUR (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) zaradi kršitve v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene konkurenčne klavzule.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po presoji sodišča druge stopnje je bil zahtevek pravilno zavrnjen, saj tožeča stranka ni dokazala kršitve pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule, niti ni dokazala, da bi tožeči stranki zaradi toženčeve zaposlitve pri konkurenčni družbi nastala kakšna škoda.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da drži, da je toženec pri konkurenčni družbi opravljal praktično enako delo kot ga je opravljal pri tožeči stranki, vendar naj bi to še ne pomenilo kršitve konkurenčne klavzule, kar je popolnoma napačno. Neutemeljeno je stališče pritožbenega sodišča glede toženčevih poslovnih znanj in poslovnih zvez o tem, da naj toženec podatkov o ponudbah, cenah in strankah ne bi posredoval konkurenčni družbi. Zmoten je zaključek, da naj ne bi pripomogel k pridobitvi oziroma ohranitvi akreditacije s strani družbe Z. d.d. Ne drži, da tožeča stranka ni dokazala, kakšna škoda ji je nastala. Tožeča stranka je imela zaradi toženčevega protipravnega ravnanja stroške z njegovim usposabljanjem, za katerega je morala plačati vsaj 4.200 EUR, nastala ji je tudi škoda zaradi izgubljenih delovnih dni toženca, po odhodu toženca pa je morala usposobiti drugega delavca za to specifično delo, kar je bilo še dodatnih 10.179 EUR. Že ta dva zneska sta zadosten dokaz, da ji je škoda nastala. Pomembno je, da je toženec k neposredni konkurenci tožeče stranke prenesel metodologijo dela, ki je lastna le tožeči stranki. Ne gre za neko splošno dostopno vsebino. Družba Z. d.d. je lahko po prihodu toženca razširila akreditacijo in tudi s pomočjo toženca, zaradi njegovega znanja in izkušenj pri tožeči stranki, začela pridobivati nove stranke. Navedba pritožbenega sodišča, da toženec ni imel nobenega dela pri pridobivanju akreditacije, je napačno. Tožeči stranki je zaradi ravnanja toženca nastala škoda v znesku najmanj 30.000 EUR ter še dodatnih 30.000 EUR zaradi izgube določenih poslov. Stališče pritožbenega sodišča, da tožeča stranka ni navedla strank oziroma okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na obseg zatrjevane škode, je napačno, saj je navedla, da je toženec deloval glede S. in L. d.o.o., prav tako pa je predlagala izvedbo ustreznega dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke. Že od začetka postopka je navajala, da ji bo šele čez čas znan končni obseg škode. Šele po odhodu toženca je prihajala do podatkov o tem, na kakšen način deluje pri novem delodajalcu in o tem, na katerih področjih ji nastaja škoda. Neutemeljene so navedbe pritožbenega sodišča, da mora škoda dejansko nastati. Neživljenjska je trditev, da se upoštevajo zgolj dejstva in dokazi, predloženi do prvega naroka, če pa je jasno, da so se določeni posli in podatki, povezani z njimi pojavili še pozneje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni predstavila nobenega izračuna posameznega primera prikrajšanja, četudi naj bi razpolagala s podatki. Navedla je, pri katerih strankah je bila prikrajšana, sodišču pa je predlagala opravo poizvedb in pridobitev podatkov, iz katerih bi izvedenec lahko ugotovil realni obseg prikrajšanja. Pritožbeno sodišče se o zavrnitvi teh dokaznih predlogov ne opredeli. Ne drži, da bi toženec lahko pridobil identično znanje in izkušnje pri kateremu drugemu delodajalcu. Toženčev delodajalec je akreditacijo za varnostno opremo in ventile pridobil štiri mesece po tem, ko se je toženec zaposlil pri njem, sodišči pa sta zaključili, da dejstvo te zaposlitve ni pripomoglo k pridobitvi akreditacije. Za odgovor na to vprašanje bi moralo sodišče postaviti izvedenca tehnične stroke, saj gre za strogo strokovno vprašanje. Neutemeljeno je stališče sodišče prve stopnje, katero je potrdilo pritožbeno sodišče, da so znanja, ki jih je toženec pridobil pri tožeči stranki splošno dostopna. Odločitev je sodišče oprlo na pričevanje toženčevih sodelavcev, za katere je jasno, da so izpovedovali v njegovo korist. Sodišči nista mogli sami ugotavljati, ali gre pri konkretnem delu in uporabi znanja toženca za tehnična ali poslovna znanja. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca tehnične stroke zavrnilo z neutemeljeno obrazložitvijo. Tožeči stranki je bilo na ta način preprečeno, da bi se izvajali dokazi v njeno korist, o tem pa se pritožbeno sodišče niti ni opredelilo in tako ni podalo odgovora na relevantna pritožbena navajanja. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo svoje odločitve, zakaj tožeči stranki ni prisodilo škode zaradi stroškov s toženčevim izobraževanjem in izpadlim dohodkom zaradi prenehanja opravljanja pogodbeno določenih obveznosti, pritožbeno sodišče pa o tem ne navede ničesar. Obrazložitev, da bi ti stroški nastali v vsakem primeru je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo 10.000 EUR glede na 59. člen s strani tožeče stranke predloženega pravilnika. Kljub dejstvu, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi ta del zahtevka, pa sodišče prve stopnje navaja, da pogodba o zaposlitvi glede povračila škode in izgubljenega dobička določa nekaj, kar je za toženca ugodnejše ter, da naj bi bil dokaz o višini škode dokazno breme tožeče stranke. Takšna odločitev sodišča je protislovna, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče druge stopnje ne bi smelo zgolj potrditi stališča prvostopenjskega sodišča, ampak bi moralo podrobneje obravnavati vse pritožbene navedbe, čeprav navaja, da se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker bi naj ne bile odločilnega pomena. Gre za kršitev določb postopka. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo s tem, ko je prenesel poslovna znanja in zveze, o tem kakšna so ta poslovna znanja, pa bi zagotovo znal povedati izvedenec tehnične stroke.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je pravno sredstvo, s katerim Vrhovno sodišče preizkusi sodbo, ki je že postala pravnomočna. Glede na izrednost tega pravnega sredstva so tudi razlogi, zaradi katerih jo je mogoče vložiti, zoženi. Izpodbijanje pravilnosti na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP) . Z večino revizijskih očitkov −

nekaterih tudi v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev − tožeča stranka poskuša ravno to, zaradi česar teh navedb (da je napačen zaključek sodišč, da naj toženec ne bi pripomogel k pridobitvi akreditacije s strani družbe Z. d.d., da naj podatkov o ponudbah, cenah in strankah ne bi posredoval konkurenčni družbi, itd.) ni mogoče upoštevati.

7. Tožeča stranka je zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi toženčeve kršitve v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene konkurenčne klavzule. Poudariti je, da v zvezi s tem ni bilo dogovorjeno plačilo pogodbene kazni, ampak je v toženčevi pogodbi le splošna določba o (v primeru kršitve dolžni) povrnitvi škode in izgubljenega dobička. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti tako podane naslednje predpostavke: protipravnost (kršitev konkurenčne klavzule), obstoj škode (v primeru dogovora o pogodbeni kazni je sicer ne bi bilo potrebno dokazovati), vzročna zveza med slednjima in odgovornost za kršitev. Vse predpostavke morajo biti podane kumulativno, zato ima zaključek o odsotnosti ene izmed njih za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji sodišč prve in druge stopnje, da je v obravnavanem primeru trditvena podlaga glede nastanka škode pomanjkljiva in presplošna, v delu pa tudi neustrezna. V zvezi z vtoževano škodo zaradi stroškov toženčevega izobraževanja in izgubljenega prihodka, ki je tožeči stranki zaradi toženčevega odhoda in novega usposabljanja nadomestnega delavca izpadel, je sodišče pravilno pojasnilo, da teh stroškov ni mogoče uveljavljati kot škode, ki bi bila vzročno povezana z zatrjevano kršitvijo prepovedi izrabe poslovnih znanj in poslovnih zvez. Nadalje uveljavljene škode (v višini 30.000 EUR) tožeča stranka tudi ni uspela utemeljiti s trditvami, da je imel novi toženčev delodajalec zaradi uporabe metodologij, ki jih je toženec osvojil pri tožeči stranki, možnost razširitve akreditacije za določene postopke, pri tem pa je pojasnila le, da ta znesek predstavlja strošek izdelave celotne metodologije. Trditve o tem, v čem se je zato zmanjšalo premoženje tožeče stranke oziroma se je preprečilo njegovo povečanje iz tega ne izhajajo.

9. Nezadostna in presplošna je tudi trditvena podlaga za vtoževanih nadaljnjih 30.000 EUR, ki naj bi predstavljali škodo zaradi preprečitve povečanja premoženja zaradi izgube poslov in nižanja cen v posledici toženčevega delovanja pri konkurenčnem podjetju. Tožeča stranka bi morala namreč v tem delu natančno opredeliti izgubljeni dobiček kot dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi toženčevega protipravnega ravnanja ni bilo mogoče doseči (prim. tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01). V postopku pa tožeča stranka ni navedla ničesar v utemeljitev sklepa, da ji je škoda res nastala v zatrjevani višini. Ni navedla ene stranke, ki naj bi jo izgubila zaradi toženčeve kršitve konkurenčne klavzule, za koliko in pri katerih strankah je bila prisiljena znižati cene ponudbe in drugih podlag za izračun izgube dobička. Zatrjevanje, da je toženec deloval pri družbah L. d.o.o. in S., ob odsotnosti trditev o nadaljnjih dejstvih, ki bi izkazovala zatrjevano višino škode, ne zadošča. Glede na revizijske navedbe je treba tudi poudariti, da zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke (v tem primeru bi šlo zato za t.i. (nedovoljen) dokaz informativne narave) (1). Razlogi sodišč nižjih stopenj za zavrnitev tega dokaznega predloga so zato povsem pravilni. Treba je torej zavrniti tudi revizijski očitek o kršitvi pravice tožeče stranke do izvedbe dokaza (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

10. Glede na to, da za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodninske obveznosti zadošča pomanjkanje že ene izmed predpostavk, na odločitev o reviziji ne morejo vplivati revizijski očitki, ki se nanašajo na ostale predpostavke odškodninske obveznosti (na protipravnost). Nanje revizijsko sodišče zato ne odgovarja.

11. Glede na vse navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 102/2011.