Jedro

Navedbe tožeče stranke, da se je toženec po prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri novem delodajalcu, h kateremu je prenesel metodologijo dela, so nebistvene za odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule, saj je bila slednja omejena le na prepoved izkoriščanja pridobljenih poslovnih znanj in poslovnih zvez pri novem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati odškodnino v višini 90.159,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za tožeči stranki nastalo škodo, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je s tožbo v tem postopku od toženca, ki je bil pri njej zaposlen v času od 1. 3. 2007 do 3. 7. 2008, zahtevala plačilo odškodnine v višini 90.159,00 EUR zaradi kršitve konkurenčne klavzule, saj je toženec takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi začel delati pri družbi Z. d.d., ki je njena neposredna konkurenca. Pri novem delodajalcu je toženec opravljal identično delo kot pri tožnici, čeprav se je zavezal, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal ali sodeloval pri dejavnosti, pri kateri bi izkoriščal svoja poslovna znanja ali poslovne zveze, ki jih je pridobil pri delu pri tožnici. Tožnica je zaradi takšnega protipravnega ravnanja toženca imela stroške s toženčevim usposabljanjem, ravno tako pa je imela stroške zaradi tega, ker je morala po odhodu toženca usposobiti drugega delavca za to specifično delo. V tem postopku je zagotovo pomembno, da je toženec k novemu delodajalcu prenesel metodologijo dela, ki je lastna le tožnici. Družba Z. d.d. je tako po prihodu toženca lahko razširila akreditacijo in tudi s pomočjo toženca začela pridobivati nove stranke. Sama tožnica je glede pridobitve akreditacije za področje preizkušanja in kontrole varnostnih ventilov morala vlagati velika denarna sredstva, ravno tako pa velika sredstva v razvoj kadrov in metodologijo. Tožnici je zaradi takšnega ravnanja toženca nastala škoda v znesku najmanj 30.000,00 EUR, ter še dodatnih 30.000,00 EUR zaradi izgube določenih poslov. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato napačna. Sodišče v izpodbijani sodbi sicer navaja, da je upoštevalo zgolj dokaze in dejstva, predložene do prve obravnave. Vendar tožnica opozarja, da ji še vedno nastaja škoda zaradi toženčevega ravnanja in da je že od vsega začetka postopka navajala, da ji bo šele čez čas znan končni obseg škode. Sodišče bi zato moralo izvesti vse predlagane dokaze, ne pa da je zavrnilo dokazni predlog z imenovanjem izvedenca finančne stroke. Takšno stališče je napačno, saj je tožnica navedla, pri katerih strankah je bila prikrajšana in sodišču predlagala opravo poizvedb, iz katere bi izvedenec zagotovo lahko ugotovil realni obseg njenega prikrajšanja. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi med tožencem in družbo Z. d.d., opravlja toženec pri tej družbi identično delo, kot ga je opravljal pri njej, to dejstvo pa je v obrazložitvi ugotovilo tudi sodišče. Vendar je napačna razlaga sodišča, da ta ugotovitev ne vodi do ugotovitve kršitve konkurenčne klavzule. Natanko ta ugotovitev je tista, ki bi morala sodišču biti zadostna opora, da gre v konkretnem primeru za evidentno kršenje konkurenčne klavzule. Tudi poudarja, da je Z. d.d. akreditacijo za varovalno opremo in varnostne ventile pridobil 4. 11. 2008, kar je štiri mesece po tem, ko se je toženec zaposlil pri novem delodajalcu. Ravno zato je v tem postopku predlagala tudi angažiranje izvedenca tehnične stroke, da se ugotovi, ali gre pri konkretnem delu in uporabi znanja toženca, pridobljenega pri tožnici, za tehnična in poslovna znanja. Vendar sodišče temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, zaradi česar je bilo tožnici onemogočeno dokazovanje. Navaja tudi, da tožnica res ni izgubila nobene stranke zaradi toženčeve zaposlitve pri konkurenčni družbi, je pa v vsakem primeru morala zaradi tega znižati cene, saj je mnenja, da je ravno toženec tisti, ki je bil vezni člen med potencialnimi in obstoječimi strankami tožnice in med njegovim delodajalcem. Ne strinja se tudi z utemeljitvijo odločitve sodišča, zakaj tožnici ni prisodilo škode zaradi stroškov v zvezi s toženčevim izobraževanjem in izpadlim dohodkom zaradi njegovega prenehanja opravljanja pogodbeno določenih obveznosti. Obrazložitev, da bi ti stroški nastali tožnici v vsakem primeru je zato napačna. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek iz naslova plačila pogodbene kazni, saj je takšna odločitev sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Očitek pritožbe, da je bilo tožeči stranki onemogočeno dokazovanje, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in predvsem, ker je zavrnilo njen dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke in predlog, da se angažira izvedenec tehnične stroke, je neupošteven. Če ni izvedlo vseh ponujenih dokazov, je zato odločitev imelo podlago v 2. odstavku 213. člena ZPP, saj je izvedlo vse tiste dokaze, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka napačna. V tem delovnem sporu je tožeča stranka od toženca zahtevala plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ker se je toženec po sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaposlil pri konkurenčni gospodarski družbi Z. d.d., pri kateri opravlja identično delo (kontrola in preizkušanje opreme pod tlakom), čeprav se je s pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 3. 2007 zavezal, da še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal ali sodeloval pri dejavnosti, pri kateri bi izkoriščal svoja poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil pri tožeči stranki. Zaradi takšnega toženčevega ravnanja naj bi tožeči stranki nastala škoda in sicer s stroški, ki jih je imela za usposabljanje toženca, zaradi izgubljenega prihodka, ki ji je zaradi toženčevega odhoda izpadel, zaradi stroškov z nadomeščanjem delavca, kakor tudi zaradi škode, ki je tožeči stranki nastala zaradi tega, ker je toženec k novemu delodajalcu prinesel metodologijo dela, ki je lastna le tožeči stranki in zaradi česar je konkurenčna družba lahko po prihodu toženca razširila akreditacijo, ter z njegovo pomočjo začela pridobivati nove stranke.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec pri konkurenčni družbi sicer res opravljal praktično enako delo, kot ga je opravljal pri tožeči stranki, vendar je pravilno zaključilo, da je konkurenčna klavzula, kot je bila dogovorjena med strankama, omejena samo na prepoved izkoriščanja pridobljenih poslovnih znanj in poslovnih zvez, ne prepoveduje pa tožencu uporabe tehničnih in proizvodnih znanj (11. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 3. 2007). Pritožbena zatrjevanja, da je v tem postopku pomembno, da se je toženec zaposlil pri njeni neposredni konkurenci in da je k novemu delodajalcu prenesel metodologijo dela, so zato brezpredmetna, saj metodologija dela spada med tehnično znanje. Ne glede na navedeno se je sodišče glede domnevnega prenosa metodologije k novemu delodajalcu opredelilo in na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo zaključilo, da toženec ni pripomogel k pridobitvi akreditacije s strani družbe Z. d.d..

Glede toženčevih poslovnih znanj in poslovnih zvez, kar v ožjem pomenu besede v konkretnem primeru pomeni poznavanje tožničinih strank, poslovnega okolja, ponudb, cenikov in možnosti popustov, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bil toženec z njimi seznanjen, vendar da ni dokazano, da bi prav toženec podatke o ponudbah, cenah in strankah posredoval konkurenčni družbi, saj tako iz izpovedi direktorja tožeče stranke Doboviška kot iz izpovedi pomočnice direktorja S.S. izhaja, da je Z. d.d. imela dostop do tožničinih poslovnih znanj in zvez že ob razgovorih o morebitni kapitalski povezavi v letu 2007, kar kaže na dejstvo, da toženec ni mogel biti izključni vir informacij. Sicer pa tožeča stranka v teku postopka ni navedla niti ene stranke, ki naj bi jo izgubila zaradi domnevne kršitve konkurenčne klavzule s strani toženca, niti ni specificirala kakšne izgube naj bi utrpela, ker naj bi bila zaradi konkuriranja novega delodajalca po lastnih zatrjevanjih prisiljena zniževati cene. Tožeča stranka namreč ni navedla pri katerih strankah je morala znižati ceno, niti za koliko jo je morala znižati, prav tako ni navedla nobene druge okoliščine iz katere bi bilo mogoče sklepati na obseg zatrjevane škode. Pritožbena zatrjevanja, da naj bi toženec pridobival stranke za novega delodajalca in s tem tožnici povzročil škodo, so zato za presojo odločitve o tožbenem zahtevku, brezpredmetna. Tudi očitek pritožbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dejstva in dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila po prvem naroku, je neutemeljen. Tožeča stranka namreč škode ni konkretizirala niti v kasnejših vlogah, podanih po prvem naroku, zato je ta očitek brezpredmeten. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da zaradi toženčevega ravnanja škoda tožnici še nastaja, ker ji bo šele čez čas znan končni obseg škode. Treba je posebej poudariti, da ne zadošča verjetnost nastanka škode, ampak mora škoda dejansko nastati. Tudi če delavčevo ravnanje izpolnjuje pogoje za nezakonito kršitev konkurence, delodajalcu pa s tem ravnanjem ni bila povzročena škoda, delodajalec od delavca ne more zahtevati odškodnine. Ker je bilo dokazno breme glede nastale škode in njene višine na tožeči stranki in pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov, je sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca finančne stroke, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazloženo.

Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec kršil pogodbeno dogovorjeno konkurenčno klavzulo, niti da bi tožeči stranki zaradi toženčeve zaposlitve pri konkurenčni družbi nastala kakšna škoda. To pa pomeni, da tožeča stranka ni izkazala obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, ki so opredeljene v Obligacijskem zakoniku (protipravno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza, odgovornost). Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo odločitve niso bistvenega in odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).