Jedro

Tožnik je izvedel, da mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico in s tem vsebinsko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je prejel delovno knjižico, tako da je šele tedaj začel teči rok za sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija glede plačila regresa za letni dopust, dodatka za minulo delo ter dnevnic se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožniku dne 1/74-2004 (pravilno 31.3.2004) delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja (1. točka). Posledično navedenemu je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom zaostale plače ter posamezne neto mesečne zneske po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dneva v mesecu dalje za plačo za pretekli mesec, do plačila (2. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2002 v bruto znesku 62.902,50 SIT, odvesti od tega zneska ustrezne davke ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2003 dalje do plačila (3. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 22.731,53 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje do plačila (4. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 97.255,97 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila z nakazilom na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... (5. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo in uveljavljala pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišč predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi, ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje oziroma podredno, citirano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnika zavrže kot prepozno oziroma jo zavrne kot neutemeljeno. Navajala je, da je sodišče pri odločanju storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko v sodbi ni navedlo razlogov o tem, zakaj ni upoštevalo dejstva in dokaza (prijava – odjava v zavarovanje) iz katerega izhaja, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanje za določen čas. Sodišče se do tega dokaza sploh ni opredelilo. Sodišče je tudi očitno spregledalo pogodbeno voljo strank, ki sta izpovedali, da sta se pred sklenitvijo delovnega razmerja dogovarjali za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, pri čemer pa je direktor tudi izpovedal, da je tožniku ponujal v podpis pogodbo o zaposlitvi, vendar se je le-ta podpisu izmikal. Tožnik nikoli ni zahteval sklenitve pogodbe o zaposlitvi, kar bi gotovo storil, če bi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi imel interes. Tožnik že od 16.3.2004 ni prihajal na delo, torej je s svojim dejanjem jasno pokazal, da pri toženi stranki ne želi več delati. Tožnik naj bi za svoje kršitve zvedel šele 6.4.2006 (pravilno 6.4.2004), ko je prejel delovno knjižico. Tožbo je vložil šele 5.5.2004, kar pomeni, da jo je vložil prepozno in torej ne v roku, ki ga določa 204. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik tudi ves čas trajanja delovnega razmerja ni zahteval odprave kršitev pravic v skladu z zakonskimi določili. Zaradi navedenega bi moralo sodišče tožbo tožnika kot prepozno zavreči. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da 1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi, da tožniku delovno razmerje dne 1/74-2004 ni prenehalo in mu še traja. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da gre za očitno pisno pomoto, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku zaključila delovno knjižico dne 31.3.2004 (stran 2, 5. odstavek) obrazložitve. Tako bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pisno pomoto upoštevajoč pri tem določila 328. člena ZPP, ki določajo, da lahko predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.

Ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka po določilih 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče je tako lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Tako sodišče s tem, ko v sodbi ni izrecno navedlo razlogov glede upoštevanja dokaza (prijava – odjava v zavarovanje) iz katerega naj bi izhajalo, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanje za določen čas, ne predstavlja kršitve pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se mora sodišče opredeliti le to tistih dokazov, ki so pravno relevantni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločitev.

Iz navedenega listinskega dokaza pa le izhaja dejstvo, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje dne 1.7.2002, ter da mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico dne 31.3.2004, oboje pa med strankama niti ni bilo sporno.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je sodišče očitno spregledalo pogodbeno voljo strank, ki sta izpovedali, da je šlo za sklenitev pogodbe za določen čas. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik pričel z delom pri toženi stranki dne 1.7.2002 ter da mu je bila delovna knjižica zaključena z dnem 31.3.2004. Prav tako je bilo med strankama nesporno, da ni obstajala podpisana pogodba o zaposlitvi, da pa je tožnik prejemal mesečno plačo, prav tako pa je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da nobena od pravdnih strank ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi in je tožnik le po pošti prejel dne 6.4.2004 zaključeno delovno knjižico. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, češ da je direktor tožene stranke tožniku ponujal v podpis pogodbo o zaposlitvi, vendar se je tožnik podpisu izmikal. Pogodba o zaposlitvi se sklene pred nastopom dela in mora biti pisna, tožnik pa je pri toženi stranki delal vse od 1.7.2002 do 31.3.2004, tako da je težko verjeti ugovoru tožene stranke, da bi se tožniku uspelo uspešno izmikati podpisu pogodbe v obdobju leta in pol. Poudariti je, da se po določilih 10. člena ZDR sklene za nedoločen čas, razen za primere, ki jih taksativno določa 52. člen ZDR v 13. alinejah. V kolikor je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po preteku dela ali po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo, pa se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe, ki naj bi mu po pravnem stališču tožene stranke pričel teči že z dnem 16.3.2004, ko pri toženi stranki naj ne bi več delal. Tožnik je lahko izvedel, da mu je tožena stranka zaključila delovno knjižico in mu s tem vsebinsko odpovedala pogodbo o zaposlitvi šele takrat, ko je tožnik prejel delovno knjižico dne 6.4.2006 in šele takrat je tožnik je lahko tožniku pričel teči rok za uveljavljanje sodnega varstva po določilih iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 – ZDR). Tožnik bi res lahko tudi v času trajanja delovnega razmerja zahteval varstvo pravic pri delodajalcu na podlagi določil 1. odstavka 204. člena ZDR, tega pa ni bil dolžen. Tako tožniku tudi ni mogel pričeti teči rok iz 3.odstavka 204. člena ZDR z dnem, ko pri toženi stranki efektivno ni več delal, saj je tožnik kot je pojasnil na zaslišanju „v mesecu aprilu 2004 direktorju tožene stranke dostavil bolniške liste, saj je bil že v mesecu marcu v staležu“, kar pomeni, da je bil opravičeno odsoten z dela. Zaradi navedenega sodišče utemeljeno ni zavrglo tožbe tožnika, kot je to predlagala tožena stranka.

Sodišče je tudi tožniku utemeljeno priznalo sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2002 v bruto znesku 62.902,50 SIT z izplačilom neto zneska ter tudi izplačilo zneska 22.731,53 SIT iz naslova minulega dela ter dnevnic, kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. Štefana Ščapa z dne 7.2.2006. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1) odločalo o tem, ali dopusti revizijo glede izplačila sorazmernega dela regresa v višini 62.902,50 SIT bruto in izplačila zneska 22.731,53 SIT iz naslova dodatka za minulo delo in dnevnic. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti pritožbeno sodišče revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.