Jedro

Pri presoji obstoja delovnega razmerja, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev takšnega razmerja, saj je avtonomija pogodbenih strank omejena. Zlasti pa je v primeru ugotavljanja in presoje v zvezi s tem, ali sta stranki sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, treba izhajati iz pravila, da se delovno razmerje sklene za nedoločen čas ter da je le kot izjema od tega pravila predvideno tudi delovno razmerje za določen čas - le v primerih, ki jih izrecno določa zakon.

Tožnik je od tožene stranke prejel zaključeno delovno knjižico dne 6. 4. 2004, tožbo pa je na sodišče vložil dne 5. 5. 2004. To pomeni, da jo je vložil v zakonskem prekluzivnem roku 30 dni, odkar je zvedel za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke (tretji odstavek 204. člena ZDR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku dne 1/74-2004 (gre za očitno pomoto; pravilen datum je 31. 3. 2004) delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter toženi stranki naložilo, da pozove tožnika na delo, mu od dneva prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z zaostalo plačo in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna in plača tudi sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2002 v bruto znesku 62.902,50 SIT, prikrajšanje iz naslova dodatka za minulo delo in dnevnic v znesku 22.731,53 SIT ter stroške postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Nesporno med strankama je bilo, da je tožnik začel delati pri toženi stranki dne 1. 7. 2002, da mu je bila delovna knjižica zaključena z 31. 3. 2004, da ves čas delovnega razmerja ni obstajala podpisana pogodba o zaposlitvi, da je mesečno prejemal plačo in da nobena od strank ni podala pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je sprejelo izpoved tožnika, da sta se z direktorjem tožene stranke najprej dogovorila za delovno razmerje za določen čas treh mesecev, nato pa za delovno razmerje za nedoločen čas. Presodilo je, da je tožbo vložil v zakonskem roku 30 dni od prejema zaključene delovne knjižice, v skladu z določbo tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002). Ob upoštevanjem določb 10. in 16. člena ZDR je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas. Takšno delovno razmerje ne more prenehati le z izročitvijo zaključene delovne knjižice, zaradi česar je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je s posebnim sklepom odločilo tudi, da ne dopusti revizije glede odločitve o plačilu regresa za letni dopust, dodatka za minulo delo in dnevnic. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči druge in prve stopnje pri presoji nista upoštevali dejstva, ki izhaja iz prijave – odjave v zavarovanje, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanje za določen čas in da je ves čas vedel, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. S tem sta sodišči posegli oziroma očitno spregledali pogodbeno voljo strank. Tožnik ni zahteval sklenitve pogodbe o zaposlitvi in pogodbe ni želel podpisati, saj se je podpisu celo izmikal, pogodbo pa je tudi ustno odpovedal, češ da je dobil drugo službo v Avstriji. Od 16. 3. 2004 pri toženi stranki ni delal. Šele v mesecu aprilu je predložil odločbo imenovanega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo od 17. 3. 2004, torej za nazaj. Tožnik je tožbo vložil prepozno. V času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni zahteval sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas, zaradi česar je izgubil možnost uveljavljanja sodnega varstva. Že sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zavreči kot prepozno.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo, da sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali dejstva, ki naj bi izhajalo iz prijave – odjave v zavarovanje tožnika. Prvenstveno zato, ker revizijske navedbe v zvezi s tem predstavljajo očitek zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za revizijske navedbe v zvezi s tem, da sta sodišči druge in prve stopnje očitno spregledali pogodbeno voljo strank. Pri tem je treba dodati, da pri presoji obstoja delovnega razmerja, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev takšnega razmerja, saj je avtonomija pogodbenih strank omejena (glej tudi sklep VS RS VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007 in VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009). Zlasti pa je v primeru ugotavljanja in presoje v zvezi s tem, ali sta stranki sklenili delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, treba izhajati iz pravila, da se delovno razmerje sklene za nedoločen čas (prvi odstavek 12. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis in ki je veljal v času nastopa dela tožnika pri tožencu, in prvi odstavek 10. člena ZDR) ter da je le kot izjema od tega pravila predvideno tudi delovno razmerje za določen čas - vendar le v primerih, ki jih izrecno določa zakon (drugi odstavek 12. člena ZTPDR, 17. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR/90, Uradni list RS, št. 14/90 - 71/93 in 52. člen ZDR). Tožena stranka razen splošne trditve, da naj bi šlo za delovno razmerje za določen čas, ni navedla niti tega, iz katerega zakonsko opredeljenega razloga naj bi bilo to delovno razmerje s tožnikom sklenjeno.

8. Glede na navedeno tudi ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o tem, da tožnik ni želel podpisati pogodbe o zaposlitvi.

9. Ker morata biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izraženi v pisni obliki (prvi odstavek 86. člena ZDR) tudi ni mogoče upoštevati revizijske navedbe, da naj bi tožnik ustno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa tudi zatrjevanja tožene stranke, da od 16. 3. 2004 ni prihajal na delo - prvenstveno že zato, ker mu tožena stranka sploh ni pisno odpovedala pogodbe o zaposlitvi, pa tudi zato, ker je bil od 17. 3. 2004 z odločbo imenovanega zdravnika začasno nezmožen za delo.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor o prepozni tožbi, saj je tožnik po dokaznih zaključkih sodišč druge in prve stopnje (ki ne morejo biti predmet revizije) od tožene stranke prejel zaključeno delovno knjižico dne 6. 4. 2004 in je tožbo na sodišče vložil dne 5. 5. 2004. To pomeni, da jo je vložil v zakonskem prekluzivnem roku 30 dni odkar je zvedel za nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke (tretji odstavek 204. člena ZDR).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.