Jedro

Izpodbijani sklep se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeni sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-2409/2008 z dne 18. 1. 2012. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in ugotovilo, da posebnih stroškov postopka ni.

Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, v kateri navaja, da je toženka s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 18. 1. 2010 zmotno ugotovila, da je 2. točka odločbe z dne 29. 3. 2010 postala izvršljiva in da je tožnik na lastne stroške dolžan vzpostaviti prejšnje stanje. Toženka se ni opredelila do tega, da gre za objekt, sestavljen iz delov, od katerih vsak izpolnjuje predpisane pogoje. Podrobno navaja razloge, zakaj meni, da gre za legalen objekt. Zaveda se, da bi se o tem moral izreči organ, ki je odločal o glavni stvari, opozarja pa na nezakonitost odstranitve objektov na način, kot izhaja iz „izpodbijanega sklepa“. Meni, da organ, ki odloča o dovolitvi izvršbe, le te ne bi smel dovoliti, saj je v postopku odloga in dovolitve izvršbe vezana na načelo materialne resnice. Če bi ugotovil, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, izvršbe ne bi smel dovoliti, prav tako pa ne zavrniti odloga. Kot neutemeljene zavrača tudi razloge, s katerimi je toženka utemeljila, zakaj tožnik ni izkazal hudo popravljive škode, kar podrobneje obrazloži. Predlaga, naj sodišče v sporu polne jurisdikcije izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži, naj mu povrne stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave. S predlogom za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom z dne 18. 1. 2012, je tožnik želel doseči njeno začasno zadržanje oz. začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka iz razlogov po tretjem odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom - glede na prvi in drugi odstavek 226. člena ZUP se namreč s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo.

Izpodbijani sklep se tako nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To je vseboval že izvršilni naslov - inšpekcijska odločba, v kateri je bila tožniku odrejena odstranitev čebelnjaka in kmečke lope navedenih dimenzij na zemljišču parc. št. 616 k.o. …. Iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal njegovo obveznost in s tem posegal vanjo. Nenazadnje pa niti iz omenjene določbe tretjega odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odložitev izvršbe pravica zavezanca - ta se namreč odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009). Glede na citirano določbo se lahko odlog izvršbe dovoli le do pravnomočnosti izvršilnega naslova, kar je v obravnavanem primeru inšpekcijska odločba z dne 29. 3. 2010, ki je, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, postala pravnomočna.

Glede na navedeno v obravnavanem primeru pri izpodbijanem sklepu ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v pravni položaj tožnika, niti za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Tako odločitev je v podobnem primeru potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 447/2008 z dne 22. 10. 2009 in s sklepom I Up 100/2011. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.