Jedro

Tožnica je v času, ko je zapustnik kupil stanovanje, to je 28.5.1993 imela status tujke in enako je bilo to tudi še ob smrti zapustnika 13.10.1997. Ves ta čas pa tožnica ne bi mogla pridobiti lastninske pravice na stanovanju s pravnim poslom.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se na ugotovitev, da je stanovanje v I., ki je kupljeno s kupoprodajno pogodbo o prodaji stanovanja št. 466-152/293 z dne 28.5.1993 od Občine I. skupno zakonsko premoženje zapustnika in tožnice in da zato spada v zapuščino le nerazdeljena 1/2 navedene nepremičnine, kar sta toženi stranki v 15 dneh dolžni priznati in o tem tožnici izstaviti listino, sposobno za vpis lastninske pravice na tej nepremičnini do ene nerazdelne polovice na ime toženca, sicer bo to listino nadomestila ta sodba. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 211.135,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2006 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Zatrjuje, da gre za nenačelno odločitev sodišča, kajti isto sodišče je v zadevi pod opr.št. P pri skoraj enakih okoliščinah na strani tožeče stranke odločilo na povsem drugačen način. V omenjeni zadevi je namreč tožeča stranka kot tuja državljanka bila zunajzakonska partnerica, državljanka Republike Slovenije, bila pa je tuja državljanka z bivanjem v tujini tudi na dan sojenja in v njenem primeru celo niti ne teče postopek za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Kljub temu pa je s pravnomočno sodbo istega sodišča pridobila lastninsko pravico na delu nepremičnine v Republiki Sloveniji in sicer na podlagi skupnega prispevka k pridobitvi skupnega premoženja. Tožnica pa je v času nakupa stanovanja bila v Republiki Sloveniji. To stanovanje je ves času uporabljala, ga obnavljala, predvsem pa s svojimi sredstvi in svojim delom. Po mnenju tožnice se ne izgubi vložek v skupno premoženje le zaradi tega, ker je v času vložitve svojih sredstev bila tuja državljanka. Bila je namreč zakonita žena svojega moža in sta skupno vlagala v skupno stanovanje, ki pa je bilo vpisano na njegovo ime, v času odločanja pa je že bila državljanka Republike Slovenije. Po mnenju tožeče stranke tudi če bo nakupu ne bi mogla pridobiti stanovanja na svoje ime, saj je to konvalidiralo v njeno korist najpozneje s pridobitvijo državljanstva Republike Slovenije. Konvalidiralo pa je tudi s spremembo Ustave Republike Slovenije, saj že kar nekaj let tujim državljanom ni več prepovedano pridobiti nepremičnine v Republiki Sloveniji. V tem primeru in po stališču, kot ga navaja izpodbijana sodba, bi šlo poleg ostalega tudi za kršitve temeljnih ustavnih pravic tožeče stranke. To bi namreč pomenilo, da zaradi tega, ker v času nakupa stanovanja ni bila državljanka Republike Slovenije, tožnica izgubi pravico do ugotovitve, da je nekaj, kar je sama kupila, ali pa pri tem sodelovala, njena last ali solastnina. Lastninska pravica pa je posebej poudarjena tudi z Ustavo Republike Slovenije. Kot tuja državljanka je tožnica postala zakonita žena državljana Republike Slovenije in je tako po takratnih kot tudi po sedanjih pozitivnih predpisih o družini in družinskih razmerjih, tožnica postala relevanten subjekt pri skupnem premoženju, katera pravica pa naj bi se ji po stališču izpodbijane sodbe nezakonito odvzela in bi ji pravzaprav tako ostala le pravico biti žena državljana Republike Slovenije brez nobene druge pravice, ki izvira iz pozitivnih predpisov, katere pravice pa so ozko vezane. Če bi držalo citirano stališče, bi to pomenilo, da bi bile njene pravice manjše kot so pravice moža in bi tako stanovanje, ki sta ga kupila skupaj, s skupnimi sredstvi, ga plačala skupaj, ga skupno ves čas tudi uporabljala, za vedno ostalo last njenega moža, pa četudi je sedaj pokojni.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki prereka pritožbene trditve in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ni res, da gre za nenačelno odločitev sodišča prve stopnje, kajti v zadevi pod opr.št. P .., na katero se pritožba sklicuje, je sodišče prve stopnje odločalo o stvarnopravnem zahtevku tožeče stranke zato, ker je bilo premoženje pridobljeno še v času skupne države, to je pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. To pa pomeni, da takrat tožnica ni imela status tujke, kot to nepravilno razlaga pritožba. V predmetni zadevi pa tudi za tožečo stranko ni sporno dejstvo, kar je sodišče prve stopnje nedvoumno ugotovilo, da je tožnica v času, ko je zapustnik kupil stanovanje, to je 28.5.1993 imela status tujke in enako je bilo to tudi še ob smrti zapustnika 13.10.1997. Ves ta čas pa tožnica ne bi mogla pridobiti lastninske pravice na stanovanju s pravnim poslom. Res je sicer, da določba 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da je premoženje, ki ga zakonca ali izvenzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze oz. izvenzakonske zveze, njuno skupno premoženje, vendar pa če stanovanja po veljavni zakonodaji ni mogla kupiti, zato tudi ne more postati lastnica stanovanja na podlagi določb ZZZDR. Tako kot je sodišče prve stopnje pravilno povedalo, bi lahko uveljavljala le obligacijski zahtevek, tega pa tekom postopka ni storila.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Toženi stranki pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel ničesar k razjasnitvi zadeve.