Jedro

Uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto obsodbe obdolženca za dve ali več kaznivih dejanj, ki so zajeta v nadaljevano kaznivo dejanje, je obdolžencu v korist. S prepovedjo spremembe sodbe v škodo obdolženca glede pravne presoje dejanja je mišljena prepoved pravne opredelitve kaznivega dejanja po zakonu, ki je za obdolženca strožji. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni z izrecnimi besedami navedlo, da je obdolženec storil očitani dejanji iz koristoljubnosti, ni mogoče zaključiti, da subjektivni pogoj nadaljevanega kaznivega dejanja ni izpolnjen. Enotni psihični odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja se namreč ugotavlja in pripisuje na podlagi objektivnih okoliščin, katere pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo. Prilastitev mora biti v pravem pomenu te besede podana zgolj v storilčevem naklepu, medtem ko za izvršitveno ravnanje zadostuje zunanja manifestacija prilastitvenega naklepa. Prilastitev pomeni, da storilec s stvarjo ravna, kakor da bi bil njen lastnik. Gre za ravnanje, ki kaže na obstoj storilčevega naklepa. Po ustaljeni sodni praksi si storilec stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar stvar proda, zamenja ali z njo razpolaga na kak drug način, ki kaže na voljo storilca, da stvar rabi kot svojo. Kadar prilastitveni naklep ne izhaja že iz samega ravnanja (kot na primer v situaciji nevračila stvari), morajo biti podane še druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati na storilčev prilastitveni naklep. Razpolaganje s stvarmi je tisto, ki kaže na obdolženčevo voljo, da stvari rabi kot svoje, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da protipravnost prilastitve ni konkretizirana s posameznimi obdolženčevi dejanji.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 459,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 17311/2017 z dne 23. 6. 2021 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je bila določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec oškodovani družbi X. d.o.o. dolžan povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 13.700,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2017 dalje do plačila. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolžencu naložilo dodatni pogoj, da mora oškodovancu v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 13.700,00 EUR, v nasprotnem primeru bo pogojna obsodba preklicana. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločb o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik uveljavlja z navajanji, da je sodišče prve stopnje kršilo prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius), ker se obdolžencu, upoštevaje pravno kvalifikacijo obravnavanega kaznivega dejanja, v nasprotju s 385. členom ZKP z izpodbijano sodbo dodatno očita koristoljubnost ali oškodovalni nagib. Očitana kršitev ni podana, saj je uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto obsodbe obdolženca za dve ali več kaznivih dejanj, ki so zajeta v nadaljevano kaznivo dejanje, obdolžencu v korist.1

5. V skladu z določbo 385. člena ZKP se sodbe ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obdolženčevo korist. Gre za institut prepovedi reformatio in peius (spremembe na slabše), ki je izrazito v korist obdolženca. Namen te prepovedi je, da obdolženec ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo oziroma ker je bila pritožba vložena samo v njegovo korist. S prepovedjo spremembe sodbe v škodo obdolženca glede pravne presoje dejanja je mišljena prepoved pravne opredelitve kaznivega dejanja po zakonu, ki je za obdolženca strožji.2 V obravnavani zadevi je bil obdolženec v prvem sojenju spoznan za krivega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. V novem sojenju, ki je sledilo razveljavitvi prvostopenjske sodbe, je sodišče obdolženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Primerjava izrekov razveljavljene in izpodbijane sodbe pokaže, da se opisi dejanj v bistvenem ne razlikujejo. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju sledilo modifikaciji, s katero je državna tožilka na glavni obravnavi dne 23. 6. 2021 obtožbene očitke celo zmanjšala. Tako se obdolžencu pri prvem dejanju več ne očita, da je ravnal pri opravljanju gospodarske dejavnosti, manjša pa je tudi vrednost predmetov, ki si jih je obdolženec protipravno prilastil (iz 39.882,06 EUR na 13.000,00 EUR pod točko 1 izreka in iz 978,37 EUR na 700,00 EUR pod točko 2 izreka). V ostalem sta ostala opisa kaznivih dejanj nespremenjena. Spremenila pa se je pravna kvalifikacija, ki pa je obdolžencu v korist. Temeljna ideja nadaljevanega kaznivega dejanja, kot je urejeno v 54. členu KZ-1, je, da se več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki pomenijo enotno dejavnost storilca, obravnava kot pravna celota in eno kaznivo dejanje. Prav zato gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za navidezni stek, saj kljub formalni uresničitvi zakonskih znakov dveh ali več kaznivih dejanj storilec ni kaznovan za vsako izmed njih, temveč se vsa obravnavajo kot pravna celota in eno kaznivo dejanje.3 Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je obsodba obdolženca za eno (nadaljevano) kaznivo dejanje namesto za dve ali več kaznivih dejanj v korist obdolženca. Problematiziranje zagovornika, da je bilo načelo prepovedi spremembe na slabše kršeno, ker se obdolžencu s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja sedaj očita, da je ravnal iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov, pa ni uspešno. Čeprav koristoljubnost v KZ-1 ni posebej definirana, ni nobenega dvoma, da se pri premoženjskih kaznivih dejanjih (kamor spada tudi kaznivo dejanje zatajitve) motiv koristoljubnosti kaže v pridobivanju premoženjske koristi.4 Ker sta obdolženčevi (v novem sojenju nespremenjeni) izvršitveni ravnanji usmerjeni k cilju koristoljubnosti, kot je to razvidno zlasti iz vrednosti tujih premičnih stvari, ki si jih je prilastil obdolženec, ni mogoče pritrditi zagovorniku, da se v izpodbijani sodbi obdolžencu dodatno očita koristoljubnost ali oškodovalni nagibi. Posledično je neutemeljena tudi v tej zvezi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izrek ni nerazumljiv, kot to skuša prikazati pritožnik, saj je povsem jasno, da je obdolženec očitani premoženjski dejanji storil iz koristoljubnih namenov, kar je, kot že rečeno, razvidno iz opisov izvršitvenih ravnanj. Izpodbijana sodba pa ima tudi določne, tehtne in prepričljive razloge v tej smeri. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 43 razlogov izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, zakaj je upravičena pravna kvalifikacija nadaljevanega kaznivega dejanja. Glede (vrednosti) pridobljene premoženjske koristi pa ima izpodbijana sodba razloge v točkah 40 in 47 obrazložitve. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni z izrecnimi besedami navedlo, da je obdolženec storil očitani dejanji iz koristoljubnosti, pa ni mogoče zaključiti, da subjektivni pogoj nadaljevanega kaznivega dejanja ni izpolnjen. Enotni psihični odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja se namreč ugotavlja in pripisuje na podlagi objektivnih okoliščin,5 katere pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo.

6. Brez podlage pa je tudi zatrjevana kršitev pravice do obrambe, s čimer zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog obrambe za ponovno zaslišanje izvedenke ekonomske stroke mag. C. C., kar je v točki 44 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.6 Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da ponovno zaslišanje sodne izvedenke mag. C. C. ni potrebno. Izvedenka je dne 20. 10. 2020 izdelala pisni izvid in mnenje, prav tako je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 19. 2. 2021, kjer je odgovarjala na številna vprašanja strank in sodišča. Svoje zaključke je pojasnila strokovno in prepričljivo, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožniku, da se izvedenka pri zastavljenih vprašanjih ni znašla. Okoliščina, da je izvedenka pri ustnem podajanju mnenju iskala posamične račune v obširni, po spisu razdrobljeni listinski dokumentaciji, pa na strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja ne vpliva. Še zlasti, ker je izvedenka za vse predmete, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, konkretno pojasnila, na katerem računu se nahajajo, prav tako je ugotovila, da so bili vsi računi knjiženi v poslovnih knjigah oškodovane družbe X. d.o.o., kar je sodišče prve stopnje povzelo v točkah od 32 do 34 razlogov izpodbijane sodbe. Razen tega pa zagovornik izpovedbo izvedenke graja zgolj pavšalno, saj niti ne navede, do katerega spornega predmeta se izvedenka ni opredelila. Ob celotni obravnavi pisnega in ustnega mnenja sodne izvedenke mag. C. C., ki je popolno, pa tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga za dvom v verodostojnost izvedenke, zaradi česar njeno dodatno zaslišanje ni potrebno. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčevih pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), kot to pri navedenem pritožbenem razlogu zatrjuje zagovornik. Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana kršitev pravice do obrambe in s tem relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. Po mnenju zagovornika je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP), ker v opisih dejanj niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da si je obdolženec prisvojil obravnavane predmete. Očitana kršitev ni podana. Opis nadaljevanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, namreč po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, ti pa so tudi ustrezno konkretizirani. Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana. Prilastitev mora biti v pravem pomenu te besede podana zgolj v storilčevem naklepu, medtem ko za izvršitveno ravnanje zadostuje zunanja manifestacija prilastitvenega naklepa. Prilastitev pomeni, da storilec s stvarjo ravna, kakor da bi bil njen lastnik. Gre za ravnanje, ki kaže na obstoj storilčevega naklepa. Po ustaljeni sodni praksi si storilec stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar stvar proda, zamenja ali z njo razpolaga na kak drug način, ki kaže na voljo storilca, da stvar rabi kot svojo. Kadar prilastitveni naklep ne izhaja že iz samega ravnanja (kot na primer v situaciji nevračila stvari), morajo biti podane še druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati na storilčev prilastitveni naklep.7 Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izhaja, da so bile obdolžencu kot zastopniku zavoda Y na podlagi treh najemnih pogodb med oškodovano družbo X. d.o.o. in AS ozvočenjem, zaupane v uporabo v izreku navedene stvari za ozvočenje, ki so bile last družbe X. d.o.o. in katerih skupna vrednost znaša 13.000,00 EUR, vendar navedene opreme obdolženec po pozivu in odstopu od pogodbe družbi X. d.o.o. ni vrnil in je z njo brez soglasja sam razpolagal. Kaznivo dejanje pod točko 2 izreka pa je konkretizirano z navedbami, da je bila obdolžencu na podlagi ustnega dogovora s predstavnikom družbe X. d.o.o. zaupana v uporabo in posest prikolica, znamke Neptun, last podjetja X. d.o.o., vredna 700,00 EUR, ki pa je obdolženec po pozivu in obljubi, da jo bo do 31. 1. 2017 vrnil, ni hotel vrniti in je z njo brez dovoljenja sam razpolagal. Takšna opisa pa vsebujeta vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, tudi v pritožbi problematizirano izvršitveno ravnanje. Prilastitev namreč ni konkretizirana zgolj z nevrnitvijo predmetov najema, kot to skuša prikazati zagovornik, pač pa so v obeh opisih navedene tudi druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na prilastitveni naklep. Obdolžencu se namreč očita, da predmetov po pozivu in odstopu od pogodbe (točka 1 izreka) oziroma pozivu in obljubi, da bo prikolico vrnil (točka 2 izreka), ni vrnil in je z njimi brez soglasja oziroma dovoljenja sam razpolagal. Razpolaganje s stvarmi je tisto, ki kaže na obdolženčevo voljo, da stvari rabi kot svoje, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da protipravnost prilastitve ni konkretizirana s posameznimi obdolženčevi dejanji. Sklicevanje zagovornika na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019 pa ni na mestu, saj je konkretizacija izvršitvenega ravnanja v citirani sodbi ožja kot v obravnavani zadevi. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

8. Zagovornik tudi neutemeljeno izpodbija pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženega A. A. zanesljivo spoznalo za krivega storitve v izreku prvostopenjske sodbe opisanega nadaljevanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

9. Bistvo pritožbene obrazložitve je v graji dokazne ocene, s katero pritožnik ne soglaša, pri tem pa ponavlja obdolženčev zagovor v smeri, da so bili računi, ki jih je izdala družba X. d.o.o., zgolj formalni.

10. Takšnim pritožbenim trditvam pa ni mogoče pritrditi. Za zaključek, da je obdolženec storil nadaljevano kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi predstavnika oškodovane družbe X. d.o.o., B. B., mnenjih sodne izvedenke ekonomske stroke mag. C. C., sodnega izvedenca in cenilca za elektro stroko mag. D. D. in sodnega cenilca avtomobilske stroke Č. Č. ter listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanih dejanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženca.

11. Prepričljivo obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 41 razlogov izpodbijane sodbe glede višine najemnine poskuša pritožnik omajati s ponavljajočimi navedbami v smeri, da bi bilo za obdolženca ugodneje, če bi 8 komadov zvočnikov B&C kupil na obroke, kot pa jih vzel v najem pri oškodovani družbi. Takšni pomisleki pa pritožbenega sodišča ne prepričajo. Že sodišče sodišče prve stopnje je tehtno pojasnilo, zakaj obdolženčevemu zagovoru v tem delu ni mogoče verjeti. Logična je namreč izpovedba priče B. B., da je družba X. d.o.o. kupila opremo za ozvočenje in jo nato dala zavodu Y ozvočenje v najem, ker je zavod oziroma obdolženec takoj potreboval opremo. Na takšen način je torej zavod, čeprav ni imel denarja za nakup, takoj pričel z uporabo opreme. Razen tega pa je že sodišče prve stopnje v točki 37 razlogov izpodbijane sodbe na podlagi listinske dokumentacije ugotovilo, da je konkretne zvočnike pri dobavitelju dejansko naročil obdolženec, ki je nato predračun posredoval družbi X. d.o.o. (priloga C4), ta pa je predračun tudi plačala, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke mag. C. C. (list. 478). Navedeno dodatno potrjuje izpovedbo priče B. B.., da je artikle po lastnih potrebah izbiral obdolženi A. A., tudi zaradi česar obdolženčevemu zagovoru ni mogoče pritrditi. Kot bistveno pa sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da so bile v izreku izpodbijane sodbe navedene premičnine last družbe X. d.o.o. Izvedenka ekonomske stroke mag. C. C. je namreč ugotovila, da so bili predmeti nabavljeni v družbi X. d.o.o. na podlagi spornih računov, da so bili računi plačani iz poslovnih transakcijskih računov družbe X. d.o.o. in da so evidentirani na konto 0400 opredmetena osnovna sredstva ter vneseni v register osnovnih sredstev družbe X. d.o.o. Medsebojna analiza vseh izvedenih dokazov po oceni pritožbenega sodišča ne pušča nobenega dvoma, da si je obdolženec protipravno prilastil tuje premične stvari (opremo za ozvočenje in prikolico), kot je to v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo zaključilo sodišče prve stopnje. Na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati niti pritožbena navedba, da je obdolženec zvočnike Yamaha kupil že 20. 8. 2013, zaradi česar je nelogično, da bi potem iste zvočnike najel še od oškodovane družbe. Ob dejstvu, da so bili sporni zvočniki last oškodovane družbe X. d.o.o., je potrebno upoštevati še izpovedbo priče B. B., ki je pojasnil, da ga je obdolženec prosil, da zanj kupi opremo za ozvočenje in mu jo da v najem, ker je želel razširiti dejavnost, vendar zavod za nakup opreme ni imel denarja. Glede v pritožbi problematizirane prikolice pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predstavnik oškodovane družbe X. d.o.o., B. B., v nadaljevanju kazenskega postopka obrazložil, da je obdolžencu posodil enoosno prikolico in da je bila oškodovana družba pred tem lastnica dvoosne prikolice, ki pa so jo ukradli, zaradi česar je sprva navedel, da je obdolžencu posodil dvoosno prikolico. Razen tega pa je B. B. še povedal, da je sporno prikolico v času podaje kazenske ovadbe opazil parkirano pri obdolženčevemu očetu na zaklenjenem dvorišču, kjer jo je tudi fotografiral (list. št. 73/4), zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi, da je oškodovana družba obdolžencu posodila prikolico z identifikacijsko številko, kot izhaja iz točke 2 izreka izpodbijane sodbe. Pritožnik poskuša ugotovljeno dejansko stanje izpodbiti tudi s sklicevanjem na pisemsko ovojnico pod prilogo B13, v kateri se nahajajo trije računi, ki jih je družba X. d.o.o. poslala zavodu Y ozvočenje zaradi plačila najemnine, vendar neuspešno, saj navedena okoliščina ni bistvena za razsojo v tej zadevi. Odločilno je namreč, da si je obdolženec protipravno prilastil tuje premične stvari, ki so mu bile zaupane, kar vse je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo.

12. Ker zagovornik tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

13. Odločbo o kazenski sankciji zagovornik graja zgolj z navedbami, da je le-ta obdolžencu neupravičeno izrečena. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo obeh dejanj, nagibe, zaradi katerih sta bili dejanji storjeni, in obdolženčevo prejšnje življenje je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost, medtem ko obteževalnih okoliščin utemeljeno ni našlo. Izrečena pogojna obsodba bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dosegla namen kaznovanja in bo na obdolženca vplivala toliko vzgojno, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

14. Po mnenju zagovornika je sodišče prve stopnje obdolžencu v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-103/14 z dne 6. 6. 2018 naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek, vendar nima prav. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da si je obdolženec protipravno prilastil tuje premične stvari, ki so mu bile zaupane, in da jih vse do izreka prvostopenjske sodbe ni vrnil. Prav tako je sodišče prve stopnje s pomočjo cenilcev mag. D. D. in Č. Č. natančno ugotovilo vrednost predmetov, ki si jih je obdolženec protipravno prilastil (točki 40 in 47 obrazložitve). Ker je oškodovani družbi X. d.o.o. zaradi obdolženčevih ravnanj nastala premoženjska škoda, je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pravilno odločilo, da jo je obdolženec dolžan povrniti. Pri tem je očitno izhajalo iz določbe prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika, v skladu s katero je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan le-to tudi povrniti.

15. Zagovornik odločbo o stroških kazenskega postopka neobrazloženo izpodbija zgolj uvodoma in v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je pritožbeno sodišče ni preizkušalo (prvi odstavek 383. člena ZKP).

16. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifnima številkama 7112 in 71113 in na podlagi tarifne številke 7301 Zakona o sodnih taksah, upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.

1 Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 65106/2010 z dne 3. 3. 2011. 2 Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 831 in 833. 3 Tako Šošić M. v Kazenskem zakoniku (KZ-1) s komentarjem, GV založba, 2021, str. 774. 4 Tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019. 5 Tako Šošić M. v Kazenskem zakoniku (KZ-1) s komentarjem, GV založba, 2021, str. 778. 6 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020. 7 Tako Merc K. v Velikem znanstvenem komentarju posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, 2. knjiga, str. 493-495.