Jedro

Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana. Storilec si stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar z njo razpolaga na način, ki kaže na storilčevo voljo stvar rabiti kot svojo. Vrhovno sodišče je v preteklosti sicer res judiciralo, da mora opis poleg kršitve civilnopravne obveznosti – nevrnitve stvari – vsebovati še okoliščino prilastitve stvari. Vendar se sodna praksa, na katero se sklicuje vložnik, nanaša na primere, v katerih je bilo v opisu dejanja navedeno zgolj dejstvo, da storilec tuje premične stvari, ki mu je bila zaupana v uporabo, ni vrnil. V obravnavanem primeru pa iz opisa obsojenčevih ravnanj, kot povzeto zgoraj, izhaja ne samo, da obsojenec premičnih stvari, last oškodovane družbe, po pozivu ni vrnil, temveč tudi okoliščina, iz katere izhaja očitek o subjektivnem elementu tega kaznivega dejanja – da je z njimi brez soglasja sam razpolagal. Navedba okoliščine, da je obsojenec s tujimi premičnimi stvarmi, ki so mu bile zaupane in ki jih po pozivu ni vrnil, nato razpolagal, na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in posebnim pogojem, da mora oškodovani družbi A. d. o. o. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plačati 13.700,00 EUR, ta znesek pa je sodišče obsojencu skupaj z zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo na podlagi prvega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Prvostopenjsko sodišče je obsojencu naložilo tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka, plačilo sodne takse in nagrade ter potrebnih izdatkov zagovornika po pooblastilu. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je, skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina in predlagal njeno zavrnitev.

4. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila z odgovorom seznanjena, a se o njem nista izjavila.

B.-1

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi obrazloženo sklicuje. Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.1 B.-2

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da si je v letu 2017 v Mariboru kot ustanovitelj in zastopnik družbe B., ..., protipravno prilastil tuje premične stvari v skupni vrednosti 13.000,00 EUR, last oškodovane družbe A. d. o. o., ki so mu bile zaupane v uporabo na podlagi treh najemnih pogodb med oškodovano družbo in družbo B. V istem letu si je protipravno prilastil tudi prikolico v vrednosti 700,00 EUR, last oškodovane družbe, ki mu je bila zaupana v uporabo in posest na podlagi ustnega dogovora, vse navedene opreme pa po pozivu in obljubi oziroma odstopu od pogodbe oškodovane družbe ni vrnil in je z njo brez soglasja sam razpolagal. 7. Vložnik trdi, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, saj naj iz opisa obsojenčevega ravnanja ne bi izhajali vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 208. členu KZ-1, natančneje, iz opisa naj bi izostala konkretizacija prilastitve. Vložnik navaja, da je iz opisa nadaljevanega dejanja razvidno zgolj, da je obsojenec kršil pogodbene obveznosti, torej da predmetov, ki so mu bili zaupani, po pozivu ni vrnil. Vložnik se pri tem sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 17620/2012 z dne 1. 3. 2021, I Ips 40619/2015 z dne 24. 1. 2019 in I Ips 53767/2013 z dne 20. 9. 2019, v kateri je Vrhovno sodišče judiciralo, da nevračilo predmetov predstavlja le kršitev civilnopravne obveznosti in ne zadošča za sklep o obstoju kaznivega dejanja, za katerega se dodatno zahteva, da si storilec zaupane predmete tudi prilasti. Vložnik zastopa stališče, da ne zadošča le pavšalna navedba v opisu, da je storilec s predmeti razpolagal, temveč da mora opis vsebovati navedbo konkretnih okoliščin, iz katerih izhaja, da naj bi storilec razpolagal s predmeti na način, ki kaže na njegovo voljo si stvar lastiti kot svojo.

8. Očitana kršitev ni podana. V sodbi, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega, morajo biti v opisu očitanega kaznivega dejanja navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo subjektivne in objektivne zakonske znake kaznivega dejanja. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse mora biti kaznivo dejanje v izreku sodbe do te mere določno opredeljeno, da je že na podlagi opisa mogoče ugotoviti, da obsojencu očitano kaznivo dejanje predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Tako morajo biti abstraktni zakonski znaki, razen tistih, ki se nanašajo na subjektivno, to je notranje dojemanje storilca, s konkretnimi dejstvi opisani v konkretnem delu izreka sodbe,2 oziroma morajo izhajati iz konkretiziranega opisa obdolženčevega ravnanja, saj se obdolženec zoper nekonkretizirane očitke ne more braniti.3

9. Kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 stori, kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana. Storilec si stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar z njo razpolaga na način, ki kaže na storilčevo voljo stvar rabiti kot svojo.4 Vrhovno sodišče je v preteklosti sicer res judiciralo, da mora opis poleg kršitve civilnopravne obveznosti – nevrnitve stvari – vsebovati še okoliščino prilastitve stvari. Vendar se sodna praksa, na katero se sklicuje vložnik, nanaša na primere, v katerih je bilo v opisu dejanja navedeno zgolj dejstvo, da storilec tuje premične stvari, ki mu je bila zaupana v uporabo, ni vrnil. V obravnavanem primeru pa iz opisa obsojenčevih ravnanj, kot povzeto zgoraj, izhaja ne samo, da obsojenec premičnih stvari, last oškodovane družbe, po pozivu ni vrnil, temveč tudi okoliščina, iz katere izhaja očitek o subjektivnem elementu tega kaznivega dejanja – da je z njimi brez soglasja sam razpolagal. Navedba okoliščine, da je obsojenec s tujimi premičnimi stvarmi, ki so mu bile zaupane in ki jih po pozivu ni vrnil, nato razpolagal, na ravni opisa zadošča za konkretizacijo navzven spoznavnega, objektivnega vidika prilastitve5 in se je zoper takšen očitek obsojenec, ki je sicer po izobrazbi diplomirani ekonomist in mu zato pomen pojma razpolagati ni mogel ostati neznan, lahko učinkovito branil.6 Za kašen način razpolaganja, ki po subjektivni plati, kot že povedano, kaže na _animus domini_ – obsojenčevo voljo stvar rabiti kot svojo, je šlo, pa je stvar prilastitvenega namena kot subjektivnega elementa kaznivega dejanja, ki pri tem kaznivem dejanju ne predstavlja objektivnega zakonskega znaka, je pa predmet dokazovanja oziroma dejanske presoje, zaradi česar zaključki o tem spadajo v obrazložitev sodbe in ne v njen izrek.7 V skladu z ustaljeno sodno prakso sicer za konkretizacijo subjektivnih zakonskih znakov med drugim zadostuje že sama navedba, da storilec predmetov ni imel namena vrniti,8 in posledično kot ekvivalentna zadošča tudi navedba, da je storilec s predmeti razpolagal. 10. Vložnik pavšalno navaja tudi, da trditev iz opisa, da je obsojenec s predmeti razpolagal, ni bila predmet dokazovanja, vendar te navedbe kot nekonkretizirane oziroma neobrazložene ni mogoče preizkusiti. V zvezi z navedenim je sicer, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo izpovedbi predstavnika oškodovane družbe, B. B., ki je v zvezi s prikolico iz dejanja pod 2.) točko izreka povedal, da jo je videl parkirano pri obsojenčevemu očetu, kasneje pa je ni bilo več in še danes ne ve, kje se nahaja, zato je sklepal, da jo je obsojenec prodal (tč. 25 sodbe). Enako je tudi glede ostale opreme iz dejanja pod 1). točko izreka povedal, da ne ve, kje se nahaja, da pa je nekaj od predmetnih stvari hranil obsojenec pri sebi doma (19. in 22. točka sodbe), pri čemer je bila pri obsojencu doma zasežena mešalna miza, ki pa je B. B. ni prepoznal kot tiste mešalne mize, ki je bila kot last oškodovane družbe zaupana obsojencu (23. točka sodbe). Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je obsojenec očitno predmete odtujil oziroma z njimi razpolagal s prilastitvenim namenom (42. točka sodbe), saj spornih predmetov po pozivu ni vrnil, temveč so izginili, s čimer je obsojenec oškodovancu, ki je po lastni izpovedbi predmete iskal brez uspeha, v celoti onemogočil izvrševanje njegove lastninske pravice. Takšnim dejanskim zaključkom v zvezi s prilastivijo zaupanih predmetov je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče (8. - 12. točka sodbe), kolikor jim vložnik nasprotuje, pa po vsebini uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Vložnik nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 385. členom ZKP. V obravnavani zadevi je bila namreč že izdana prvostopenjska sodba, ki pa je bila na podlagi zagovornikove pritožbe razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. V ponovljenem postopku je državna tožilka modificirala obtožbo in obsojencu očitani kaznivi dejanji poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 prekvalificirala v eno nadaljevano kaznivo dejanje zatajitve. Posledično naj bi bilo v novem sojenju kršeno načelo prepovedi _reformatio in peius_.

12. Navedenemu ni mogoče slediti. Načelo prepovedi _reformatio in peius_ (spremembe na slabše) iz 385. člena ZKP pomeni, da se sodba, če je pritožba podana le v obdolženčevo korist, ne sme spremeniti obdolžencu v škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, pri čemer se, kot je ustrezno presodilo že drugostopenjsko sodišče, smatra, da se sodba glede pravne opredelitve dejanja spremeni obdolžencu v škodo takrat, ko je dejanje opredeljeno po zakonu, ki je za obdolženca strožji.9 Prekvalifikacija dveh dejanj v eno nadaljevano kaznivo dejanje ne predstavlja opredelitve dejanja po strožjem zakonu. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja iz 54. člena ZKP namreč predstavlja konstrukt oziroma fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje in pride v poštev v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, ki sicer ne omogočajo zaključka, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov.10 Ko sodišče ugotovi obstoj povezovalnih elementov in obdolženca obsodi za nadaljevano kaznivo dejanje, ga torej kljub dejstvu, da je dejansko izvršil več dejanj, obsodi za eno kaznivo dejanje. Posledično sodišče obdolžencu ne določi kazni za vsako od dejanj in ne izrečene enotne kazni po pravilih o steku, temveč na podlagi drugega odstavka 54. člena KZ-1 obdolžencu izreče kazen za eno dejanje, torej mu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče eno kazen v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje. Glede na pojasnjeno ni dvoma, da je uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja namesto obsodbe za več kaznivih dejanj obdolžencu v korist, saj pomeni milejšo kazensko sankcijo.11

13. Vložnik izpodbijani pravnomočni sodbi očita tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da nima razlogov o odločilnem dejstvu – koristoljubnosti, ki se zahteva za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja v smislu prvega odstavka 54. člena KZ-1. 14. Tudi ta kršitev ni podana. Sodba prvostopenjskega sodišča koristoljubnosti izrecno ne omenja, je pa iz obrazložitve jasno razvidna ugotovitev, da je obsojenec, ki je deloval z direktnim naklepom, s svojim ravnanjem, ko si je prisvojil tuje premične stvari, pridobil premoženjsko korist v vrednosti prisvojenih stvari v skupnem znesku 13.700,00 EUR, pri čemer je bila vrednost predmetov ugotovljena tako na podlagi računov, ki jih je pregledala izvedenka finančne stroke mag. Sabina Lamut, kot tudi s pomočjo sodnih izvedencev za elektrostroko, mag. Pavla Štajdoharja, in za motorna vozila, Romana Lešeka (tč. 40 izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da istovrstni premoženjski dejanji, storjeni v istem časovnem obdobju glede na kraj, način in ostale okoliščine izvršitve, pomenita obdolženčevo enotno dejavnost (tč. 43 izpodbijane sodbe). Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta bili obsojenčevi ravnanji usmerjeni k cilju pridobitve premoženjske koristi, kar je razvidno iz vrednosti premičnih stvari, ki si jih je prilastil, in je zato povsem jasno, da sta bili dejanji storjeni iz koristoljubnosti (tč. 5 izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče je že judiciralo, da premoženjska kazniva dejanja, kamor sodi tudi kaznivo dejanje zatajitve, storilec praviloma izvrši zaradi pridobitve premoženjske koristi,12 in se tako pri premoženjskih kaznivih dejanjih koristoljubnost kaže že v pridobivanju premoženjske koristi.13 Glede na pojasnjeno stališče sodne prakse ter pravnomočne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da si je obsojenec z dejanjem pridobil premoženjsko korist in je bilo njegovo ravnanje tudi usmerjeno k temu cilju, obrazložitev izpodbijanih sodb ne pušča nobenih nejasnosti glede dejstva, da je obsojenec deloval iz koristoljubnosti.

15. Vložnik pravnomočno sodbo izpodbija tudi glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da prvostopenjsko sodišče odločitve o premoženjskopravnem zahtevku ni obrazložilo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-103/14 z dne 6. 6. 2018. Vložnik trdi, da naj bi drugostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 392. člena ZKP, ko je ugotovilo, da naj bi prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku izhajalo iz določbe prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj navedbe te določbe prvostopenjska sodba ne vsebuje.

16. Ustavno sodišče je v odločbi Up-103/14 z dne 6. 6. 2018 pojasnilo, da je smisel odločanja o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku v tem, da sodišče v enotnem postopku odloči tako o kazenskopravnih kot tudi o civilnopravnih posledicah določenega ravnanja. Pri tem pa mora upoštevati, da pravni sklep o obstoju kaznivega dejanja in obdolženčeve krivde, ki temelji na kazenskopravni normi, sam po sebi ne zadostuje za pravni sklep o civilnopravnih posledicah. Sodišče lahko pravilno odločitev o premoženjskopravnem zahtevku sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v luči vseh upoštevanih določb civilnega materialnega prava. To presojo pa mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo v sodbi obrazložiti, torej mora navesti ugotovljena dejstva in dokaze ter utemeljiti oblikovanje zgornje in spodnje premise pravnega silogizma ter podreditev spodnje premise zgornji. Drugače povedano, iz obrazložitve sodbe mora izhajati ugotovitev vseh temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ. Te so: a) nastanek škode; b) nedopustno ravnanje; c) vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; d) odgovornost povzročitelja škode. Iz izpodbijanih sodb izhajajo pravnomočne ugotovitve, da je obsojenec ravnal protipravno (nedopustno), ko si je tuje premične stvari, ki so mu bile zaupane, protipravno prilasti in izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 ter da je pri tem deloval z direktnim naklepom in iz koristoljubja, torej je ugotovljena njegova odgovornost. Iz izpodbijanih sodb je nadalje razvidno, da si je obsojenec prisvojil premične stvari, last oškodovane družbe, jih torej oškodovani družbi odtujil, iz česar sledi, da je bila slednja zaradi obsojenčevega ravnanja oškodovana za vrednost odtujenih stvari. Skupna vrednost odtujenih stvari, t. j. 13.700,00 EUR, je navedena že v opisu obsojenčevih ravnanj v tenorju obtožnega akta in posledično v izreku sodbe, ta vrednost pa povsem ustreza višini premoženjskopravnega zahtevka, zato je bila obramba z višino nastale škode vseskozi seznanjena in imela možnost temu primerno voditi obrambo, pri čemer je bila vrednost odtujenih stvari nadalje v dokaznem postopku ugotovljena s pomočjo izvedencev – cenilcev, kot je podrobno obrazloženo v izpodbijani prvostopenjski sodbi (tč. 40 in 47). Iz pravnomočne izpodbijane sodbe kot celote torej izhaja izkazanost prav vseh predpostavk odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ in je posledično utemeljen zaključek drugostopenjskega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo ravno iz te zakonske določbe.

17. Vložnik v nadaljevanju izpodbijani pravnomočni sodbi očita, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker nižji sodišči nista obrazložili, zakaj štejeta, da naj bi obsojenec ravnal ravno v opisu navedenem časovnem obdobju. Zatrjevana kršitev določb postopka je podana, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.14 Kraj,15 čas16 in podobne modalitete dejanja ne predstavljajo odločilnih dejstev, razen v primeru, če so te modalitete zakonski znak kaznivega dejanja oziroma bi vplivale na pravno kvalifikacijo dejanja.17 Ker čas izvršitve ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 208. člena KZ-1, ne gre za odločilno dejstvo, posledično pa izostanek razlogov v zvezi s takšnim dejstvom ne vodi v kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

18. Vložnik nazadnje trdi še, da je bila obsojencu z zavrnitvijo dokaznega predloga po ponovnem zaslišanju izvedenke mag. Sabine Lamut kršena pravica do obrambe, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj sodba temelji na deloma nejasnem izvedenskem mnenju.

19. Izvedenka finančne stroke mag. Sabina Lamut je dne 23. 10. 2020 izdelala pisno izvedensko mnenje, ki je bilo vročeno vsem strankam, nato pa je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2021, na katerem sta bila prisotna tako obsojenec kot njegov zagovornik. Vložnikove navedbe, da 29. člen Ustave zagotavlja pravico obsojenca do ustnega zaslišanja izvedenca in da Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) v d. alineji tretjega odstavka 6. člena ureja obdolženčevo pravico do zaslišanja obremenilnih prič, iz katerih sicer vložnik ne izpeljuje kakšnih konkretnih zaključkov, se tako izkažejo za irelevantne. Obrambi je bila možnost ustno zaslišati izvedenko in se z njo soočiti vsekakor dana ter jo je zagovornik, preko postavljanja vprašanj izvedenki tudi izkoristil. Na naroku 12. 5. 2021 je obsojenčev zagovornik podal dokazni predlog za ponovno zaslišanje izvedenke z utemeljitvijo, da izvedenka na zaslišanju ni bila prepričljiva in da na posamezna vprašanja ni znala odgovoriti. Zagovornik je posebej izpostavil: da se je izvedenka sklicevala na račune, pri čemer pa je navedla, da je na enem izmed računov zabeleženih tudi več predmetov; da je izvedenka navedla, da so vsi računi evidentirani po znesku brez DDV, pri čemer DDV ne more biti predmet obtožbe; ter da je izvedenka povzemala tudi kontne kartice, pri čemer za predmetni postopek ni pomembno, ali so bili navedeni računi pravilno knjiženi na posamezni konto, temveč ali so kontne kartice, ki so bile predložene izvedenki, za inkriminirano obdobje dejansko zajete v bilanci družbe.

20. V zahtevi vložnik navaja, da izvedenka ni znala obrazložiti, ali se posamezni predmeti, ki so predmet obtožbe, nahajajo na računih, oziroma da se ni izjasnila o vseh predmetih. Takšne navedbe so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjske sodbe (tč. 28 – 35), pri čemer so, kot je ugotovilo že drugostopenjsko sodišče, tudi povsem pavšalne in jih tako ni mogoče preizkusiti, saj obsojenec ne konkretizira, za katere predmete naj izvedenka ne bi pojasnila, ali se nahajajo na računih. Sicer pa je vložnikova utemeljitev potrebe po ponovnem zaslišanju izvedenke finančne stroke tudi v nasprotju z izvirnim dokaznim predlogom, kot je povzet zgoraj, v katerem zagovornik ni omenjal, da se naj izvedenka ne bi izjasnila o vseh spornih predmetih oziroma jih identificirala na fakturah, temveč je bil dokazni predlog argumentiran z zagovornikovim mnenjem o neprepričljivosti izvedenke ter njegovo interpretacijo dokaznega gradiva. Slednje ne more biti razlog za ponovno zaslišanje izvedenke, saj je ocena prepričljivosti, jasnosti in popolnosti izvedenskega mnenja v luči ostalega dokaznega gradiva stvar dokazne ocene sodišča. Glede na navedeno zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni izkazana.

C.

21. Ker zatrjevane kršitve niso podane je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato mu je Vrhovno sodišče, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, ter zapletenosti zadeve, na podlagi tarifnih številk 7112, 7113 in 7152 ter 7301 in 16. člena Zakona o sodnih taksah (ZS-1) naložilo plačilo sodne takse v znesku 500,00 EUR.

23. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali Barbara Zobec, Maja Baškovič, Marjana Lubinič in Tomaž Pavčnik.

1 Sodba VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016. 2 Tako denimo sodbi VSRS I Ips 7238/2016 z dne 21. 1. 2019 in I Ips 408/2008 z dne 8. 1. 2009, in druge. 3 Sklep VSL II Kp 7786/2014 z 21.1.2016; sodba VSL VII Kp 53290/2014 z dne 25.5.2016; sodba VSC II Kp 26285/2017 z dne 19.6.2018, tč. 11; Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 746. 4 Tako sodba VSRS I Ips 31821/2014 z dne 18. 2. 2016, ki pa se nanaša na dejansko vsebino zakonskega znaka prilastitve oziroma obsojenčevega prilastitvenega namena, in ne na opis dejanja. 5 Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da je navedena presoja skladna tudi z merili, vzpostavljenimi v odločbah Ustavnega sodišča RS Up-879/14, 883/14 in 889/14 z dne 20. 4. 2015, v katerih je Ustavno sodišče razčlenilo zahtevo, da morajo biti v opisu dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki. Za razliko od omenjenih zadev so namreč v obravnavani zadevi vsi zakonski znaki v opisu v celoti in ustrezno konkretizirani, izostala naj bi (po vložnikovem stališču) konkretizacija subjektivnih elementov – storilčevega namena. 6 Pri tem ni nepomembno, da iz obsojenčevega zagovora izhaja, da je slednji zanikal, da bi si predmete, ki so predmet obtožnice, kdaj izposodil, temveč naj bi šlo za fiktivne pogodbe, ki pa niso bile dejansko izpolnjene, če predmetov obsojenec sploh nikoli ni imel v posesti, pa z njimi niti ni mogel razpolagati. 7 Sodba VSRS I Ips 9752/2009 z dne 10. 11. 2011. 8 Odločba Ustavnega sodišča Up-879/2014 z dne 20. 4. 2015; sodba VSRS I Ips 33119/2013 z dne 29. 11. 2018. 9 Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 831. 10 Sodba VSRS I Ips 54527/16 z dne 3. 9. 2020, tč. 11; Zobec B., Nadaljevano kaznivo dejanje in načelo ne bis in idem, Pravna praksa, 2016, št. 16 – 17. 11 Sodba VSRS I Ips 65106/2010 z dne 3. 3. 2011, tč. 9. 12 Sodba VSRS I Ips 65106/2010 z dne 3. 3. 2011, tč. 9. 13 Sodba VSRS I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019, tč. 64. 14 Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 794. 15 Primerjaj s sodbami VSRS I Ips 52983/2014 z dne 20. 11. 2018, tč. 13; I Ips 10918/2010 z dne 6. 9. 2018; I Ips 27359/2013 z dne 14. 9. 2017, tč. 6; I Ips 71/2009 z dne 4. 6. 2009; I Ips 201/2005 z dne 15. 9. 2005. 16 Primerjaj s sodbama VSRS I Ips 56217/2017 z dne 11. 3. 2021, tč. 8; I Ips 29412/2015 z dne 14. 5. 2020, tč. 6. 17 Sodba VSRS I Ips 27359/2013 z dne 14. 9. 2017, tč. 6.