Jedro

Tožnik je dokazal dogovor o skupni gradnji in utemeljeno zahteva, da mansardno stanovanje ne spada v zapuščino.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: a) pod točko I in v odločitvi o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu vrne v ponovno odločanje; b) v točki II se spremeni tako, da glasi: „1. Ugotovi se, da mansardno stanovanje, ki se nahaja v 2. nadstropju stan. stavbe na naslovu Ljubljana, ..., ki stoji na parc. št. 352/1 – dvorišče v izmeri 424 m2 in stan. stavba v izmeri 96 m2, vpisani pri z.k. vl. 1062 k.o. ..., kar predstavlja 157/600 celote nepremičnine, vpisane v z.k. vl. 1062 k.o. ... ne sodi v zapuščinsko maso po pok. D. F., kar je tožnikova izključna last. 2. Ugotovi se, da sodi v zapuščino po pok. D. F. 281/600 celote nepremičnine, vpisane v z.k. vl. 1062 k.o. ....

3. Ugotovi se, da so deleži 4. tožene stranke E. D. iz Ljubljane, ..., 2. tožene stranke H. D., ..., in 3. točene stranke N. D. iz Ljubljane, ..., na nepremičnini parc. št. 352/1 – dvorišče v izmeri 424 m2 in stan. stavba v izmeri 96 m2, vpisani pri z.k. vl. 1062 k.o. ..., za vsako po 18/600 celote, delež 1. tožene stranke D. D. iz Ljubljane, ..., na nepremičnini parc. št. 352/1 – dvorišče v izmeri 424 m2 in stan. stavba v izmeri 06 m2, vpisani pri z. k. vl. 1062 k.o. ..., 54/600, delež tožnika B. D. iz Ljubljane, ..., na nepremičnini parc. št. 352/1 – dvorišče v izmeri 424 m2 in stan. stavba v izmeri 06 m2, vpisani pri z. k. vl. 1062 k.o. ..., pa 211/600, kar so dolžne tožene stranke priznati in v roku 15 dni izstaviti tožniku z. k. listino, sposobno za vknjižbo v z. k., sicer bo to listino nadomestila ta sodba.

4. Kar zahteva tožnik več ali drugače se zavrne.

5. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je toženec D. D. prejel od pok. očeta D. F. kot darilo dvoetažno stanovanjsko hišo izmere cca 80 m2, zgrajeno do tretje gradbene faze na parceli št. 352/2 vl. št. 1062 k.o. ..., ki se vračuna v dedni delež. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da mansardno stanovanje v stanovanjski hiši v Rožni dolini v deležu 192/600, stoječi na parceli 352/1, ne sodi v zapuščino po pok. D. F. in zahtevek, da sodi v zapuščino po pok. D. F. 255/600 vl. št. 1062 k.o. ... in zahtevek, da znaša delež drugo, tretje in četrtotožene stranke vsake po 17/600, delež prvega toženca pa 51/600, delež tožnika pa 243/600 pri zgoraj navedenih nepremičninah ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvotožencu 2.574,23 EUR, ostalim toženkam pa 4.229,04 EUR.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku. V pritožbi tožnik navaja, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe napačno povzema tožbene navedbe glede tožbe vložene 3.3.1993 zoper prvotoženca zaradi vračunavanja daril prav tako pa sodišče prve stopnje te tožbe sploh ni obravnavalo, saj je s sodbo III P 54/95, ki je bila razveljavljena s sklepom I Cp 1483/98 obravnavalo samo tožnikov zahtevek, da mansardno stanovanje ne sodi v zapuščino po pok. D. F.. O tem prvem zahtevku je sodišče izdalo sodbo brez obravnave in brez opozorila, da bo o tem zahtevku sploh odločalo in sodba za stranke predstavlja presenečenje. V ponovljenem postopku sodišče ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča in izpodbijana sodba ne daje odgovora na vprašanja, ki jih je izpostavilo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je zadnjo obravnavo mimo pravil Sodnega reda zaključilo ob 21,30 uri in ni dopuščalo procesnih ugovorov v zvezi z zastavljenimi vprašanji, nekatera vprašanja pa sploh niso protokolirana. Tožnik v pritožbi nadalje očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev, ker obstoja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi listinami glede vprašanja, katere dokaze je sploh izvedlo in na kakšen način, saj je izvedlo dokaz zgolj z vpogledom in prečitanjem dokaznih sklepov, pri čemer ni navedlo ali jih je vpogledalo in prečitalo tam navedene listine oziroma zapisnika. Nadaljnjo kršitev naj bi sodišče storilo, ko navaja, da je vpogledalo ročni izpis in popis računov, ko pa iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bil vložen kakšen ročni izpis. Glede zahtevka pod tč. I tožnik navaja, da sodišče prve stopnje oporočnih razpolaganj ni ovrednotilo in se do njih opredelilo. Tudi iz izjave z dne 17.12.1979 ne izhaja to kar zaključuje sodišče prve stopnje, saj iz nje izhaja, da je pok. oče D. F. financiral garažo in gradnjo novega dvoetažnega stanovanjskega objekta. Nikjer ni dokazov, da bi D. D. vrnil ta vlaganja, temveč je upoštevalo le nelogične in nedokazane trditve D. D.. Obstaja vrsta dokazil, da je šlo za darilo, vendar jih sodišče ni upoštevalo, niti se ni opredelilo do njih. Glede drugega zahtevka sodišče ni ugotavljalo dejansko vsebino dogovorov, saj samo navaja, da zabeleženega dogovora ni bilo in se tudi ni opredelilo do vseh ostalih trditev, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. Nadalje tožnik očita sodišču prve stopnje, da ne razločuje med prizidkom in mansardnim stanovanjem. Prizidek je bil sezidan ob celi hiši in ga je do prvega nadstropja izdelal pokojni F. D., v nadaljevanju v delu, ki predstavlja sestavni del mansardnega stanovanja pa tožnik. O dokazih v zvezi z izgradnjo in sredstvih zanjo se sodišče ni opredelilo. Če je sodišče smatralo, da je tožnikov delež manjši, bi mu moralo ugoditi v manjšem delu. V čem so deleži določeni, nepravilno sodba ne pove. Deleži v tožbi so bili pravilno določeni in se tožnik v pritožbi v celoti sklicuje na mnenje izvedenca S. J., ki ga v celoti povzema in iz katerega izhaja, da znaša površina pokritih prostorov novozgrajenega stanovanja 79,5 m2, skupaj z balkonom pa 81,92 m2, kar v primerjavi s celotnim objektom znaša 32/100 in za toliko se morajo znižati solastninski deleži tožencev, saj sta to stanovanje v celoti zgradila tožnik in njegova žena. Sodišče navaja tudi vlaganja D. A. v višini 52.775.115,00 din vendar ni jasno, na kakšen način naj bi sodišče ta vlaganja upoštevalo ob tem, ko slednji tožbe ni vložil in v tem postopku tega tudi ni dokazoval. Nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj sodišče strankam, ki so priglasile stroške, le-teh ne more prisojati po koncu glavne obravnave, je brez podlage sodišče dodelilo drugo do četrtotoženi stranki 3 dnevni rok za vložitev stroškovnika.

Prvtoženec in drugo do četrtotožena stranka sta vsak posebej vložili odgovor na pritožbo in v njem predlagali, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevku pod tč. I izreka izpodbijane sodbe.

Tožnik je vložil dve tožbi in sicer pod opr. štev. Pn 14/93, s katero zahteva od D. D. in takrat še živečega brata D. A. ugotovitev, da mansardno stanovanje ne spada v zapuščino ter tožbo zoper D. D. zaradi vračunavanja daril. Sodišče prve stopnje je z odredbo 28.4.1993 odredilo, da se zadevi združita v enotno obravnavanje. O tem v dosedanjem dolgotrajnem postopku strank sploh ni obvestilo, sicer pa tudi ni formalnih pogojev za enotno obravnavanje, saj gre na strani tožene stranke za različni pravdni stranki. Zahtevka pod tč. I izreka kot že omenjeno v dosedanjem postopku sploh ni obravnavalo (v spisu se nahaja samo tožba in odgovor na tožbo) kot utemeljeno opozarja pritožba. V posledici tega so utemeljeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje o tem delu zahtevka odločalo brez obravnave in opozorila, da bo odločalo tudi o tem zahtevku in sodba v tem delu predstavlja presenečenje kot pravilno opozarja pritožba. S takim postopanjem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka čl. 339 ZPP tč. 8 in 10 ZPP, saj z nezakonitim postopanjem tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, poleg tega pa je sodišče o tem zahtevku odločalo brez obravnave, čeprav bi jo moralo opraviti. Gre za take kršitve, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti in je bilo zaradi tega v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (prvi odstavek čl. 354 ZPP).

O pritožbi zoper odločitev pod tč. II izreka.

Pravdne stranke in zapustnik D. F. so bili v času izdelave mansardnega stanovanja in prizidka solastniki stanovanjske hiše v Ljubljani, ... (pok. oče do 5/8, sinovi B., A. in D. vsak do 1/8). Kot je bilo poudarjeno v predhodnem razveljavitvenem sklepu II Cp 1483/98 je podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožnik na mansardnem stanovanju in prizidku dogovor o izgradnji. Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tak dogovor obstajal, napačni pa so zaključki „da niso zabeleženi nobeni nadaljnji dogovori“, saj to za odločanje v tej zadevi ni odločilno. Izrecnega pismenega dogovora med solastniki ni bilo. Da je obstajal dogovor, da tožnik postane lastnik mansardnega stanovanja, pa dokazujejo okoliščine, da je toženec D. D. v zapuščinskem postopku priznal, da je tožnik z lastnimi sredstvi zgradil mansardni del (l. št. 24 zapuščinskega spisa), izjava z dne 17.12.1979, da se D. D. odpoveduje solastninskemu deležu na parceli 352/1, trditev pok. sina A. v zapuščinskem spisu, da spada v zapuščino po pok. očetu stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Rožni dolini (l. št. 3 zapuščinskega spisa), oporoka pok. D. F., s katero zapušča tožniku tudi sporno stanovanje. Vse te okoliščine kažejo na to, da je med pravdnima strankama in pokojnim očetom obstajal dogovor, da si tožnik zgradi v mansardnem delu hiše in prizidku stanovanje. Zaradi navedenih okoliščin so neutemeljene trditve toženih strank v sedanjem postopku, da dogovora ni bilo, toženec D. D. pa tudi ne pojasni, zakaj je preklical tisto, kar je že priznal. Končno iz izpovedi tožnika in njegove žene in iz predloženih računov izhaja, da je tožnik zgradil sporni del mansarde in se tudi vselil vanj z družino. Če takega dogovora o izgradnji ne bi bilo, bi se ostali solastniki uprli taki izgradnji. Da je gradnjo mansardnega dela financiral izključno pok. oče, pa toženci niso dokazali oziroma so te trditve v nasprotju z predloženimi listinskimi dokazi in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da sta sredstva za izgradnjo mansarde prispevala tožnik in njegova žena. Materialnopravno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek neutemeljen, ker se deleži ne ujemajo s tožbenim zahtevkom, saj v takem primeru sodišče ugodi samo deloma tožbenemu zahtevku, v preostalem delu pa ga zavrne. Iz izvedeniškega mnenja in dopolnitve izvedenca J. S., ki ga je opravil v zapuščinskem postopku izhaja, da je celotna vrednost nepremičnine takratnih 178.632,00 DEM (objekt in prizidek po etažah, zemljišče in garaža), vrednost mansarde in prizidka znaša 46.940 (38.126,50 + 8.814,00) oziroma 157/600 (178.632,00 : 46.940,00 = 26,2% v ulomku 157/600. Za toliko se zmanjša vrednost ostale nepremičnine tako, da ostane še 443/600 vrednosti nepremičnine (600 – 157/600). Delež zapustnika znaša 5/8 od 443/600, to je 281/600, preostalim solastnikom pa pripada še 54/600, to je tožniku in D. D., ostalim toženkam pa vsaki po 18/600. Skupni delež tožnika na nepremičnini znaša 211/600. V tem obsegu je bilo tožbenemu zahtevku ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo (čl. 358 ZPP), višji in drugačen tožbeni zahtevek pa zavrniti.

Delna razveljavitev izpodbijane sodbe ima za posledico razveljavitev odločbe o pravdnih stroških. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/3 ZPP.