Jedro

Sodišče ni vezano na oprostilno kazensko sodbo in lahko obsodi odgovorno osebo na podlagi izvedenih dokazov. Odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti gre oškodovancu samo izjemoma.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se v izpodbijanem obsodilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških (tč. 1 in 5 izreka) izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

1.Tožene stranke so dolžne tožeči stranki nerazdelno plačati nepremoženjsko škodo v znesku 2.000.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do plačila po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in mu povrniti 240.253,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2005 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

2.V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3.Tožnik je dolžan drugo in tretjetoženi stranki povrniti 25.701,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.8.2005 do plačila v 15 dneh, da ne bo potrebna izvršba.

4.Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da so toženci dolžni nerazdelno plačati 2.400.000,00 SIT nepremoženjske škode in

61.200,00 SIT premoženjske, oboje z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti 298.669,40 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilno sodbo se pritožuje prvotoženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi prvotoženec navaja, da izpodbijana sodba temelji na negativni oceni izpovedi priče B.V., ki je bila kritičnega dne natakarica v lokalu pred katerim naj bi prišlo do tožnikovih poškodb. Ta priča je tako v tem kot kazenskem postopku izpovedala, da ni videla ničesar in da se pred njo tožnik in prvotoženec nista stepla in da je bila s prvotožencem zaklenjena v lokalu in ni jasno zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo njeni izpovedbi in je nepravilen sklep sodišča prve stopnje, da omenjene priče ne more šteti za verodostojno. Sodišče je v celoti sledilo izpovedbi prič L., E. in G., ki pa niso nepristranske priče, saj gre za prijatelje oziroma brata tožnika in so zainteresirane za izzid postopka. Tudi v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 346/2001 je sodišče v celoti sledilo izpovedi V. in poudarilo, da je edina nepristranska priča. Zaradi tega je nelogično in nerazumljivo, da ji ne verjame v tem postopku. Sodišče je tudi napačno ocenilo verodostojnost izpovedi tožnika, saj je spreminjal izjave, tožnika so lahko poškodovali štirje neznanci, ki so bili na kraju dogodka. Sodišče je zmotno ocenilo dokaze. Napačno je ocenjen tudi soprispevek tožnika k škodnemu dogodku zgolj na 20 %, saj je tožnik aktivno sodeloval v pretepu. Tudi prisojeni znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku

500.000,00 SIT je nepravilen, saj tožnik te škode ni specificiral, opredelil jo je šele izvedenec.

Drugo in tretjetožena stranka (v nadaljevanju tožeča stranka) izpodbijata sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. V pritožbi tožena stranka navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kazenski spis in ga upoštevati v zvezi z drugimi dokazi. Sodišče v izpodbijani sodbi ne obrazloži zakaj verjame pričam tožnika in razvrednoti pričevanje tožencev - edine nepristranske priče točajke V.. Prvotoženec na kraju dogodka sploh ni mogel biti, V. L. pa poškodovanja svojega brata ni mogel videti. Pomembno je, da je bilo na kraju dogodka prisotnih še štiri ali pet neznancev. Tožena stranka se v celoti sklicuje na izjavo dano v kazenskem postopku, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Tožnik v tem postopku sploh ni dokazoval protipravnega ravnanja. Ne glede na navedeno pa je bilo dejanje storjeno v silobranu. Tudi odškodnina je odmerjena previsoko, prav tako pa tudi pravdni stroški.

Tožnik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbi sta deloma utemeljeni.

V predmetni zadevi je kazensko sodišče v postopku opr. št. II K 346/2001 Okrožnega sodišča v Ljubljani obravnavalo isti dogodek na katerem temelji tožnik svoj odškodninski zahtevek. S pravnomočno kazensko sodbo so bili toženci oproščeni, da so poškodovali tožnika, vendar sodba kazenskega sodišča ne veže pravdnega sodišča, kadar gre za ugotavljanje predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje se nanaša na obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločba pravdnega sodišča (člen 13 ZPP).

V obravnavanem primeru pa ne gre za ugotavljanje pravice ali pravnega razmerja, ampak za ugotavljanje dejstev. Pri tem pravdno sodišče, razen kolikor gre za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost storilca na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča in mora z veljavnostjo za konkretno zadevo dejstva ugotoviti samo, pri čemer ni vezano na nobena dokazna pravila in odloča na podlagi proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze in po njihovi oceni ugotovilo na kakšen način je prišlo do škodnega dogodka in da so toženci s skupnim delovanjem poškodovali tožnika.

Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in navedlo zakaj ne verjame tožencem in priči V. ter zakaj verjame tožniku in njegovemu bratu V.. Dokazna ocena je prepričljiva in logična in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je povsem logično, da so toženci poškodovali tožnika, saj so bili le oni v konfliktni situaciji, toženci tudi ne povedo, niti zatrjujejo ter dokazujejo, da bi tožnika poškodovale tretje osebe. Z nasprotnimi trditvami v pritožbi, da niso poškodovali tožnika in sklicevanje na oprostilno sodbo v kazenskem postopku toženci kot že omenjeno izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero kot že omenjeno pritožbeno sodišče ne dvomi.

Prvotoženčeva pavšalna trditev, da je soprispevek tožnika večji kot 20 % je neutemeljena, saj njegov prispevek tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more biti večji kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje.

Drugo in tretjetoženec se ne moreta sklicevati na silobran, saj za te trditve nista predložila nobenih dokazov.

Glede na navedeno sta pritožbi neutemeljeni ko izpodbijata odgovornost za nastale poškodbe tožniku.

Predmet pritožbenega preizkusa v konkretnem primeru je tudi primernost prisojene odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti glede na to, da toženci izpodbijajo tudi višini prisojene odškodnine. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v

200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine (1. odstavek člena 200 ZOR); - pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek člena 200 ZOR). Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik v pretepu utrpel zlom leve ličnice, zlom nosne kosti, udarce in odrgnine po obrazu in obeh očesnih dupljah in trajanje in intenzivnosti bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je sodišče materialnopravno napačno prisodilo v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter trajanju in oblike strahu, je odškodnina za telesne bolečine (2.000.000,00 SIT) in strah (500.000,00 SIT) odmerjena v primernem znesku. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti obsega satisfakcijo za oškodovančevo trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ne trpi zaradi zmanjšanih aktivnosti, tožniku tudi ne gre odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj se slednja prisoja samo v izjemnih primerih, ne pa zaradi težav v dihanju v trajanju šest tednov in 14 dnevno uživanje tekoče ali pasirane hrane. Te kratkotrajne težave ne opravičujejo prisojo odškodnine iz tega naslova, saj se te težave upoštevajo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. V tem delu je bilo pritožbama ugoditi in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrniti, v ostalem pa pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 358 tč. 4 in 353 ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnik je uspel 80 % po temelju in 84 % po višini tako, da tožnikov uspeh v pravdi znaša 82 %. Od priznanih stroškov 371.690,00 SIT so toženci dolžni povrniti tožniku 304.786,00 SIT. Uspeh tožene stranke je 18 %. Od priznanih 239.526,00 SIT pravdnih stroškov prvotoženca mu je tožnik dolžan povrniti 43.115,00 SIT, ter od 118.990,00 SIT pravdnih stroškov drugo in tretjetožene stranke 21.418,00 SIT. Po pobotanju ostane razlika

240.253,00 SIT, ki so jo dolžni toženci povrniti tožniku.

Drugo in tretjetožena stranka sta s pritožbo uspeli 16 % in tožnik jima je dolžan povrniti 16 % pritožbenih stroškov, odmerjenih na 160.632,00 SIT, kar znese 25.701,00 SIT. Izrek o stroških prvotožene stranke je odpadel, ker jih ni priglasila. Tožnik z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sam trpeti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 166 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.