Jedro

Po določbi 14. člena ZPP je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanosti na oprostilno sodbo ni in mora pravdno sodišče dejstva, relevantna za odločitev o tožbenem zahtevku, ugotoviti samo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožencem naložilo, da morajo tožniku nerazdelno plačati 2.400.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje in 61.200 SIT odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4. 4. 1997 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Drugostopenjsko sodišče je ob obravnavanju pritožb vseh treh tožencev sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 400.000 SIT; v ostalem je pritožbe zavrnilo.

3. Sodbo sodišča druge stopnje z revizijo izpodbijata le drugi toženec in tretji toženec. Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Procesna kršitev naj bi bila v tem, da pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo nikakršnih razlogov, ki bi potrjevali njegovo ugotovitev, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča prepričljiva in logična. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno v zvezi s presojo, da sta revidenta ravnala protipravno in da obstoji vzročna zveza med tem ravnanjem in tožnikovo škodo; prav tako je zmotna presoja, da nista ravnala v silobranu. Pravdno sodišče ne bi smelo ignorirati oprostilne kazenske sodbe. Če bi vpogledalo kazenski spis, bi se lahko prepričalo, da je bilo na kraju dogodka nekaj neznanih oseb, ki so se vmešale v konflikt in so nato pred prihodom policistov izginile, pa tudi, da nihče ni direktno videl, da bi tožnika udarili toženci. V kazenskem postopku sta tudi oba revidenta izpovedala, kako je dogodek v resnici potekal. Sodišče bi se zato moralo v celoti opreti na njuni izpovedbi.

4. Revizija je bila vročena prvemu tožencu in tožniku, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

5. Da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, revidenta pritožbenemu sodišču očitata neutemeljeno. Ni namreč res, da ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je oceno dokazov, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, sprejelo kot pravilno. V zadnjem odstavku na tretji strani sodbe je zapisalo, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo in ocenilo dokaze ter dokazno oceno obrazložilo, samo pa te razloge sprejema kot pravilne. Takšni razlogi pritožbenega sodišča, ki v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega ni imelo pomislekov, upoštevaje njegovo funkcijo, ki je predvsem kontrolna, zadoščajo.

6. Neutemeljeno je tudi prepričanje revidentov, da bi, kot je mogoče razumeti delno nejasno revizijo, nižji sodišči morali tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti zato, ker sta bila v kazenskem postopku oproščena. Smiselno torej uveljavljata kršitev določbe 14. člena ZPP, po kateri je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Kot sta pravilno pojasnili obe nižji sodišči, vezanosti na oprostilno sodbo ni in mora pravdno sodišče dejstva, relevantna za odločitev o tožbenem zahtevku, ugotoviti samo. Tako je v konkretnem primeru tudi ravnalo.

7. Odločitev o temelju odškodninske odgovornosti revidentov je materialnopravno pravilna. Ko uveljavljata, da sta nižji sodišči napačno presodili o protipravnosti njunega ravnanja ter o vzročni zvezi med tem ravnanjem in tožnikovo škodo, v resnici grajata dejanske ugotovitve o tem, da sta tožnika poškodovala oziroma sploh sodelovala v fizičnem napadu nanj. Nižji sodišči sta ugotovili prav nasprotno, to je, da sta v napadu na tožnika poleg prvega toženca sodelovala tudi oba revidenta. Zaradi prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) je revizijsko sodišče na to ugotovitev vezano. Ker je tožniku škodo povzročilo več oseb (ne le revidenta, pač pa vsi trije toženci), je po določbi 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v razmerju do tožnika nepomembno, katere poškodbe oziroma škodne posledice mu je povzročil vsak od njih, saj je njihova odgovornost solidarna.

8. Res je, kot opozarjata revidenta, da sta že med postopkom (in sicer v odgovoru na tožbo) trdila, da sta ravnala v silobranu. Če bi to dokazala, ju namreč sodišče ne bi moglo zavezati k plačilu odškodnine. Po določbi prvega odstavka 161. člena ZOR namreč tisti, ki v silobranu povzroči škodo napadalcu, te škode ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. Okoliščin, na podlagi katerih bi nižji sodišči lahko sklepali, da je šlo za silobran, revidenta nista dokazala (ne drži sicer zapis v izpodbijani sodbi, da za te trditve nista predložila nobenih dokazov, saj sta predlagala "zaslišanje natakarice, katere točen naslov bo sporočen do prve obravnave", poškodbeni list za drugega toženca z dne 12. 1. 1997 in zaslišanje strank; predlagani dokazi, ki jih je prvostopenjsko sodišče lahko izvedlo - drugi toženec in tretji toženec se vabilu za zaslišanje pravdne stranke nista odzvala - do takšnega zaključka pač niso privedli). Ugotovljeno je, da je do napada na tožnika, v katerem je bil sam hudo telesno poškodovan, prišlo po tem, ko je med pravdnimi strankami (in še nekaterimi udeleženci) prišlo do pretepanja, klofutanja in lasanja, v katerih je bil udeležen tudi tožnik, vendar kronologija dejanj posameznih udeležencev in primerjava pretrpljenih posledic daje podlago le za presojo o (manjši, 20%-ni) soodgovornosti tožnika za njegovo škodo (prvi odstavek 192. člena ZOR) in ne za presojo, da bi toženci ravnali v silobranu, še posebej ne v takšnem, ki ne bi bil prekoračen.

9. Glede na vsebino revizijskih trditev presoja o porazdelitvi odgovornosti (20% v breme tožnika in 80% v breme vseh treh tožencev solidarno) ni predmet revizijskega preizkusa, prav tako ne višina odškodnine.

10. Revizija je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).