Jedro

Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, zato je pri odločanju potrebno upoštevati tako širše okoliščine, to je medsebojno primerljivo primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin, kot tudi specifične okoliščine posameznega upravičenca.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 16.000.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obresti od 19.11.2002 do 8.4.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 9.4.2003 do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.011.406,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2003 do plačila, vse v 15-tih dneh. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 25.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2002 do 8.4.2003 v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za TOM, od 9.4.2003 dalje do plačila pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-tih dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka v znesku 1.322.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2003 do plačila. Proti tej sodbi je vložila pritožbo tožena stranka in sicer v delu, kolikor je sodišče dosodilo višjo odškodnino od 12.500.000,00 SIT. Opozarja, da je potrebno upoštevati, da se vsaka odškodninska zadeva rešuje individualno in da je tožeča stranka zbolela za smrtno boleznijo zaradi dela z azbestom, po drugi strani pa velja upoštevati sodno prakso in razmerja, ki so se vzpostavila med višino dosojenih odškodnin in odškodnin po poravnavi med pristojno vladno komisijo. V konkretni zadevi gre za prvi primer dosojene odškodnine zaradi poklicne bolezni, bolezni mezotelioma, je pa več primerov odškodnin za tovrstno bolezen po poravnavi, ki se gibljejo od 7.500.000,00 SIT do 8.400.000,00 SIT. Za tožnika bi bila zato primerna odškodnina v znesku 12.500.000,00 SIT. Ni mogoče sicer zanikati dejstva objektivne odgovornosti delodajalca za škodo, četudi bi se v tovrstnih obolenjih lahko vprašali, ali je pravično, da nosi vso odgovornost le delodajalec. Gre sicer za vprašanje, ki se ga ne rešuje v individualnih sodnih zadevah, vendar se tožena stranka sprašuje, ali ne bi morala za tovrstne bolezni del odgovornosti prevzeti država. Pritožba je deloma utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode odmerilo v previsokem znesku. Dejstva, pomembna za presojo odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in teh tudi pritožba ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot ključavničar in vzdrževalec v vseh proizvodnih prostorih in je bil izpostavljen vdihavanju azbestnega prahu. Pri tožniku je prišlo do poklicne azbestne bolezni (bolezen plevre: zadebelitev kataralne in diafragmalne plevre, obojestransko s kalcinacijami). Po ugotovitvi te bolezni pa je prišlo do poslabšanja, kajti bolezen je napredovala v maligni mezoteliom plevre levo. Tožnik je bil zaradi diagnosticiranja bolezni podvržen CT preiskavi, bronhoskopiji, torakoskopiji, operaciji in končno tudi kemoterapiji, ki še vedno traja. Vsi ti posegi so pomenili in pomenijo za bolnika trpljenje. Pri kemoterapiji se slabo počuti, je utrujen in bruha, vendar zaenkrat ne trpi hudih bolečin, analgetikov tudi ne jemlje. Pričakovati pa je, tako izhaja iz mnenja izvedenke, da bo bolezen napredovala, kar je povezano z jemanjem zdravil proti bolečinam, težkim dihanjem in hujšanjem. Pri tožniku je prisoten strah zaradi bolezni, ker ve, da je mezoteliom najtežja oblika azbestne bolezni. Tožnik je tudi seznanjen s tem, da je ta bolezen neozdravljiva in da dolžine njegovega življenja ni možno predvideti. Statistični podatki pa kažejo, da je preživetje bolnikov z isto boleznijo pri bolnikih, tožene stranke, 12 mesecev. Izvedenka pa je opravila raziskavo, po kateri med obolelimi z mezotelionom, ki so bili nekoč zaposleni pri toženi stranki ni primera obolelega, ki bi preživel pet let po ugotovitvi bolezni. Splošne življenjske aktivnosti so pri tožniku zmanjšane do težje stopnje. Tožnik je onkološko terapijo začel 12.2.2003, ker je bilo ugotovljeno, da operacija zaradi preraščanja tumorja ni možna. Kemoterapija bo predvidoma trajala šest mesecev. Po kemoterapiji se tožnik slabo počuti, je utrujen in bruha in pričakovati je, da se bodo te težave še pojavljale ob vsaki terapiji znova. Trenutno zdravstveno stanje mu dovoljuje le, da sodeluje pri zdravljenju in počiva, ker za druge aktivnosti nima moči. Tudi na glavno obravnavo ni pristopil, zato ga sodišče niti ni moglo zaslišati. Vse težave in nevšečnosti je sodišče ugotovilo iz izvedeniškega mnenja dr. M.D.F. ter ostale medicinske dokumentacije. Kljub vsem pravilno ugotovljenim dejanskim okoliščinam pa je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, kajti za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti in za strah odmeri sodišče pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri tem mora upoštevati tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (200. čl. ZOR in enako 179. čl. OZ). Poleg tega pa mora sodišče upoštevati tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanje. Oškodnina pa je povezana z individualizacijo posameznega primera, zato je pri odločanju potrebno upoštevati tako širše okoliščine, to je medsebojno primerljivo primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin, kot tudi specifične okoliščine posameznega upravičenca. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo v previsokem znesku, ko je tožniku za tovrstno škodo priznalo odškodnino v znesku 15.000.000,00 SIT. Glede na vse omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, je mogoče zaključiti, da ta trpi duševne bolečine, ki se bodo z razvojem bolezni in slabšanjem njegovega stanja le še večale, vendar pa je ob upoštevanju navedenih kriterijev pravična odškodnina po oceni pritožbenega sodišča v znesku 8.000.000,00 SIT. Tudi odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter iz naslova pretrpljenega in bodočega strahu, je previsoka. Strah tožnik gotovo trpi in ta strah predstavlja poseg v njegovo duševno ravnovesje, ki je zaradi tega porušeno in kar je tudi mogoče pričakovati v bodoče, vendar pa ugotovljene okoliščine za to obliko škode ne opravičujejo višje odškodnine kot 4.000.000,00 SIT. Tudi za telesne bolečine je odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje, previsoka. Vse preiskave, ki jih je tožnik moral prenašati in ki jih bo še prenašal zaradi napredovanja bolezni, predstavljajo nevšečnosti, vendar pa je ob upoštevanju vseh okoliščin primera pravična odškodnina v znesku 4.000.000,00 SIT. Na podlagi navedenega je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je odškodnino za navedene oblike nepremoženjske škode znižalo iz 25.000.000,00 SIT na 16.000.000,00 SIT. Posledica spremembe izpodbijane sodbe je tudi sprememba stroškovne odločbe (2. odst. 165. čl. ZPP). Po tako premenjeni sodbi je uspeh tožnika 76,50 %. Višino stroškov pa je že sodišče prve stopnje pravilno odmerilo in ostane ta nespremenjena v znesku 1.322.100,00 SIT. Tožena stranka stroškov ni uveljavljala. Ob ugotovitvi uspeha tožnika v pravdi je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.011.406,00 SIT. Izrek o stroških pritožbenega postopka pa je odpadel, ker teh stroškov tožena stranka ni uveljavljala.