Jedro

Glede narave škode, ki jo trpi oškodovanec, kakor tudi glede tehtanja okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri odmeri odškodnine, in glede njenega namena samega je mogoče prisoditi enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 25,000.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2002 do 8.4.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM, od 9.4.2003 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik zbolel za poklicno azbestno boleznijo (bolezen plevre: zadebelitev kostalne in diafragmalne plevre obojestransko s kalcinacijami), ki se je še poslabšala, ker se je razvil maligni mezoteliom plevre levo. Za prestane in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem mu je prisodilo 5,000.000 SIT od zahtevanih 10,000.000 SIT, za pretrpljeni in bodoči strah zahtevanih 5,000.000 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 15,000.000 SIT, torej skupaj 25,000.000 SIT odškodnine.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke znižalo prisojeno odškodnino na 16,000.000 SIT, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti na 4,000.000 SIT, za strah na 4,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 8,000.000 SIT.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh razlogov, zlasti pa nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo prisojena celotna zahtevana odškodnina. Navaja, da prisojena odškodnina ne pomeni pravičnega zadoščenja in ni v skladu s sodno prakso; da je bolezen popolnoma porušila življenjsko ravnovesje tožnika; da gre za najtežjo obliko obolenja, ki prizadene ljudi, izpostavljene azbestu pri toženi stranki, in da znaša njihovo preživetje 12 mesecev; da se bo stanje bolezni le še slabšalo, zaradi česar bo tožnik trpel še večje bolečine in imel še večje težave z dihanjem, hujšanjem in potreboval bo stalno zdravljenje z zdravili proti bolečinam. Tudi za strah je odškodnina prenizka, zlasti ob dejstvu, da živi s stalnim intenzivnim strahom za svoje preživetje. Zato je ostanek njegovega življenja nekvaliteten, velike težave z dihanjem pa še povečujejo njegov strah. Zaveda se tudi, da bo odvisen od popolne pomoči drugih. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba upoštevati tudi, da je tožnik zdaj star komaj 46 let, da ima mladoletna šoloobvezna otroka, ki ga zdaj najbolj potrebujeta; da je prej polno in razgibano življenje zamenjal boleč, strahu poln vsakdanjik. Tožnikov primer obolelosti za najhujšo obliko azbestoze je prvi v sodni praksi. Tudi v drugih lažjih primerih so bile odškodnine primerljivo gledano prisojene v višjih zneskih.

Tožena stranka opozarja v odgovoru na revizijo, da tožnik sam ugotavlja, da gre v tej zadevi za prvi primer prisojene odškodnine zaradi azbestoze v najhujši obliki. Zato ni možna primerjava z drugimi razsojenimi primeri azbestnih bolezni. Tožnik je glede vseh oblik škode v neprimerljivo slabšem položaju. Zahtevana odškodnina je izven prostora in časa in v njih obstoječih razmerjih. Tako presega meje realnosti. Prisojenih 16,000.000 SIT pomeni pravično odškodnino, zaradi česar naj sodišče revizijo zavrne.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ne pove, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo le mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, in pri tem pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tako ni smelo samo ugotavljati, ali je morda podana kakšna relativna ali absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ob presoji pravilnosti izpodbijane sodbe v materialnopravnem pogledu in v zvezi s tem o pravilnosti odmere denarne odškodnine se je revizijsko sodišče odločilo, da je treba v takšnih primerih, kot je obravnavani, prisoditi enotno odškodnino za celotno nepremoženjsko škodo. Torej ne po njenih posameznih oblikah. Za takšno prisojo govori več okoliščin tako glede narave škode, ki jo trpi oškodovanec, kakor tudi glede tehtanja okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri odmeri odškodnine, in glede njenega namena samega.

Maligni mezoteliom plevre, ki se je pri tožniku razvil iz poklicne azbestne bolezni, je najtežje obolenje, ki prizadene ljudi, ki so bili izpostavljeni azbestu. Ne pomeni dokončnega zdravstvenega stanja, marveč njegovo nenehno slabšanje do fatalnega izida, ki je blizu, saj je izvedenka pojasnila, da je preživetje kratko. Takšno obolenje se torej razlikuje od drugih obolenj in popoškodbnih stanj v drugih primerih, ko se bodisi stanje ne spreminja ali pa se spreminja, vendar v daljših razdobjih in ne s tako usodnimi izidi. V zvezi s telesnimi bolečinami je pri takšnem obolenju položaj povsem drugačen kot pri vseh drugih "običajnih" primerih. Bolečin in neprijetnosti do sedaj (ob sojenju na prvi stopnji) tožnik ni trpel v občutnejši meri, bodo pa se začele krepiti ne le z onkološko terapijo, marveč sploh z razvojem bolezni, in to ne le do splošne oslabelosti in popolne odvisnosti od drugih, marveč do zelo hudih bolečin in končno dušenja. V zvezi s tem se nenehno strmo zmanjšuje življenjska aktivnost obolelega. Nadalje, strah kot pravno priznana škoda pri takšnih obolenjih nikoli ne izzveni, marveč se spričo razvoja bolezni venomer krepi. Ne gre za zaskrbljenost za izid zdravljenja, marveč za smrtni strah, ki traja.

Pomembna okoliščina pri odmeri odškodnin za nepremoženjsko škodo je časovna razsežnost tako glede že prestanih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kakor tudi bodočih, pri katerih trajanju je treba upoštevati pričakovano povprečno življenjsko dobo (203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). V obravnavanem primeru pa to ni mogoče, saj je po izvedenskem mnenju povprečno preživetje bolnikov tožene stranke z diagnosticiranim mezoteliomom 12 mesecev.

Tudi sam namen oziroma funkcija odškodnine sta v takšnih primerih, kot je obravnavani, drugačna, ker objektivno ni mogoče pričakovati, da bi si oškodovanec s prisojeno odškodnino privoščil ugodja, ki bi lahko pripomogla k omilitvi porušenega psihičnega ravnovesja (morda le k zavesti, da bo odškodnina nekaj pomenila za bližnje, ki jih zapušča).

Razloženo je torej narekovalo presojo odmerjene odškodnine, kot enotne za celotno premoženjsko škodo, ki sta jo ugotovili in opisali nižji sodišči v svojih odločbah. Pritožbeno sodišče je odškodnino v znesku 16,000.000 SIT pravično odmerilo. Nikakor ne gre odrekati tehtnosti revizijskih poudarkov, še posebej v zvezi s tem, da je tožnika še relativno mladega prizadela omenjena neozdravljiva bolezen (še ne 45 let staremu so diagnosticirali zadebelitev kostalne in diafragmalne plevre s kalcinacijami obojestransko in še isto leto maligni mezoteliom plevre levo) in da zapušča mlajšo ženo in mladoletna šoloobvezna otroka; da se bodo bolečine in onemoglost stopnjevale vse do dušitve; da bodo pred slednjim nastopile še nove težave, povezane s kemoterapijo. Res je tožnikovo prikrajšanje glede na izid njegovega življenja tako rekoč popolno, vendar pa mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire in tako tudi v vrednostni sistem, ki ga je izoblikovala sodna praksa. Vendar primerjave, ki jih ponuja revizija, pa tudi tiste, ki jih spremlja vrhovno sodišče na podlagi svojih sodb v primerih oškodovancev (praviloma mlajših), obolelih za azbestozo, in ki ne dosegajo razen minimalno dveh izjem polovice tu prisojene odškodnine - zaradi prej naštetih okoliščin niso ustrezne, primerne ali sploh sprejemljive. Tožnikov primer je namreč v bistvu neprimerljiv z drugimi razsojenimi zadevami spričo razlogov, ki so bili prej našteti kot povod za prisojo enotne odškodnine.

Odločitev o njej je materialnopravno pravilna, čeprav je revizijsko sodišče miselno pot do nje in način izbralo drugače. Neutemeljeno revizijo je bilo potrebno zaradi vsega povedanega zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe in temelji na prvem odstavku 165. člena in prvim odstavkom 154. člena, o takšnih stroških tožene stranke pa na prvem odstavku 155. člena ZPP.