Jedro

Obe odločbi o priznanju pravice do predčasne pokojnine (tako odločba o pravici do predčasne pokojnine kot odločba o pravici do predčasne pokojnine brez zmanjšanja) sta pravnomočni, tako da je zavod novo zahtevo tožnika za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ (za odmero predčasne pokojnine) utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 3. 2009 in sklep št. ... z dne 23. 12. 2008 in se mu prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ ter da mu je toženec dolžan v roku 30 dni odmeriti pokojnino po tem členu od 1. 11. 2008 dalje in mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (I. točka). Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odločba toženca št. ... z dne 17. 3. 2009 in sklep št. ... z dne 23. 12. 2008 odpravita ter tožencu naloži izvedbo novega postopka in izdajo nove odločbe (II. točka). Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka (3. točka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnikov pogled na odločitev o zavrženju podan že v tožbi, ter meni, da je prav, če se do njegovih navedb opredeli tudi pritožbeno sodišče. Ne strinja se s stališčem, da je bil njegov zahtevek pravilno zavržen, ker je odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine postala pravnomočna in je zato njegovo utemeljevanje morebitne upravičenosti do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, kot tudi sklicevanje na konkretne ustavne odločbe, za rešitev predmetne zadeve postalo irelevantno. To stališče izhaja iz predpostavke, da želi tožnik dve pokojnini, eno po splošnih predpisih in eno po 6. členu ZPIZVZ, kar pa ne drži, saj je jasno, da ne more na podlagi ene pokojninske dobe uživati dveh pokojnin. V tem primeru gre le za vprašanje razlike med samo pravico in uživanjem te pravice. Če bi se izkazalo, da tožnik kot zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice tako po splošnih predpisih, kot po 6. členu ZPIZVZ, bi prišel v poštev 1. odstavek 177. člena ZPIZ-1. Pravnomočnost odločitve o priznanju pravice do ene oblike pokojnine, ne pomeni, da zavarovancu ni mogoče priznati tudi pravice do druge oblike pokojnine. Poudarja, da je tožnik do dogodkov v letu 1991 delal v Republiki Sloveniji, na področju katere je tudi vplačeval prispevke v pokojninski sklad, ki pa je kljub temu, da zaradi posebne ureditve za vojaške osebe tedaj ni šlo za republiški, pač pa za zvezni sklad. V njegovem primeru je pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine ZPIZVZ in ne ZPIZ, ki je le podlaga za odmero same pokojnine. Tako stališče deli tudi toženec, tožnik pa je upravičenec do starostne pokojnine na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, torej mu je bila pokojnina priznana pod pogoji in na način, določen v ZPIZ, to je po splošnih predpisih, pokojninska osnova pa mu je bila izračunana po 7. in 8. členu ZPIZVZ. Vztraja, da ima tožnik položaj upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ, ne sicer po 1., 2. ali 4. alinei 1. odstavka 6. člena ZPIZVZ (verjetno 2. člena ZPIZVZ), pač pa po 4. odstavku tega člena. V zvezi s tem je prepričan, da poleg izpolnjevanja pogojev za pravico do odmere starostne pokojnine po splošnih predpisih, izpolnjuje tudi pogoje za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, ob ustreznem tolmačenju tega zakona. Opozarja na ključno razliko med 6. in 7. členom ZPIZVZ in da v njegovem primeru pride v poštev le 8. ali 6. člen ZPIZVZ. Odgovor na vprašanje, kateri od teh dveh členov je v konkretnem primeru primernejši za odmero pokojnine, je potrebno poiskati s pomočjo analogije. Meni, da pride v poštev edino odmera po 6. členu, kar argumentira s tem, da določba 8. člena ZPIZVZ ne določa, da se ta člen uporablja za zavarovance, ki imajo pokojninsko odločbo, izdano po vojaških predpisih, da določba 6. člena ZPIZVZ ureja vprašanje zagotavljanja pravic, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih in da je tožnikov položaj podoben položaju, ki ga ureja 6. člen ZPIZVZ. Glede na navedeno je jasno, da bi morali tožniku po analogiji priznati pravico do pokojnine v znesku, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991. V prid temu zaključku dodatno govori več odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo tudi s tem, da je bil tožnik od aktivne vojaške službe razrešen 30. 11. 1991 in upokojen 1. 12. 1991. Opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-49/05 z dne 23. 3. 2006, s katero je to razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 102/2004, ki je bila po vsebini oziroma razlogih identična odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 80/2005. Citira jedro evidenčnega stavka ter še tri točke navedene ustavne odločbe in sicer točko B.6, B.7 in B.8. Navaja, da se preko citiranih delov ustavne odločbe pride do bistva zadeve, ki je v tem, da je tožnik imel takšno odločbo nosilca vojaškega zavarovanja z dne 27. 4. 1992 ter z dne 12. 5. 1992. Poudarja, da je potrebno izpostaviti tudi vprašanje ustavnosti takšne ureditve ZPIZVZ, ki tožniku, če njegovi argumenti ne bi bili sprejeti, onemogoča odmero pokojnine, ki bi mu šla po 6. členu ZPIZVZ, ne pa po pavšalnih zneskih v smislu 7. in 8. člena ZPIZVZ. Opozarja tudi na 2. odstavek 36. člena sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, na Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 3. 2009 ter sklep št. ... z dne 23. 12. 2008, s katerim je bila na podlagi 129. člena Zakona o splošnem uradnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavržena zavarovančeva, sedaj tožnikova, zahteva za odmero pokojnine po določbi 6. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ). Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito in tožnikov tožbeni ter podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku toženec z odločbo št. ... z dne 4. 4. 2001 priznal pravico do predčasne pokojnine od 1. 9. 1998 dalje na podlagi 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ ter 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) ter jo odmeril po 8. členu ZPIZVZ v zvezi s 50. členom in 52. členom ZPIZ/92. Citirana odločba je postala dokončna in pravnomočna. Nato je bila tožniku z odločbo z dne 29. 8. 2001 priznana še predčasna pokojnina brez zmanjšanja od 20. 6. 2001, potrjena z dokončno odločbo št. ... z dne 7. 6. 2002. Nadalje je ugotovilo, da je toženec s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 23. 4. 2007 tožniku priznal pravico do predčasne pokojnine od 20. 12. 1994 do 19. 12. 1999 ter od 20. 12. 1999 dalje brez zmanjšanja. Pokojninska osnova je bila izračunana po izrecni določbi 8. člena ZPIZVZ na podlagi pavšalnih osnov po 1. 1. 1970 glede na čin v posameznem koledarskem letu ter pokojnina v skladu z 9. členom ZPIZVZ odmerjena po splošnih predpisih v višini 75 %. Zoper prvostopno odločbo z dne 23. 4. 2007 je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z dokončno odločbo št. ... z dne 14. 2. 2008 zavrnjena. Zoper dokončno odločbo pa tožnik ni uveljavljal sodnega varstva pravic tako, da je postala pravnomočna.

Iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki se uporablja v zvezi z 12. in 249. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) izhaja, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se v isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec za zavrženje tožnikove zahteve za odmero predčasne pokojnine po 6. členu ZPIZVZ imel podlago v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, saj sta obe odločbi o priznanju pravice do predčasne pokojnine, tako odločba z dne 4. 4. 2001 kot odločba z dne 23. 4. 2007, pravnomočni. Zato ni nobene pravne podlage, da bi se predčasna pokojnina ponovno odmerila in sicer na podlagi 6. člena ZPIZVZ, kot je tožnik uveljavljal svojo zahtevo v postopku pred tožencem oziroma s tožbo pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno postopalo, ko je presojalo le pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca z dne 17. 3. 2009 in sklep z dne 23. 12. 2008, ne da bi odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku po vsebini. S citirano dokončno odločbo ter sklepom je določen predmet in obseg odločanja in le o predmetu in obsegu, kot je določen z upravnim aktom, lahko sodišče prve stopnje skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1, odloča. Ker za vsebinsko odločanje o zadevi ni nobene podlage, so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne.

Na podlagi vsega navedenega in zaradi neutemeljenih pritožbenih navedb in ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.