Jedro

Glede na to, da je bil tožnik med vsemi primerljivimi delavci najnižje ocenjen, mu je tožena stranka upravičeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 9. 2009, da se ta odpoved razveljavi ter da se ugotovi, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 21. 9. 2009, ampak še traja, da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007, ga pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela, in mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih zneskov plače dalje do plačila ter priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (točka 1 izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka 2 izreka).

Zoper sodbo, razen zoper odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da tožena stranka ni izkazala utemeljenih in resnih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na racionalizacijo poslovanja in na tehnološki razlog, ker naj bi pri njej prišlo do upada naročil, izgube poslov ter za uvedbo novega tehnološkega procesa. Po stališču pritožbe tožena stranka ni dokazala, da je zaradi novega tehnološkega procesa prišlo do dejanskega zmanjšanja delovnih ur, prav tako pa tudi ni dokazala obstoja ekonomskega razloga. Tožena stranka se v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicuje na v naprej podpisane pogodbe v novembru in decembru 2009 ter januarju 2010, v spis pa je vložila seznam podpisanih pogodb za mesece od oktobra do decembra 2009. Prav tako ni možno preizkusiti navedb tožene stranke iz primerjave podpisanih pogodb za iste mesece v poslovnem letu 2008/2009 in 2009/2010, saj iz seznama ni razvidno, na kaj se te pogodbe nanašajo, ali gre za generalna popravila, mala popravila ali pa za glavno dejavnost t.j. za prodajo dvigal. Iz tega izhaja, da tožena stranka tudi ekonomskega razloga ni dokazala. Ker tako tožena stranka ni izkazala resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, gre pa tudi za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med navedenimi listinami oziroma zapisniki. Če pa bi obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala tožena stranka ocenjevati delo vseh monterjev v celotnem oddelku „montaža“. Zahteva lastnika, na katero se sklicuje tožena stranka, da se izdelata dve ločeni klasifikacijski matriki, ne more biti opravičilo za nezakonito izpeljan postopek. Tožena stranka tudi ni podala nobenega dokaza, da bi ob ločenem ocenjevanju monterjev v obeh pododdelkih, kakšnemu monterju iz pododdelka „nova dvigala“ odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Prav tako tožena stranka ni predložila nobenih internih aktov, iz katerih bi bilo razvidno, katere kriterije bi morala uporabiti pri določanju presežnih delavcev. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajal resničen in utemeljen poslovni razlog in sicer najprej pričakovani, nato pa tudi dejanski upad obsega poslovanja, zaradi česar se je tožena stranka odločila reorganizirati delo tako, da namesto monterskega para dokonča delo le vodilni monter. Posledično temu je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih monterjev. Tožnik je pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo pomočnika monterja. To delo je bilo po reorganizaciji dela potrebno le v začetni fazi dela, saj je vodilni monter potem delo zaključil sam. Oddelek „montaža“ je bil sestavljen iz dveh pododdelkov in sicer pododdelka „nova dvigala“ in pododdelka „generalni remonti“. Tožnik je bil sicer zaposlen v pododdelku „generalni remonti“, vendar je, tako kot ostali delavci, med pododdelkoma tudi prehajal, saj ni delal le na generalnih obnovah dvigal, ampak tudi pri montaži novih dvigal. Pri izbiri pomožnih monterjev, katerih delo je zaradi zmanjšanja obsega dela pri toženi stranki zaradi reorganizacije delovnega procesa postalo nepotrebno, zaradi česar je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih na tem delovnem mestu, je tožena stranka uporabila dva kriterija in sicer njihovo delovno sposobnost in strokovno znanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi klasifikacij matrik v prilogah pod B4 in B8 ugotovilo, da je bil tožnik najslabše ocenjen. Delavce je ocenjeval vodja celotnega oddelka „montaža“ R.M., ki je bil z delom vseh delavcev seznanjen. Na podlagi izpovedi prič R.M. in E.I. ter izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku resni in utemeljeni ter so onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja med strankama, saj je bil tožnik za delo najmanj usposobljen, ker je presegal število predvidenih ur izvedbo del, za katera je bil zadolžen ter pri delu ni bil samostojen. Tako je tožena stranka utemeljeno štela, da so bili drugi delavci za delo bolj usposobljeni od tožnika in dokazala, da je pravilno uporabila oba kriterija, po katerih je izbrala tožnika kot presežnega delavca.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP stori sodišče, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, iz katerih izhaja, zakaj je sodišče sprejelo odločitev, ki izhaja iz izreka sodbe in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotjih v izpodbijani sodbi ni, saj sodišče prve stopnje tako vsebino listin kot tudi vsebino zaslišanj prič in strank v postopku pravilno povzema.

Sodišče prve stopnje je na podlagi seznamov podpisanih pogodb v poslovnem letu 2008/2009 in v poslovnem letu 2009/2010 (B3) pravilno ugotovilo, da se je vrednost sklenjenih poslov v letu 2009/2010 glede na leto 2008/2009 zmanjšala. Tožena stranka se je posledično temu utemeljeno odločila za reorganizacijo dela. Zato je obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki opredeljuje poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Tako pritožba neutemeljeno očita, da poslovni razlog ni obstajal, kakor tudi, da iz seznama pogodb ni razvidno, na kaj se te pogodbe nanašajo. Iz listin izhaja tako za katere tipe dvigal gre, kakor tudi za kakšna popravila, razvidna pa je tudi pogodbena vrednost del, ki jih je tožena stranka na podlagi sklenjenih poslov dolžna opraviti.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka ni ocenjevala dela vseh monterjev v oddelku „montaža“. Iz matrike pod B4 izhaja, da je bil tožnik med petimi ocenjenimi monterji pododdelka „generalni remonti“ najnižje rangiran in sicer je v rangu 1, kar je najnižji rang. Ker po matriki pod B8 nobeden izmed ocenjenih monterjev pododdelka „nova dvigala“ ni dosegel najnižjega 1 ranga, saj je le eden dosegel 2 rang, iz obeh listin izhaja, da je bil tožnik najnižje rangiran, zato je tožena stranka upravičeno ravno njemu redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka ni bila dolžna niti po ZDR, pa tudi ne po Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.), obvezno uporabiti kriterijev za izbiro presežnih delavcev, saj tega niti zakon niti panožna kolektivna pogodba ne določata. Tožena stranka se je sama odločila za uporabo obeh že navedenih kriterijev, ki ju je za vse monterje uporabila enako. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da so za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajali resni in utemeljeni razlogi, ki so onemogočali nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 88. člena ZDR), pravilna.

Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.