Jedro

Delodajalec je tisti, ki mora dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa fiktivni. Sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti odločitev delodajalca o zmanjšanju števila zaposlenih delavcev, reorganizaciji delovnega procesa, ipd.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga nezakonita ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožena stranka na podlagi potrjenega sanacijskega načrta postopno zmanjševala število zaposlenih zaradi upadanja novih naročil, izgubljanja poslov, tehnoloških sprememb ter optimiziranja ur servisiranja, popravila in montiranja dvigal. Pri izbiri, kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo, je upoštevala kot glavna kriterija delovne sposobnosti in strokovno znanje. Sodišče je za ugotovitev dejanskega stanja poleg listin zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke ter kot pričo nadrejenega delavca (vodjo oddelka) in prebralo izjavo neposredno nadrejenega delavca tožniku. Zavrnilo pa je kot nepotreben dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca ekonomsko finančne stroke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta izpovedi direktorja in priče vprašljivi in z ničemer podprti z listinskimi dokazi, pa tudi različni in nasprotujoči. Če bi res prišlo do ekonomskih težav in upada naročil ter zmanjševanja obsega zaposlenih, bi bilo to mogoče enostavno dokazati z listinami. Predloženi razpredelnici podpisanih pogodb dokazujeta ravno nasprotno, kot ju ocenjujeta sodišči prve in druge stopnje, saj nista primerljivi. Zato gre za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini navedenih listin in samo njuno vsebino, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in. 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca je prišlo tudi do kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in ker se sodišči prve in druge stopnje o zavrnitvi nista izrekli tudi do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Neutemeljene so revizijske navedbe, da se sodišči prve in druge stopnje nista izrekli o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca. Sodba sodišča prve stopnje ima jasno in prepričljivo utemeljitev zavrnitve tega dokaza (tretji odstavek na 2. strani obrazložitve prvostopne sodbe). Sodišču druge stopnje pa se o tem vprašanju ni bilo treba še posebej opredeljevati, glede na zgolj splošno in očitno neutemeljeno omembo pritožbe, da je sodišče dokaz zavrnilo „iz nerazumljivih razlogov“. Zato zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Neutemeljena pa je revizija tudi v delu, kjer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zatrjevanega nasprotja med listinami in razlogi sodbe o njihovi vsebini. Takega nasprotja ni, predvsem pa je sodišče presojalo vsebino navedenih listin v povezavi z drugimi dokazi in ob upoštevanju vseh dokazov skupaj sprejelo prepričljivo dokazno oceno.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik pa sicer s formalnim nasprotovanjem materialnopravni presoji sodišča uveljavlja zgolj ta razlog.

10. Sodišče prve stopnje je po obsežno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in svojo dokazno oceno jasno in prepričljivo obrazložilo. Sodišče druge stopnje je tako dokazno oceno sprejelo in se opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb.

11. Delodajalec je tisti, ki mora dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa fiktivni. Sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti odločitev delodajalca o zmanjšanju števila zaposlenih delavcev, reorganizaciji delovnega procesa, ipd. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje je, da je tožena stranka dokazala, da so za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika obstajali resni in utemeljeni razlogi, ki so onemogočali nadaljevanje dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Da bi bilo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, materialno pravo zmotno uporabljeno, revizija ne zatrjuje. Posebej tudi ne, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno pri določitvi ravno tožnika kot presežnega delavca.

12. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).