Jedro

Zatrjevano slabo socialno stanje v izvorni državi prosilca, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite.Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ne bi mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.

Izrek

Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 496/2024-13 z dne 19. 3. 2024 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-273/2024/5 (1222-15) z dne 28. 2. 2024, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, sicer bo s teh območij odstranjen. Tožniku je določila še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če jih bo zapustil v roku za prostovoljni odhod.

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da obstaja razlog iz prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. Glede obstoja tega razloga se je sklicevalo na utemeljitev izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami je pojasnilo, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v izvorni državi, če ta tožnikova slaba ekonomska situacija ni povezana s katerim od razlogov preganjanja. Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da želi še enkrat poudariti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi. Navaja, da se nima kam vrniti in da se je znašel v težki življenjski situaciji, da je tveganje, da (v izvorni državi) ne bo mogel živeti dostojnega življenja resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Opozarja tudi na načelo nevračanja in meni, da bi ga sodišče moralo upoštevati.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (prvi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona.

7. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (20. člen ZMZ-1).

8. Po določbi 28. člena ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Subjekti, ki lahko povzročijo takšno resno škodo, so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da pred tem navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

9. Pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona (peta alineja 49. člena ZMZ-1), med drugim, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zaradi negotove zaposlitve oziroma nizkih dohodkov izpostavljen tveganju, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, da bo torej soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevano slabo socialno stanje v izvorni državi prosilca, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ne bi mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.1 Glede na navedeno na drugačno odločitev ne more vplivati niti posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja.

11. Glede na vse navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, Vrhovno sodišče pa ni našlo niti razlogov, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 264/2023 z dne 25. 9. 2023.