Jedro

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Hkrati mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh področij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta področja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje je navedel, da je iz Maroka odšel zaradi brezposelnosti.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami. Njegovo prošnjo je šteti za očitno neutemeljeno, ker ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Po preučitvi izjav tožnika tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami ter nezmožnostjo življenja v Maroku, kar izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobro plačane zaposlitve. Omenjene težave pa ne morajo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnik je v Maroku de facto delal, vendar po lastni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Zatrjeval je, da se mu v Maroku nič konkretnega ni zgodilo, ampak ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Predstavljene težave pa niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožnik je v postopku navajal zgolj ekonomske težave, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil, ter povzročil njegov odhod iz države in je nemogoče skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih oziroma osebnih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji. Tožena stranka ocenjuje tožnikove navedbe kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je zato bilo treba njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Tožeča stranka v tožbi povzema vsebino izpodbijane odločbe in navaja, da se ne strinja, da je tožnik prišel v Slovenijo izključno zaradi ekonomskih težav. Opozarja na 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično. Splošno znano je, da v Maroku ni dela oziroma, da če delo dobiš, je to slabo plačano. Tudi ko je tožnik delal, je prejemal zelo nizko plačo, kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tveganje je za tožnika obravnavanem primeru osebno in tudi predvidljivo. Predvidljivo pa pomeni, da stopnja verjetnosti, s katero zatrjujemo, da bo prišlo do ravnanj, prepovedanih s 3. členom EKČP, presega merilo "zgolj možnost ali sum", vendar je lahko nižja od merila "zagotovo". Ta standard je lahko objektivna zahteva, ki pa nujno ne vključuje subjektivnega strahu. Težave, ki jih je opisal tožnik, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1, in sicer, da bi mu v državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožnik opozarja tudi na načelo nevračanja. Glede tega načela je Evropsko sodišče za človekove pravice zavzelo stališče, da velja prepoved vračanja, če posamezniku grozi mučenje ali nehumano in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in nadomesti z odločitvijo, s katero tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožnikove izjave, zakaj je zapustil izvorno državo, izključno ekonomske narave. Povedal je, da ga je iz izvorne države gnala želja po boljšem življenju. Mednarodna zaščita pa ni namenjena reševanju ekonomskih, eksistencialnih in osebnih težav, ampak so do nje upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnost določeni družbeni skupini. Tožnik pa ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Kot glavni razlog, da je zapustil izvorno državo, je tožnik navedel slabo socialno situacijo, revščino, da ni zaslužil dovolj denarja za preživetje in osebne težave (bolezen staršev), ki pa niso pomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan oziroma da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Sodišče je v navedeni zadevi dne 19. 3. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Maroko zapustil iz razlogov, kot jih je navedel že na osebnem razgovoru. Tam se težko dobi zaposlitev, na splošno je finančna situacija slaba in imel je težave z zdravstveno oskrbo.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

10. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja tega razloga sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi.

11. V zvezi z tožbenimi navedbami, da tožnik v Maroku ne bo mogel živeti dostojnega življenja, ker tam ni dela, oziroma če se delo dobi, je slabo plačano in da je prejemal zelo nizko plačo, sodišče pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS tudi že zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točki 9 in 10 obrazložitve). Zgolj navajanje slabega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Iz vseh navedenih razlogov sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da bi tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje in bi bila nevarnost za nastanek resne škode, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1. 12. Tožnik v tožbi opozarja tudi na načelo nevračanja. Sodišče se strinja, da je treba upoštevati prepoved vračanja v izvorno državo, če bi posamezniku grozilo mučenje ali nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Vendar pa - kot je bilo že pojasnjeno - tožniku kaj takega ne grozi, saj v izvorni državi ni bil s strani nikogar preganjan, imel pa je tudi občasne zaposlitve. Iz navedenega razloga je ta tožbena navedba neutemeljena.

13. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.