Jedro

Uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž je z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 19.4.2005. Z njo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Radlje ob Dravi z dne 12.2.2003, s katero je bilo ugotovljeno, da se E.E., rojen 12.5.1900, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva E.E. (rojenega 12.5.1900, umrlega 6.1.1983) kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Upoštevajoč 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, ko sta upravna organa upoštevala predpise o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve ZDRS, to je 35. člen Zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), 35. člen Zakona o potrditvi in spremembah zakona o državljanstvu DFJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46 dalje ZDrž) ter Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48), s katerim je bil uveljavljen nov, 2. odstavek 35. člena, po katerem se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Pritrjuje ugotovitvi upravnih organov o nemški narodnosti E.E. (zanjo se je s članstvom v Kulturbundu sam opredelil) ter nadaljnji ugotovitvi, da je imenovani zapustil ozemlje takratne Jugoslavije že pred uveljavitvijo 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je pred 4.12.1948 (15.9.1946 se je po podatkih upravnih spisov že prijavil za bivanje v Avstriji). V zvezi z domnevo nelojalnosti, ki izhaja iz določbe 3. odstavka 63. člena, pa je bilo tožeči stranki omogočeno njeno izpodbijanje. Tožeča stranka ni izkazala obstoja okoliščin niti ni predlagala dokazov o kontinuiranem lojalnem ravnanju E.E. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS) ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi, oziroma podrejeno izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Navaja, da naj bi izpodbijana sodba nedopustno temeljila na določbah ZDrž (1948), s katerimi so kršene temeljne človekove pravice, vsebovane v splošni deklaraciji človekovih pravic. Z določbo 1. odstavka 1. člena omenjenega zakona se namreč nedopustno retroaktivno jemlje državljanstvo nelojalnim osebam nemške narodnosti. Ugotovitev o nemški narodnosti E.E. temelji izključno na podatkih o članstvu v Kulturbundu, ne da bi se upoštevali tudi drugi kriteriji, to je poreklo, materin jezik ter osebna opredelitev posameznika.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen. Po določbi 39. člena ZDRS je treba pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe uporabiti predpise o državljanstvu od njenega rojstva do dne ugotavljanja državljanstva. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž, ki je bil sprejet z novelo tega zakona in je začel veljati 4.12.1948. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je torej izjemo od pravila, vsebovanega v 1. odstavku 35. člena ZDrž, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28.8.1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Določba 35. člena ZDrž se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno obnašanje, niso pridobile državljanstva FLRJ. Vprašanje uporabe določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva oziroma vprašanje ustavne dopustnosti retroaktivne uporabe 2. odstavka 35. člena ZDrž pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva je presojalo že ustavno sodišče. Z odločbo št. U-I-23/93 je ugotovilo, da retroaktivna uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v II. svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima. Zato je odločilo, da je uporaba takšne določbe z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ustavno dopustna (41. do 45. točka obrazložitve odločbe, št. U-I-23/93). Glede na to odločitev ustavnega sodišča, so tudi po presoji pritožbenega sodišča tožničine navedbe, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabljati 2. odstavek 35. člena ZDrž, neutemeljene. Uporaba navedene določbe v postopku ugotavljanja državljanstva zato ne more pomeniti kršitve kakšne človekove pravice.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo utemeljeno pritrdilo ugotovitvi upravnih organov, da se je E.E., glede na arhivske podatke o svojem članstvu v Kulturbundu, že sam opredelil za nemško narodnost (članstvo je temeljilo na osebni izjavi posameznika, da se prišteva k nemškem narodu) ter ugotovitvi, da je imenovani že pred uveljavitvijo 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je pred 4.12.1948, zapustil ozemlje takratne Jugoslavije (15.9.1946 se je za bivanje prijavil v Avstriji). Tožeči stranki je bila v upravnem postopku dana možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti E.E., vendar pa v postavljenem roku ni ponudila nobenih navedb in dokazov o ravnanju imenovanega, ki bi izpričevala lojalnost, oziroma o obstoju drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale nelojalnosti. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti domnevane nelojalnosti pravnega prednika.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopustno uveljavljati iz razloga po 5. odstavku 72. člena ZUS.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.