Jedro

Ključni element za presojo narodnostne pripadnosti v primerih iz 2. odstavka 35. člena ZDrž je osebna opredelitev posameznika. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla razloge za ugotovitev, da je članstvo v Kulturbundu temeljilo na osebni izjavi posameznika, da se prišteva k nemškemu narodu. Kolikor denacionacionalizacijski upravičenec, ki je stranka v postopku ugotavljanja državljanstva, meni da obstajajo okoliščine, zaradi katerih sklepanje o narodnostni pripadnosti na podlagi tako izkazanega elementa ni utemeljeno, mora takšne (konkretne) okoliščine (in dokaze zanje) navesti v upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota A je z odločbo št. 208-69/93-221-6F z dne 12. 2. 2003 ugotovila, da se AA, rojen 12. 5. 1900 v B, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo št. 1811/59-XVII-332.464/1 z dne 19. 4. 2005 zavrnila. Svojo odločitev je oprla na ugotovitev, da je bil AA sicer državljan Kraljevine Jugoslavije, domovinsko pristojen na dan 6. 4. 1941 v takratni občini B, vendar pa državljanstva FLRJ ni pridobil na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je bil uveljavljen 4. 12. 1948, imel pa je povratno moč in se je uporabljal za kategorijo oseb nemške narodnosti, ki se nahajajo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Pri razlagi uporabe navedene zakonske določbe se tožena stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, objavljeno v Uradnem listu RS št. 23/97. Tožena stranka ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da se je AA na dan 4. 12. 1948 nahajal v tujini, saj je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da se je 15. 9. 1946 prijavil v M 5 v Avstriji. Glede narodnosti AA se sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa, iz katerih izhaja, da je bil AA nemške narodnosti, ker je bil član Kulturbunda, članstvo v tej nemški organizaciji pa je bilo pogojeno z opredelitvijo za nemško narodnost. Članstvo je prvostopenjski organ ugotovil na podlagi dopisa Ministrstva za notranje zadeve RS št. Z-036/1-557/94 z dne 14. 4. 1994, iz katerega izhaja, da je bil AA zabeležen v fondu Kulturbunda 118/2, strani 85, 127, 618 in 930. Tožnikov pritožbeni ugovor glede neverodostojnosti podatkov o Kulturbundu je tožena stranka zavrnila z ugotovitvijo, da je imel tožnik možnost, da neverodostojnost teh podatkov dokaže z nasprotnimi dokazi, ki bi kazali na to, da AA ni bil član Kulturbunda, vendar tožnik takšnega nasprotnega dokaza v upravnem postopku ni predložil. Dalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik tudi ni uspel dokazati, da domneva nelojalnosti iz 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji za AA ne velja, saj v upravnem postopku ni bila izpodbita. Kljub temu, da je bila med postopkom tožniku dana možnost, da domnevo nelojalnosti svojega pravnega prednika izpodbije, tožnik ni predložil nobenega dokaza, ki bi izkazoval kontinuirano lojalnost AA interesom slovenskega naroda.

Tožnik v tožbi, ki jo opira na tožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, z obširnim navajanjem določb povojnih zakonov o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije in kasnejše FLRJ utemeljuje svoje stališče, da tožena stranka 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list FLRJ, št. 64/45 ter 54/46), ki je bil uveljavljen s 1. odstavkom 1. člena Zakona o dopolnitvah in spremembah ZDrž (Uradni list FLRJ, št. 105/48) razlaga napačno, ko zagovarja njegovo retroaktivno uporabo. Navedeni spremenjeni zakon je začel veljati dne 4. 12. 1948 in ne vsebuje določbe o retroaktivni veljavi, zato je tožena stranka glede na določbo 66. člena takratne ustave FLRJ z njegovo retroaktivno uporabo kršila načelo zakonitosti. Tudi njeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 po mnenju tožnika ni pravilno, saj sklicevanje Sodišča na izid vojne ne opravičuje uveljavitve retroaktivne uporabe zakona petdeset let po njegovem sprejemu in je v izrecnem nasprotju s 15. členom Splošne deklaracije človekovih pravic, pa tudi v nasprotju s stališči tedanjih pravnih teoretikov akademika Iva Krbeka in Svetolika Jovanovića v delih, navedenih v tožbi, iz katerih izhaja, da je bilo določenim osebam jugoslovansko državljanstvo na podlagi 2. odstavka 35. člena ZDrž odvzeto z dnem uveljavitve te določbe. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je po mnenju tožnika podana zato, ker je bila nemška narodnost ugotovljena le na podlagi članstva v Kulturbundu, na pa tudi po drugih kriterijih, to je po poreklu, maternem jeziku in osebni opredelitvi posameznika, ter zato, ker se je bivanje v tujini presojalo samo po povojni prijavi v Avstriji, ne pa tudi po tem, ali je imel AA voljo živeti tam, torej ali ni šlo zgolj za zatočišče. Glede pogoja pred- in medvojnega nelojalnega ravnanja tožnik meni, da je ZDrž/48 breme njegovega dokazovanja nalagal toženi stranki, Zakon o denacionalizaciji pa je dokazno breme ponovno, v nasprotju z Ustavo in Splošno deklaracijo človekovih pravic, retroaktivno obrnil ter ga prevalil na stranko, ki niti ne more vedeti, kaj so bile narodne in državne koristi narodov FLRJ, ter s tem uvedel kolektivno odgovornost oseb nemške narodnostne pripadnosti. Tožnik zato sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter samo ugotovi, da je AA štel za jugoslovanskega državljana, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu RS kot zastopniku javnega interesa, ki je z izjavo z dne 14. 6. 2005 prijavilo udeležbo v tem sodnem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Kadar gre za ugotavljanje državljanstva v zvezi z uveljavljanjem denacionalizacijskih zahtevkov in v sporni upravni svari je šlo za to, se poleg predpisov, ki so urejali državljanstvo v preteklosti (39. člen Zakona o državljanstvu - ZDRS, Uradni list RS, št.1/91-I do 96/02) uporabljajo tudi določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/04), zlasti 3. odstavka 63. člena in 9. člena tega zakona. Iz določbe 9. člena izhaja, da je ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva pomembno v dveh smereh: prvič v smeri ugotavljanja državljanstva bivše Kraljevine Jugoslavije, drugič pa v smeri ugotavljanja državljanstva DFJ oziroma FLRJ oziroma SFRJ. Za vračanje premoženja v denacionalizacijskih postopkih je namreč pri osebah, ki so preživele 28. 8. 1945, relevantno tudi vprašanje, ali je bilo njihovo prejšnje (predvojno) jugoslovansko državljanstvo priznano osebi tudi po predpisih, ki so veljali po 28. 8. 1945. V spornem primeru gre za ureditev, ki jo je vseboval 2. odstavek 35. člena nekdanjega Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in FLRJ, št., 54/46; dalje: ZDrž) in ki je bila zakonskemu besedilu dodana z novelo ZDrž iz leta 1948 (Uradni list FRLJ, št. 105/48). Določba te novele se je v nasprotju s tem, kar utemeljuje tožba, po zgodovinskih virih in po stališču zakonodajalca, posredno izraženem v določbah 1. in 2. odstavka 9. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen, uporabljala retroaktivno, in za ustavno skladno je takšno uporabo novele tudi za ugotavljanje državljanstva v zvezi z denacionalizacijo presodilo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 23/97 (v nadaljevanju: Odločba). Ustavno sodišče je razloge za takšno svojo odločitev obširno utemeljilo, bistvo njegove utemeljitve pa je v ugotovitvi, da določba ni diskriminatorna na podlagi narodnosti, ampak da zajema le primere nelojalnega ravnanja oseb nemške narodnosti med 2. svetovno vojno, takšna ureditev pa ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v 2. svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima (45. točka obrazložitve Odločbe). Tožbeni ugovor nepravilne uporabe zakona, ki ga tožba uveljavlja tudi s sklicevanjem na 15. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, po presoji sodišča zato ni utemeljen, saj se uporaba navedene zakonske določbe ne nanaša na sedanji pravni položaj tožnikovega očeta, temveč na njegov pravni položaj, kakor je bil uzakonjen pred sprejemom Deklaracije (10. 12. 1948).

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi oblikovalo tudi stališče, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen ni v neskladju z ustavo, kolikor se jo razlaga tako, da domnevo nelojalnosti, ki je bila določena v tem odstavku, lahko stranka v postopku pred upravnim organom oziroma sodiščem izpodbija z dokazovanjem lojalnosti prizadete osebe. Takšna možnost je bila tožniku v upravnem postopku dana z dovolj dolgim rokom za navedbo dejstev in dokazov, vendar tožnik takšnih dejstev oziroma dokazov niti ni navajal, kar v tožbi utemeljuje z ugovorom nedopustnosti prevalitve dokaznega bremena na stranko, s katerim pa glede na navedeno odločbo ustavnega sodišča ne more uspeti.

Tožba dalje ugovarja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi glede prvega in drugega pogoja za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost, bivanje v tujini). Tudi ta dva ugovora sta po presoji sodišča neutemeljena. Ključni element za presojo narodnostne pripadnosti v primerih iz 2. odstavka 35. člena ZDrž je osebna opredelitev posameznika. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla razloge za ugotovitev, da je članstvo v Kulturbundu temeljilo na osebni izjavi posameznika, da se prišteva k nemškemu narodu. Kolikor denacionacionalizacijski upravičenec, ki je stranka v postopku ugotavljanja državljanstva, meni da obstajajo okoliščine, zaradi katerih sklepanje o narodnostni pripadnosti na podlagi tako izkazanega elementa ni utemeljeno, mora takšne (konkretne) okoliščine (in dokaze zanje) navesti v upravnem postopku. Tega tožnik, čeprav je imel možnost, ni storil. Glede bivanja v tujini sodišče ugotavlja, da je bilo v zakonu določeno kot objektivni pogoj ("...osebe..., ki živijo v tujini..."), zato obstoja subjektivnega namena v zvezi s tem pogojem upravni organ ni dolžan ugotavljati.

Ker je bil po navedenem postopek pred izdajo odločbe pravilen, odločba pa je zakonita, so vsi ostali tožbeni ugovori za odločitev o stvari brez pravnega pomena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo kot neutemeljeno.