Jedro

Za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ne zadošča nastanek kakršnekoli materialne škode, temveč mora biti zanjo izkazano, da je za tožnika težko popravljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, da se do dokončne sodne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe gradbene inšpektorice z dne 5. 5. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 3. 6. 2009. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor na podlagi določbe 153. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO) v 1. točki izreka odločila, da mora tožnik (inšpekcijski zavezanec) v roku do 15. 10. 2009 na lastne stroške odstraniti tiste tam navedene dele objekta žage na zemljišču parc. št. 15 k.o..., ki so zgrajeni v nasprotju z gradbenim dovoljenem z dne 7. 11. 1986, ter vzpostaviti stanje, skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 7. 11. 1986. V 2. točki izreka je inšpekcijskega zavezanca opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 1. točke te odločbe začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah. V 3. točki izreka je odločeno, da bodo stroški postopka izračunani s posebnim sklepom, v 4. točki izreka pa, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve. Z odločbo z dne 3. 6. 2009 je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko upravno odločbo.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa prizna povračilo stroškov postopka. Sklep je nepravilen in nezakonit. Škoda je izkazana, ne le opisana. Glede števila zaposlenih, dohodkih in obveznostih je predlagala sodišču poizvedbe pri pristojnih organih. Podrobneje je pojasnil, v čem mu bo nastala škoda. Drugače škode ni mogel prikazati. Porušitev žage je težko popravljiva škoda. Dejavnosti ne bo mogel več opravljati. Gre za nedoločen pravni pojem. Sodišče prve stopnje v tem primeru ni določilo vsebine tega pojma. Zaznamuje stroške pritožbenega postopka.

4. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Če ti niso izpolnjeni, zahtevo zavrne.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zahtevo tožeče stranke v tožbi obravnavalo kot zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), v kateri je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevajoč pri tem in v skladu z načelom sorazmernosti prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Samo, če so navedeni pogoji izpolnjeni, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča že prvi pogoj, to je nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, v tem primeru ni izkazan. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo navedbe tožeče stranke, s katerim je utemeljevala nastanek težko popravljive škode. Presoja sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za izdajo začasne odredbe na navedeni pravni podlagi ne zadošča nastanek kakršnekoli materialne škode, temveč mora biti zanjo izkazano, da je za tožnika težko popravljiva.

10. Tožeča stranka je takšno škodo utemeljevala s tem, da bo zaradi odstranitve dela objekta zastalo delo, s tem, pa bodo posledično ostale neizpolnjene obveznosti do naročnikov, hkrati pa bi brez dela in dohodka ostali zaposleni in njihove družine. Navajala je tudi, da bo za izvršitev odločbe potrebno prepeljati enormne količine lesa, najeti skladiščne prostore, angažirati prevoznike in tako naprej, zaradi česar bi nastali veliki stroški, ki jih tožeča stranka že zaradi zastoja dela in izpada dohodka ne bi mogla zagotoviti.

11. Iz navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da tožeča stranka škodo le zatrjuje, z ničemer pa te škode podrobneje ne obrazloži, ne konkretizira in utemelji in tudi ne izkaže, čeprav je dokazno breme na njeni strani. Sicer pa zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, kar je že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo (ki jo je tožnik lahko predvideval, saj je bila po podatkih spisa njegova vloga za legalizacijo nezakonito zgrajenega objekta zavrnjena že 26. 5. 2008, že oktobra 2007 pa mu je bil izrečen inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje žage), tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče izkazovati težko popravljive škode. Glede na navedeno in upoštevaje, da se zahteva tožeče stranke nanaša na inšpekcijski ukrep, s katerim se v javnem interesu uveljavlja načelo zakonitosti, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni verjetno izkazala nastanka težko popravljive škode. To pa pomeni, da že prvi zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve akta ni izpolnjen. Zato je sodišče prve stopnje za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

12. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zaradi kratkih rokov, ki so predpisani pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe (sodišče mora po določbi petega odstavka 32. člena ZUS-1 odločiti v 7 dneh), je dokazno breme za zatrjevanje in izkazovanje težko popravljive škode na strani tožeče stranke. Zato ni podlage za pritožbeni ugovor o tem, da bi konkretne podatke o poslovanju moralo pridobiti sodišče samo.

13. Pravilno sicer zatrjuje pritožba, da je težko popravljiva škoda nedoločen pravni pojem, in da mora vsebino tega pojma določiti sodišče v vsakem posameznem primeru posebej in to na podlagi zatrjevanih podatkov in dokazov. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru tako tudi ravnalo: presodilo je vse navedbe tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala težko popravljivo škodo, in to pravilno.

14. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu, ki so zatrjevane, in tudi ne tistih, na katere mora vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).